20V: Goran Vojnović

  • 13.09.2010

Z literarnim prvencem, romanom Čefurji raus, je na domačem igrišču dosegel, kar se pač da. Pravzaprav še več. Za slovenske razmere astronomsko prodajo, malo Prešernovo nagrado, kresnika, pogovor na policiji in vroče odzive zagovornikov klene slovenščine. Zato nas zdaj zelo zanima, kakšen bo njegov prvi film.

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

A to ne bodo Čefurji, s katerimi bo še malo počakal, ampak povsem druga zgodba. Piran – Pirano, pripoved o iskanju izgubljenega doma.

1. Oktobra boste predstavili svoj ­prvi celovečerni film Piran – Pirano. Kako daleč ste z njim?

Premiera je 1. oktobra na Tartiniju, 6. v Koloseju, potem gre film po vsej Sloveniji, 9. oktobra pa ima premiero tudi v Sarajevu. To je že dogovorjeno, vse drugo – predstavitve na festivalih in podobno – pa je še odprto. Pred kratkim smo končali montažo filma in se lotili obdelave zvoka, ustvarjamo glasbo za film, priprav­ljamo promocijski material: plakate, internetne strani ... Sočasno poteka več faz, ker imamo kar ambiciozen načrt, da končamo do 1. oktobra, mogoče celo prej.

2. Vam je všeč, kar ste ­naredili do zdaj?

Je. Kar moram reči. Sodeč po odzivu ljudi, tistih nekaj, ki so to videli, dobijo od filma to, kar sem jim hotel dati. Film pove, kar smo želeli povedati, igralci so po mojem mnenju odlično opravili naloge, poleg tega sem se pri tej zgodbi naučil stvari, za katere prej nisem vedel. Nisem imel izkušenj s pripovedovanjem zgodb, ki se dogajata na dveh nivojih. Ena leta 1945 in ena danes.

Kako prepletati te čase na filmu, kaj to pomeni za njegov ritem, kaj za not­ranjo dramaturgijo, kako gledalec doživlja prehode ... To so vse stvari, ki jih kot režiser, ne glede na to, da sem videl ogrom­no takih filmov, ne poznaš. V montaži smo imeli kar nekaj težav, da smo ugotovili, kje so težave in zakaj. Tukaj sem imel srečo, da sem po nekem naključju, po občutku te stvari že v scenariju dobro zastavil, da sem že tam ugotovil, da je bolje imeti čim manj prehodov med časoma, ker so za gledalca problematični. Mogoče smo imeli pri tem celo malo sreče. Zdaj imamo več pameti, ko je že prepozno. [smeh] Glede na to, da v načrtu nimam kakšne podobne zgodbe, ne vem, kdaj mi bo to spet prišlo prav.

3. Kako to, da se 30-letni režiser za svoj celovečerni prvenec odloči za temo, katere vsaj del se dogaja med vojno v Piranu?

Ta vojna ni bila moja začetna želja. Začel sem iz zgodbe, ki se odvija danes. Tudi ta zgodba v filmu Piran – Pirano se odvija danes. Leto 1945 pride v film zato, ker jo določi, začne to zgodbo, ki poteka danes. Ko se človek iz Italije vrne, da bi videl svojo hišo, se njegova zgodba seveda ne začne takrat, ko v Benetkah ali v Trstu, kjerkoli sede v avto in se zapelje do Pirana, ampak že leta 1945, ko se je odpravil v obratni smeri. Oziroma leta 1955. Ampak jaz sem jo postavil v leto 1945, ker se mi je to zdelo filmsko bolj zanimivo. Na to je malo vplivala tudi moja ljubezen do žanra partizanskega filma. Ne gre za ne vem kakšno nekritično ljubezen, ampak vseeno sem se želel poskusiti v njem, ga izživeti, seveda na povsem drugačen način.

4. Kako pa ste prišli do te zgodbe? Ste sami napisali scenarij?

Scenarist sem jaz. Osnovni zaplet je pobran iz resničnosti. To zgodbo sem prvič slišal ne v Piranu, ampak v Vojvodini, kjer so bili Nemci tisti, ki so po vojni odšli in so se začeli pred kratkim vračati, da bi videli svoje zapuščene vasi. Potem sem slišal, da se podobno dogaja tudi v Piranu, kamor prihajajo Italijani, ki bi radi pred smrtjo videli svoje rojstne hiše. Nekateri imajo tudi zahteve po vračanju svoje lastnine, ampak to so reči, s katerimi se nisem ukvarjal. Zanimale so me človeške zgodbe, kako se odzove človek, ki pride po 50 letih v svoj rojstni kraj, tam najde svet, ki je popolnoma drugačen od tistega, kakršnega je zapustil. Kako reagira človek, ki mu ta potrka na vrata. Ta stik teh dveh svetov, ki sta si tako zelo narazen, hkrati pa imamo v filmu človeka, ki podobno razmišljata, si zastavljata podobna vprašanja. Človek, ki živi v tej hiši, razmišlja, ali naj se tudi on pred smrtjo vrne v Bosno, saj je tudi on ostal sam. Gre za raziskovanje, kaj za človeka pomeni dom, kaj vse potrebuje človek, da bi se nekje počutil doma.

5. Ni pa to odgovor na italijanski film Srce v ­breznu iz leta 2005?

Tega filma nisem videl v celoti in me niti ne zanima. S takšnimi filmi se ne obremenjujem. Izhajam iz človeških zgodb in poskušam biti pri tem pošten. Ker ne živim v Italiji, me niti italijanska politika ne zanima. Zanima me, kaj ljudje tukaj mislijo, vedo, kako razmišljajo, in če bi že kaj rad dosegel, je to, da začnemo malo drugače razmišljati, gledati na kakšne stvari z manj stereotipi. Da mi tukaj poskušamo razumeti Italijane, ki so odšli, in se jim je vsaj večini – ne vsem, nekateri med njimi so bili tudi zasluženo pregnani – zgodila krivica. Da se o tej tragični zgodbi začnemo pogovarjati na človeški ravni. Seveda bi si sam želel, da se s temi stvarmi začnejo drugače soočati tudi Italijani, ampak k temu sam ne morem prav veliko doprinesti. Si pa želim, da bi bil film prikazan tudi v Italiji in da bi pokazal na večplastnost zgodb. Da je bil lahko vsak na svoj način žrtev, ne glede na to, na kateri strani je bil. Ko smo film ustvarjali, nas je vodila misel, da kdorkoli je v vojni ostal človek, je avtomatično postal žrtev.

6. V filmu je tudi partizanska bitka. Se je ta res zgodila? Kako je posneti prizor vojnega spopada?

Ta bitka se ne dogaja v Piranu. Vanj so partizani zgolj vkorakali. Takrat pa je bil ta že osvobojen, in sicer so ga osvobodili italijanski komunisti. Šlo je za srečanje civilne oblasti in vojaške enote. Bolj za praznovanje, pri katerem je šlo za dogovarjanja o tem, kdo bo vodil katero ob­moč­je. Bitko pa smo uprizorili predvsem zato, ker se mi je zdelo, da če govorimo o vojni, o nasilju, nevarnosti, potem mora film dati gledalcu vsaj malo tega vtisa. Če ne želimo na to nenehno opozarjati v vseh drugih prizorih, moramo imeti prizor, ki bo nakazal, v katerem času smo. To bitko smo poskušali uprizoriti s precej skromnimi sredstvi. Minuto kaosa, v kateri je glavni lik ujet v kaotično situacijo, v kateri se ne znajde.

7. Ste se zgledovali po partizanskih filmih ali po Hollywoodu?

Bolj po Hollywoodu ... Čeprav Hollywooda ne moreš kar kopirati, od tam lahko samo črpaš dobre rešitve. Njihovi budžeti za take reči so seveda neprimerno večji, njihove izkušnje velikanske. Tudi čas, ki ga oni namenjajo takim prizorom, je neprimerljiv. Mi smo prizor posneli v eni noči, oni pa bi bitke verjetno snemali več dni, mogoče celo deset. Skratka, pri tem smo se učili, razmišljali, kaj lahko v takšnih razmerah naredimo, da ne bi izpadli smešni, ko s premalo sredstvi oponašamo Hollywood, in da bi hkrati ostali prepričljivi. Tu smo se zgledovali po vseh filmih, v katerih je komu s skromnimi sredstvi uspelo kaj doseči, tudi po nekaterih partizanskih.

8. Nekoč sem se pogovarjal z Mileno Zupančič, ki je rekla, da se slovenski režiserji bojijo profesionalnih igralcev in da zaradi tega zasedajo naturščike. Očitno ne sodite mednje, vsaj sodeč po naboru zvezdniških imen, ki igrajo v tem filmu.

Igralcev se sploh ne bojim, prav nas­protno, bojim se naturščikov. Marsikdaj imam v filmu tudi kakšnega naturščika, ampak od njega ne zahtevam, da bi igral. Takoj ko imaš v filmu lik, ki gre skozi transformacijo, skozi različna čustvena stanja, na naturščika ne moreš več resno računati. Pri tem ne mislim na tiste z izkuš­njami, ki so se že naučili igralskih veščin in jih lahko štejemo med igralce, in takih je v Sloveniji kar nekaj. Če naturščik igra samega sebe, je to lahko naravno, ne more pa igrati nekoga, ujetega v vojni kaos.

To zahteva igro. Ne razumem teh, ki se bojijo profesionalnih igralcev. Meni je laže sodelovati z nekom, ki ima ogromno znanja, ki ga sam nimam. Jaz mu lahko povem, kaj si želim, on pa to izpelje. Ne gre za to, da bom jaz kogarkoli od teh igralcev naučil igrati, ampak mu moram samo dati tak tekst, na katerega se lahko opre, in mu povedati, kaj si želim, potem je pa od njega odvisno, od soigralcev, od vzdušja v ekipi, da to pričara.

9. Niste imeli težav z režisersko avtoriteto? Piran – Pirano je navse­zad­nje vaš celovečerni režiserski prvenec, na drugi strani pa Boris Cavazza, Mustafa Nadarević itn.

Mislim, da na to zelo vpliva tudi, ali jim je besedilo všeč. Da dobijo zaupanje, da avtor ve, kaj hoče, da dobijo zaupanje v tisto, kar nastaja. Trudim se zgraditi vzdušje, v katerem nikomur ni težko reči, da nečesa ne zna, z mano vred. Tudi jaz imam rad atmosfero, v kateri si upam povedati, da mi ni čisto jasno, kako doseči tisto, kar si želim. Da si, skratka, medsebojno pomagamo.

Mogoče je pripomog­lo tudi to, da sem se s tem, kar sem doslej napravil bodisi na filmskem bodisi na ­literarnem področju, tem ljudem že malo dokazal. Da se jim ni zdelo, da imajo opravka s čistim novincem. Ključno je pa to, da človek, ki dela film, ve, kaj želi. Potem je igralcem laže. Igralci se najbolj bojijo tega, da režiser ne bi vedel, kaj želi. Takrat začnejo graditi vsak svojo vlogo, se vleči ven in ukvarjati s tem, kako znotraj kaosa izpasti kul. Če pa vzpostavimo skup­ni cilj, si verjamemo, je stvar povsem preprosta.

10. Domnevam pa, da bo trema pred prikazovanjem filma vendarle večja, kot je bila ob izidu romana.

Ja. Film je sploh drugačen. Ima točno določen datum izida, tri tedne, v katerem se prikazuje, in lahko pogori že v prvem tednu in je z njim konec. Roman vseeno traja. Izide precej neopazno, traja, preden ga opazijo, mogoče niti ne. Potem je tu produkcija filma, ki precej stane, milijon evrov v našem primeru. Če se ti roman ponesreči, ostane to precej neopazno, lahko se ti kvečjemu zgodi, da zanj nihče ne izve. Tukaj bodo seveda kritike precej močnejše, ker bodo ljudje rekli, zakaj smo zapravili tak denar. To mi je jasno. Ampak za ta film se ne bojim, mislim, da totalen flop že ne more biti.

Pove svojo zgodbo, se dotakne gledalca, če nič drugega, vsebuje šest, sedem vrhunskih igralskih dosežkov. Tudi če ne bo imel tega, kar je imela knjiga, in ne bo sprožil družbenih debat, kar je pravzaprav moj namen, bo kot film gledalcu nekaj vendarle ponudil. Strahu, da bi popolnoma usekal mimo, nimam več. Zdaj gre za to, ali nam bo uspelo s pametno in premišljeno promocijo privabiti ljudi, da si ga bodo ogledali v razmerah, ko v Kolosej hodi samo mularija, ki ji ta film niti ni namenjen, ali pa ga bo ­videlo malo število in bo šel mimo.

11. Marko Naberšnik je za svoj film uporabil nekaj trnkov, s katerimi je pritegnil gledalce. Eden od teh, zelo pomemben, je bila Severina. Ste sami razmišljali o čem podobnem?

Ne. Moram reči, da se nisem trudil, da bi se gledalcu približal na tak način. V mojih filmih je bilo vedno nekaj humorja, ki pa ga nikoli nisem načrtno ustvarjal. Nikoli nismo šli za tem: dajmo, poiščimo nekaj, kar bo smešno. Poskušal sem po­iskati situacije, ki imajo potencial biti smeš­ne, ampak se potem na samem snemanju in pri delu z igralci nismo ukvarjali s tem, ali bodo dejansko smešne ali ne. Seveda, želel pa sem si dobrih igralcev, ne bom rekel prepoznavnih. Boris Cavazza in Mustafa Nadarević sta se mi zdela najboljši izbiri. Fajn je, če sta tudi prepoznavna in bo zaradi njiju kdo šel v kino, ampak najprej sem razmišljal, kaj je dobro za moj film. Mislim, da v Sloveniji ni igralca, ki bi sam pripeljal ljudi v kino, razen mogoče Đuro pa Javšnik pred kakšnim letom.

Že Šugmanu, ki je zelo popularen, jih ni uspelo potegniti, ko je igral v filmu Kratki stiki. Tako da se sam nisem ukvarjal s tem, ampak sem poskušal narediti dober film in igrati na atraktivnost drugačnega pristopa k filmu. Filma, ki ni podoben ničemur v slovenski produkciji zadnjih let, ki odpira zanimive teme in bo pritegnil gledalce, da se bo začelo to širjenje od ust do ust. Mislim, da je to največ, kar lahko s filmom v Sloveniji dosežeš. To se je zgodilo tudi Marku. Mogoče je bila Severina na začetku ključna, da je nekaj ljudi prišlo v kino, ampak za uspeh je bilo pa najpomembneje to, da je med ljudmi nastal vtis, da je to film, ki ga je treba videti.

12. Ta film, svoj prvi veliki, ste posneli v starosti, ko je Prešeren napisal Slovo od mladosti. Je to v filmskem svetu običajno?

Drugje že, pri nas pa je zelo neobičajno. Film bom predvajal, ko bom star 30 let in me bo mogoče kdo označil za izredno mladega režiserja, čeprav bom pet let starejši, kot je bil Orson Welles, ko je snemal Državljana Kana, da ne gremo v druge ekstreme. Pri nas je ogromno mladih režiserjev, nekateri so celo starejši od mene, drugi mlajši, ki so dosegli izjemne uspehe s svojimi kratkimi filmi, pa ne dočakajo svoje priložnosti. Denimo Slobodan Maksimović, pomočnik režije pri filmu Piran – Pirano, ki je pobral celo vrsto mednarodnih nagrad s svojim kratkim filmom AgapE, pa tudi dva nominiranca za študentskega oskarja, Žiga Virc in Matevž Luzar, pa Mat­jaž Ivanišin pa Martin Turk, ki je bil s filmom v Cannesu.

Skratka, cela generacija mladih, ki niti niso več tako zelo mladi, so pa še vedno zelo oddaljeni od svojega resnega celovečernega projekta. Navse­zad­nje je trenutni razpis na skladu milijon in 400 tisoč evrov. Se pravi, da bo samo enemu v letošnjem letu uspelo dobiti celovečerec, in sploh ni nujno, da bo mlad. Mislim, da bi tukaj morali kaj spremeniti, ker bi bilo dobro dobiti filme 20-, 22- ali 25-let­nikov, ki bi iz prve roke povedali, kako je biti danes mlad v Sloveniji. Že sam se včasih počutim malo out s scene. Tovrstnih pogledov na današnji svet nam v filmskem pogledu primanjkuje, in to predvsem zato, ker filme zadnjih deset let snema izključno generacija, ki je stara od 40 do 50 let.
Nimamo niti starosti, ki bi z modrim izkušenim pogledom podala svojo vizijo sveta, niti mladih, ki bi vnašali svežo energijo.

13. Nekje sem staknil vašo izjavo, da bi RTV Slovenija založila tudi scenarij za Botra, če bi ga po naključju prejela. Kaj ste mislili s tem?

Da so razmere v uredništvu igranega programa nekoliko kaotične, da tam po predalih leži precej dobrih scenarijev, verjetno tudi kakšen odličen. Tam leži tudi sinopsis za film, ki je bil pozneje nominiran za evropskega oskarja in je osvojil srce Sarajeva. To je bil moj sinopsis, ki sva ga z Markom Šantićem nadgradila in ga je on režiral. Takih primerov je še in še. Ustvarjajo pa se filmi, ki po mojem mnenju niti niso primerni za televizijo, ustvarjajo se filmi, za katere nihče ne ve, po kakšnih kriterijih, kdo jih izbira, med kakšnimi teksti ... In čeprav moram priznati, da televizija ponudi kakšno možnost mladim, veliko bolj kot Filmski sklad, in da dejansko vsake toliko napravi kak dober projekt, deluje v organizacijskem kaosu.

14. Vsi že vemo, da je bil roman Čefurji raus sprva mišljen kot scenarij za film. Kje se je zataknilo?

Pravzaprav že pri meni. Na polovici ali mogoče že na tretjini zgodbe sem obupal, ker se mi je zdelo, da sem jo zastavil preambiciozno za razmere v takratni filmski politiki, ki pa ni preveč drugačna od sedanje, samo da sem medtem našel način, kako to zgodbo malo omiliti. Prva je bila sestavljena širše, ambiciozneje in se mi je zdela v tistih razmerah neizvedljiva, sploh za prvenec. Odločil sem se za zgodbo Piran – Pirano, ki je pozneje postala tudi precej ambiciozna, se mi je pa na začetku zdela še kar obvladljiva. Čefurje sem postavil v predal, in ko se je zatak­nilo s projektom Piran – Pirano in sem bil dejansko brez dela, sem začel pisati roman. In tisti prvotni scenarij nima več prav dosti s tem, kaj bo zdaj po knjigi nastalo.

15. Se pravi, da filma niste za stalno odložili?

Ne, nisem. Trenutno že delamo na tem. Odobrili so nam sredstva za razvoj projekta, izkoristili smo dejstvo, da je Abdulah Sidran fen knjige in smo ga povabili k sodelovanju pri scenariju, tako da na daljavo ustvarjava drugo, tretjo inačico scenarija in bova do konca leta poskušala poiskati obliko, ki ne bo samo realizacija knjiga, pač pa nekaj več. Potem pa računam, da bi po idealnem scenariju snemali leta 2012. Seveda pa se idealni scenariji v Sloveniji še nikoli niso izšli.

16. Doslej so prodali okrog 16 tisoč izvodov te knjige, kar je fantastična številka. Čemu se – razen temu, da je dobra – lahko knjiga zahvali za tako dobro prodajo?

Mislim, da je več dejavnikov. Načela je temo, ki je ponudila medijem, da se ne razpišejo samo o knjigi, ampak da zavijejo tudi na druga področja. O čefurjih, o Fužinah, o marsičem. In je že na začetku dobila več publicitete, kot bi je sicer. Druga stvar je provokativnost naslova, ki se mi je zdel edini možni in za katerega sem vedel, da bo pritegnil. Razmišljal sem, da sem avtor, za katerega nihče ne ve, in če bo pisalo novi roman Gorana Vojnovića, to seveda nikomur ne bo nič pomenilo. Potreboval sem atraktiven roman, za katerim se bo kdo v knjigarni obrnil. To je tudi knjiga, za katero se je izkazalo, da je dostopna vsem generacijam.

17. Čeprav govori o najstnikih?

To je presenetilo tudi mene, ampak na marsikaterem literarnem večeru je sedelo občinstvo, starejše od 60 let. Nagovarja od najmlajših bralcev, ki prvič sežejo po knjigi, do upokojencev, ki so v njej našli pogled v svet, ki jim je neznan, eksotičen svet mladih, ki se jim zdi zanimiv. Pa še humor, ki vedno pritegne, ker se da knjigo brati tudi površinsko, kot plejado štosov in se ne poglabljati vanjo. Da se jo brati tudi na plaži, si pa najbrž ne bi prislužila vseh priznanj in nagrad, če bi ostala samo pri tem. Svoje pa je seveda dodala tudi policijska afera.

18. Ali ne gre tudi za to, da ima večina Slovencev precej dolgočasno življenje in jih pritegnejo kulture in predvsem subkulture, za katere se jim zdi, da bi znale živeti živahneje? Od denimo Lainščkovih Ciganov do vaših čefurjev?

Mogoče res ne marajo brati o vsakdanjem življenju okoli sebe, kot da bi se sami sebi zdeli dolgočasni, čeprav sam menim, da to ne drži. Da je polno zgodb, ki se dogajajo za sosednjimi vrati, ki so zanimive in bi lahko pritegnile bralca. Sicer pa pri tem, ko radi beremo eksotiko, nismo nič posebnega. Literature o priseljencih si nisem jaz izmislil. Nastajala je v Angliji, Ameriki, povsod in je dala v zadnjih letih številne primere vrhunske literature. Jaz sem samo začutil trend, ki še ni zašel k nam, začutil, da se ta tema še ni pojavila.

19. Vprašam zato, ker so nam južni narodi to dolgočasnost, zavrtost znali očitati, če ne drugje, pa v športu. V romanu razlagate, zakaj čefurji ne morejo navijati za slovenske nogometne klube. Ali se je to zdaj, ko je slovenska nogometna reprezentanca že drugič na svetovnem prvenstvu, kaj spremenilo?

Prav gotovo se popravlja. Mislim, da se tudi z odmikom od neke skupne države stvari spreminjajo. Če sodim po sebi: veliko bolj sem navijal za srbsko ali hrvaško reprezentanco, ko so tam igrali igralci, ki so pred tem igrali za jugoslovansko reprezentanco, za katero sem navijal. Počasi izgubljam stik in poznam veliko ljudi, ki bi jih lahko označili za čefurje, ki pa navijajo samo za Slovenijo ali za Slovenijo in Bosno.

So pa seveda tudi taki, ki navijajo samo za Srbijo in Bosno. To je odvisno tudi od vzdušja v družini in je težko posploševati. Ima pa veliko teh ljudi današnjo slovensko reprezentanco vseeno za svojo, pa ne samo zaradi Handanoviča ali Novakoviča, ampak zaradi tega, ker se je ta generacija nogometašev dokazala, ima prepoznaven slog igre, ne zmaguje samo zaradi sreče. Moram reči, da mi je ta generacija ljubša od tiste prve, ker se mi je zdelo, da se je prva uvrščala na vsa ta prvenstva s pomočjo filmskih učinkov. Dati gol s sredine, dati gol, ko si mislil podati, iz enajstmetrovke, ki je ni ... Saj je bila tudi tista simpatična, ampak so imeli vedno avro avtsajderja, ki mu je uspelo. Ta reprezentanca tega statusa nima več.

20. Kot pripadnik generacije, rojene leta 1980, ste Jugoslavijo na neki način zamudili. Zdaj jo, njene nekdanje sestavne dele, spoznavate s svojim delom, s filmi, s knji­go ... ­Kakšna se vam zdi?

Strinjam se s tistim, kar je pred kratkim napisal Miljenko Jergović, in sicer da nihče ne pogreša Jugoslavije kot politične tvorbe. Vse, kar ljudje pogrešajo, je ta kulturni kontekst. Širina prostora, velikost, ki je omogočala veliko več kot ta naš mali prostor, sploh če se zapira, in to rad počne. Tu je tudi moje obžalovanje. Na področjih, ki ju poznam, recimo kulturo in šport, ki je moj hobi, najbolj pogrešam Jugoslavijo.

V športu se že odpiramo in se zaradi tega kakovost takoj dvigne. Jugoliga je imela svetovno vred­nost. Enako je s kulturnim prostorom. Jugoslovanski film je pojem, jugoslovanska literatura tudi. Pa jugoslovanska pop glasba, pomembna komponenta tudi v evropski zgodovini. Danes, ko smo tako majhni in se zapiramo, se kar naenkrat počutiš daleč od trendov, od konteksta. Hitro udariš v plafon in težko se prebiješ.

V Sloveniji mi vsi govorijo, da mi je uspelo, že pet kilometrov od meje pa sem 'niko i ništa'. Saj ne, da bi zaradi tega blaz­no trpel, bi pa morda raje videl, da bi šlo to bolj postopoma. V nekdanji Jugi bi bil morda zdaj na neki drugi stop­nički, nihče mi ne bi govoril, da sem za­del plafon. To pogrešam.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri