20V: Franci Pliberšek

  • 09.04.2010

»Ko se s potovanja vrneš domov, zna biti, da v stanovanju imaš slab zrak,« tako nekako simpatično pove Edvard Kokšarov, legenda ruskega in celjskega rokometa in MIK-ov 'maneken', potem pa odpelje enega od stotih otrok, katerih starši si tega ne morejo privoščiti, na morje. Na MIK-ov račun, seveda, in po zaslugi Francija Pliberška, direktorja in lastnika podjetja.

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

Štiriinštiridesetletni diplomirani arhitekt je leta 1987, še med študijem, odprl popoldansko obrt in se lotil izdelave ladijskega poda in parketa, nadaljeval z letvami za uokvirjanje slik in lesnopredelovalnimi stroji ter se leta 1998 odločil še za okenske okvirje. V 12 letih je pripeljal podjetje do tehnološke ravni, na kakršni so na svojih področjih denimo Akrapovič, Pipistrel, Pečečnik ... Eden slovenskih podjetniških biserov torej, ki bi jih moralo biti več, če hočemo splezati iz krize. Ob tem, poudarja, delajo v MIK-u zadovoljni ljudje (njihovo število se je v teh letih po­vzpelo z dveh zaposlenih na današnjih 170), precej pa ima od tega uspeha tudi bližnja in ne tako bližnja okolica. Od slovenskih slikarjev do prve slovenske rokometne lige, katere pokrovitelj je.

1. Svet je v težavah, prav tako Slovenija. Gospodarska kriza vas ni prizadela?

Naše podjetje seveda živi in dela v Sloveniji, ampak ne glede na to smo tudi lani za deset odstotkov povečali prihodke. In to v času, ko imamo težave in se nam je dobiček zmanjšal. So pa naše težave manjše, kot jih imajo tisti, ki so uspeli čez noč in nimajo temelja, na katerega bi se zdaj oprli. Treba je pogledati, zakaj so nastale težave. Kar tako že ne. Če pogledamo samo Slovenijo pred leti – gradil je vsak, ki o gradbeništvu ni imel pojma. V Sloveniji imamo ogromno neprodanih stanovanj, ampak če bi jih podrobneje pogledali, si upam trditi, da je 80 odstotkov teh stanovanj manj kakovostnih, kot bi morala biti. Dobrih stanovanj v Ljubljani ni oziroma jih je zelo malo. Za svojo ceno pa seveda vsak hoče najboljše. Čudi me, da lani pri nas niso sprejeli pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (Pures). Če ga je sprejela vsa Evropa, zakaj ga niso pri nas? Kakšni pritiski so bili tukaj na državo, da se je sprejetje zavleklo za leto dni?

2. Pa se, če pozabiva na okolje, izplača graditi varčno?

Seveda, in ne samo pri nas. Za Dominikansko republiko, recimo, smo napravili študije in analize. Tam vlada temperatura od 28 do 32 stopinj Celzija, relativna vlaga pa je od 90- do 95-odstotna. Če ima hotelski kompleks 450 sob in namesto klasičnih oken uporabi naša, je prihranek, takole na hitro, v 25 letih približno 13 milijonov evrov in pol. Ti prihranki seveda povečajo donosnost panoge. V turizmu je želeni dobiček med osmimi in desetimi odstotki, poraba energije se pa vrti med šestimi in 13 odstotki. Najpožrešnejši hoteli porabijo 13 odstotkov denarja za energijo, najvar­čnejši pa pet. Mednje bo sodil tudi projekt Pohorske livade, ki ga peljemo skupaj s podjetjem MTB.

3. Pohorske livade?

Gre za turistični kompleks ob ciljnem prostoru pri hotelu Habakuk na 55 tisoč kvadratnih metrih, hotel s štirimi zvezdicami in približno 960 ležišči, s tropsko plažo na 15 tisoč kvadratnih metrih, pokritim smučiščem na 17 tisoč kvadratnih metrih in z apartmaji s 450 posteljami. Vsi ti objekti bodo urejeni tako, da jih do minus osem ali minus deset stopinj ne bo treba ogrevati. Z geosondami. Vsem bodočim upravljavcem zagotavljamo, da bodo z energetsko varčnimi objekti lahko poslovali bolje, imeli večji dobiček tudi v slabih časih, kakršni so zdaj.

4. Dobili ste prestižno nagrado za evropsko poslovno odličnost, European Foundation for Quality Marketing. S čim ste si jo pa prislužili?

Za to nagrado moraš na ogled postaviti celotno podjetje. Podeljuje se od leta 1992 in do lani jo je prejelo 93 podjetij. Gre za nadgradnjo standardov ISO. Ocenjevanje poteka štiri dni, v katerih trije izpraševalci – naše podjetje so ocenjevali po eden iz Velike Britanije, Nizozemske in Poljske – postavljajo trem direktorjem, trem vodjem, zaposlenim v proizvodnji ... ista vprašanja o delovnih procesih. Pri odgovorih ne moreš blefirati, ker moraš te delovne procese dokazati. Po drugi strani pa tako tudi sam vidiš, na katerih področjih si dober in kje je še priložnost za dodatno rast.

Britanske, nizozemske in poljske oči pač drugače vidijo kot slovenske. Zelo jih je zanimalo, kak­šen odnos imamo do ljudi, do zaposlenih, kako se ti izobražujejo. Prav zdaj, v teh mesecih, od 15. januarja do 15. aprila, potekajo pri nas izobraževanja na vseh ravneh. Od direktorjev do tehnične službe in proiz­vod­nje. Že prej smo se nameravali prijaviti na ISO-standarde, ampak za to nismo imeli primernih proizvodnih prostorov.

5. Pa ta nagrada pomaga pri ­ogla­­ševanju podjetja?

Seveda, saj je namenjena prav temu. V Sloveniji, kjer sta le še dve podjetji s tem priznanjem – Trimo in Luka Koper –, sicer ne pomeni prav veliko. Mimogrede, za to je prvo podjetje potrebovalo šest let, drugo pa, če se ne motim, 12. Kako lahko nagrado unovčimo? Predvsem tako, da spoznamo, kaj moramo še popraviti v našem podjetju. Res smo najprej razmišljali, da bi startali na slovensko fundacijo, za katero moraš zbrati 350 točk, smo pa že takoj ugotovili, da jih premoremo več. Z mednarodnim ocenjevalcem, ki mi ni verjel, sva ­celo stavila in je stavo izgubil. Smo prvo evropsko podjetje, ki je dobilo to nagrado in pred tem ni pridobilo nobenega standarda ISO. Zbrali smo več kot 550 točk. Teoretično jih je mogoče zbrati tisoč, dejansko pa ne več kot 680 do 700, in še to podjetja, ki so v tem procesu več let, in ne eno samo, kot smo bili mi.

6. Ste pa tudi prejemnik feniksa 2009, nagrade Gospodarske zbornice Slovenije na področju management consultinga. Ob tem ne morem kaj, da ne bi pomislil na Bineta Kordeža, ki je leta 2007 prejel nagrado za menedžerja leta, pa recimo na Draška Veselinoviča, ki ga je 40 slovenskih novinarjev še lani razglasilo za finan­čnika leta ... Prvi je s svojim podjetjem v velikih težavah, drugi ni več na de­lovnem mestu v NLB, s katerim si je prislužil nagrado. Se lahko kaj podobnega zgodi tudi vam?

Vem za te stvari, ampak mislim, da se meni kaj takega ne more zgoditi. Višja sila sicer lahko naredi marsikaj. Razlika med našim podjetjem in drugimi je ta, da sem podjetje naredil iz nič. Ob študiju sem začel s podjetništvom in gradil podjetje postopoma. Tisto, kar je največ vredno v našem podjetju, so zaposleni.

Od teh je v proizvodnji samo tretjina, 80 odstotkov drugih pa je prišlo sem s fakultet. To pomeni, da je šlo za neobdelano testo, ki smo ga mi z izobraževanjem, načinom dela, z vzorom pripeljali do odličnosti. Najbolj sem ponosen na to, da vrednost našega podjetja niso samo stavbe, saloni itd., ampak je to znanje zaposlenih. Ob tem, da znaša vrednost našega podjetja približno 25 milijonov evrov, dolgov, kreditov, pa je vsega za šest milijonov. Malo v primerjavi z drugimi. Nikoli sicer ne veš, kaj te čaka, ampak mi nismo požrešni.

7. Feniksa ste dobili zaradi kvalitativnega in kvantitativnega preskoka od vodilnega proizvajalca PVC-oken do ponudnika celovitih rešitev energetsko varčne gradnje. Zakaj širite dejavnosti?

Z letošnjim letom pripravljamo določene novosti. Vpeljali smo prodajo lesa, lesa-aluminija, požarnih vrat, ki jih tudi sami izdelujemo, strešnih oken, notranjih vrat, skratka popolno lupino. Registrirali smo energetsko kliniko,
s katero dokazujemo, da nas ne zanima samo okno kot izdelek, ampak celoten proces in končni rezultat celotnega doma. Z energetsko kliniko podamo diagnozo stavbe in ponudimo rešitev za njeno sanacijo in po njej. S toplotno kamero opravimo pregled, slikamo objekt pred sanacijo in po njej. Leta 2006 smo zgradili hotel Primus na Ptuju in leto dni pozneje je ZRMK izdelal njegovo energetsko izkaznico. Po novih evropskih zakonih je lahko energetska izguba 56 kWh/m2. Ta hotel porabi 31 kWh/m2, zaradi česar je najboljši hotel te velikosti v državi.

Do 85 odstotkov toplotnih izgub namreč pride pri stiku okna s steno in pri samih oknih – pri njenih odpirajočih se elementih. Energetske izgube so evropski projekt številka ena. Zaradi teh izgub tudi spuščamo tako veliko ogljikovega dioksida v zrak. Samo Slovenija bo letos plačala okoli 90 milijonov evrotakse. V tem objektu, v katerem se pogovarjava in ki smo ga zgradili v vsega petih mesecih in pol, pa je energetska izguba komaj 15 kWh/m2. To pomeni, da znamo delati. Nova poslovna stavba, ki jo gradimo zdaj, bo pa zasnovana tako, da je do minus 10 stopinj Celzija sploh ne bo treba ogrevati.

8. Ves čas govoriva o energetskih izgubah pri ogrevanju. Tudi zunaj je sneg ... Ampak menda se Zemlja segreva. Se res?

Ne vem. Mislim, da gre pri tem tudi za ugibanja. Nihanja so vedno bila. Se pa strinjam s tistimi, ki pravijo, da smo vsi odgovorni za svoje okolje. Čeprav imamo ogromno znanja in računalnikov, s katerimi lahko simuliramo to ali ono zadevo, vendarle ne moremo zares predvideti, kaj se bo zgodilo. Morali bi se učiti od naših predhodnikov, ki so v časih, ko ni bilo nobenih računalnikov, s pravilnim razmislekom pripravili množico ljudi, da so delali za skupnost. Danes imamo na voljo vso tehnologijo, ki je oni niso imeli, pa vendar delamo ogromne napake. Za seboj bi morali puščati čisto sobo, čisto okolje, upoštevati osnovne človeške vrednote, ki manjkajo tudi v poslovnem svetu.

9. Če se vrneva h krizi v gradbeništvu. Sodite med podizvajalce, ki se ukvarjajo z neplačanimi računi. Imate tudi sami podobne težave?

Naše podjetje je še pred približno letom dni kakšnih 40 odstotkov proizvodnje prodalo v veleprodaji, se pravi na velikih objektih. Leta 2004 smo začeli graditi lastne salone po Sloveniji. Zdaj jih imamo devet in šest franšiz. In ker smo se tudi sami soočali s finančno nedisciplino, smo lani 78 odstotkov prometa preusmerili v naše salone. Vem pa, da to ni formula za vsa podjetja. Ostalo nam je torej 22 odstotkov prometa, ki ga uresničimo z velikimi podjetji, in delamo pač samo s takšnimi, ki imajo urejeno lastništvo, ki imajo vizijo in pri katerih imamo zagotovila, da nam bodo plačali.

10. V ljubljanskih Celovških dvorih ni vaših oken?

Ne, ker ima Vegrad svojo proizvodnjo, pa tudi sicer z Vegradom nismo sodelovali. Mislim, da smo samo enkrat, pri nekem objektu v Kopru, ampak takrat je bil plačnik Stanovanjski sklad.

11. Kako bi se pa vi lotili neplačevanja računov?

Pred kratkim sem se udeležil oddaje o neplačniški krizi na Radiu Slovenija. Zaradi neplačevanja računov je več kot tretjina malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji v velikih težavah. Kdo je kriv za to? Zakonodaja oziroma neuveljavljanje zakonodaje. Imamo zakone, ki pravijo, da morajo imeti podjetja, ki se prijavljajo na državne razpise, potrdila o poravnanih obveznostih do svojih podizvajalcev, od katerih sta dve tret­jini – govorim na pamet, pa se ne motim prav zelo – lažni, pa jim vendar uspe z njimi ...

Nekoč mi je neki človek z mini­strstva rekel: »Ja, veste, to lažnost je treba dokazati.« »Potem pa dajmo z enako hitrostjo, kot sodišča rešujejo zadeve, plačevati še davke,« sem mu odgovoril. »Ko mi boste po petih letih dokazali, da dolgujem toliko in toliko davka, ga bom pa tudi plačal.« Če ne plačaš elektrike, ti jo Elektro izklopi. Kaj naj pa stori elektroinštalater, če ne dobi plačanega dela? Nič.

12. Posla ste se lotili leta 1998. Pred tem ste izdelovali ladijski pod, parket, okvirje za slike ... Prebral sem, da je bilo takrat, ko ste se lotili tega posla, v Sloveniji kakšnih 160 izdelovalcev okenskih okvirjev ali njihovih zastopnikov. So bili vsi zanič ali kako?

Tega dela smo se lotili malo drugače. Nihče med nami ni imel nobenih tovrstnih izkušenj. Sam sem arhitekt, kolega, ki je delal pri meni, tudi in sva vedela za želje najzahtevnejših strank. Tudi zdaj, če pogledamo strukturo naših kupcev, prodamo največ oken v srednjem in srednjem zgornjem razredu. Želeli smo, da bi kupec dobil tisto, kar si želi, in zaradi tega smo tudi leta 2000 vzpostavili računalniško proizvodno linijo in z njo skrajšali dobavne roke na tri do štiri tedne. V nekaj letih so nam sledili vsi proizvajalci oken v Sloveniji in na Balkanu. Samo računalniška linija lahko poskrbi, da so vsa okna enake kakovosti, obrtniški način proizvodnje tega ne more.

V dveh, treh letih smo zadevo izpilili in imamo danes vso proizvodnjo vodeno računalniško in s črtno kodo. To pomeni, da pri nas noben zaposleni na nobeni stopnji dela ne more – po domače povedano – nič zajebati. Naš prvi ali pa stotisoči izdelek sta enaka. No, in zakaj je MIK Celje danes vodilno podjetje v tej panogi? Verjamem, da predvsem zato, ker smo se zelo posvetili izobraževanju ljudi. En sam ne more voditi 300 ljudi. Skupina 25 mladih ljudi – povprečna starost zaposlenih pri nas je 32 let – pa lahko. Res pa je, da imamo zaradi tega tudi težave. Trenutno je 14 naših punc na porodniškem dopustu. [smeh]

13. Slovenija premore nekaj tehnoloških, tehničnih biserov – poleg vašega sta tu denimo še Akrapovič pa Boscarol ... Sicer pa se mi zdi, da počasi postajamo narod podizvajalcev, zastopnikov in prodajalcev.

Mislim, da moramo Slovenci biti kdaj tudi drzni, upati si moramo. Ne smemo samo razmišljati, kako danes do enega evra, ampak tudi to, kako bomo do tega evra prišli jutri, pojutrišnjem. Očitno je te drznosti premalo, po mojem mnenju tudi zato, ker se včasih bojimo imeti uspešne ljudi. Včasih je tudi nekaj zavisti. Saj nismo vsi uspešni ljudje takšni, da bi samo grabili. Ogromno vlagamo v podjetja in tisti, ki ste jih omenili, smo tudi družbeno najbolj odgovorni. Joc Pečečnik tudi sodi v ta sistem. Zame je najpomembneje, da vodim podjetje, v katerem delajo zadovoljni delavci. Da jim dajem možnost izobraževanja, znanja. Zelo me, recimo, veseli, da na zak­ljučne zabave konec leta pride kakšnih 98 odstotkov zaposlenih. Mislim, da je to tudi odraz tega.

14. Se vam ne zdi, da je v Sloveniji, tako kot mislijo mnogi, preveč družboslovcev in premalo tistih, ki bi šli na tehnične šole, fakultete?

Ja, to je tudi problem šolstva. Mladim je treba dati smernice. Slovenija seveda ne more živeti brez svoje proizvodnje, ne more živeti samo od trgovine. Ko sem sam hodil na srednjo šolo, nas je bilo v Celju za štiri razrede gradbincev, danes jih je komaj za enega. In če hočeš danes dobiti dobrega operativnega vodjo gradbišča, ga nikjer ne najdeš. Mislim, da bi morala država mladim pravilno predstaviti te poklice in jim razložiti, kaj se bo z njimi dogajalo.
Vsi ne moremo biti pravniki ali ekonomisti.

15. Akrapoviču je uspelo, ker zna izdelati najboljše izpušne sisteme iz titana, ki jih Porsche ne more, Boscarol dobiva Nasina priznanja za najboljša ultralahka letala, Pečečnik z inovacijami pri igralnih aparatih ... Kaj pa vi? S katerim izdelkom boste napadli trg?

Lani smo patentirali nov prezračevalni sistem mikrovent, ki je bil tudi letos v času sejma Dom predstavljen 200 arhitektom na Fužinskem gradu. Narejen je po novih standardih Puresa (pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, op. p.) oziroma jih celo presega. Stari pravilnik je imel 2,6 m3/hm, novi pravilnik pa govori o 10–15 m3/hm. Naš prezračevalni sistem mikrovent ima 26 m3/hm, pri čemer imamo odlične energetske rezultate. Če povem preprosteje, to pomeni,
da iz slabega zraka, ki gre ven iz prostora, potegnemo od 70 do 80 odstotkov energije, ki jo vrnemo v svežega. To je odličen rezultat – celo najboljši na svetu.

Razvijali smo ga dve leti in lani v času krize smo se vprašali, ali naj nadaljujemo njegov razvoj. Bila je ­kriza, ni bilo toliko dela, a sem si vendarle rekel: če smo zanj porabili leto in pol, zakaj bi zdaj ustavili razvoj? Odločil sem se, da nadaljujemo in avgusta smo izdelali prezračevalni sistem mikrovent, ki pomeni revolucijo v svetu prezračevanja in oken. Pomeni prezračevanje, ne da bi pri tem izgubljali preveč toplote. Izdelek bomo kmalu poslali na trg. Niso ga izumila svetovno znana imena proizvajalcev oken, kot so Schüco, Weka in Kömmerling. Uspelo je nam.

16. Kako pa veste, da se bo pro­dajal?

Leta 2009 je izšel v Evropi novi Pures, ki zahteva boljše prezračevalne sisteme. Zakaj? Poglejte Skandinavce, ki so zelo varčni, njihovi bivalni in poslovni prostori so manjši. In ko so ugotavljali, koliko energije so med letoma 1995 in 2005 privarčevali zaradi boljših oken, so ugotovili, da so toliko več porabili ... Kaj mislite, za kaj? Toliko več so porabili za bolniške. To se zgodi, če okna preveč zatesniš in nisi poskrbel za prezračevanje. Ob tem našem izdelku smo sklenili, da bomo ustanovili inštitut za okna. Vsako dobro podjetje ga ima. Gorenje, Hidria ... Slovenci imamo znanje. Imamo Pipistrel, Akrapoviča, MIK ...

Znanje je, včasih si je treba pa tudi upati. Slovenci bi morali biti samozavestnejši in biti ponosni na to. Če bomo nenehno pisali samo o krajah, lažeh pa o tem, kako so psi pogrizli onega nesrečnika, ne bomo prišli nikamor. Kaj me to briga? Saj tudi o tem je treba pisati, ampak naj bo teža bolj na lepih dejanjih. Naj se piše o tem, koliko otrok je katero podjetje peljalo na morje, kaj je dobrega naredilo za šport, o dogajanjih v kulturi ... Slovenci smo že tako ali tako podvrženi negativnostim.

17. Prej ste rekli, da niste požrešni. Ali ni denimo projekt Pohorske livade tak, malo velik zalogaj?

Ko sem še lani razlagal ta projekt bankirjem, so me gledali, kot da ni vse v redu z menoj – 120-milijonski projekt v času krize. Verjamem v ta projekt in verjamem v to, da ga bomo izpeljali. Vem, da si Maribor ta projekt zasluži, ker ima 45-letno tradicijo ženskega smučanja v svetovnem pokalu. In verjamem, da bomo ob tropski plaži, ki meri 15 tisoč kvadratnih metrov, zgradili tudi pokrito smučišče, široko približno 35 metrov in dolgo kakšnih 450 metrov, se pravi s površino 17 tisoč kvadratnih met­rov, ki ga bo lahko upravljalo Smučarsko društvo Branik.

Po nekih ocenah bi moralo v razdalji ure in pol vožnje z avtomobilom živeti 450 do 500 tisoč ljudi. Maribor jih ima dva milijona. Ljubljano, Zagreb, Gradec, Celovec ... Pokrito smučišče bo, da ne bomo imeli težav z Naturo 2000, popolnoma vkopano v zemljo, po vrhu bo rasla trava, kjer se bodo lahko pasle krave. Toplotnih izgub ne bo, možno bo smučanje vse leto, tam bodo lahko trenirale smučarske reprezentance.

18. V kolikšnem času bi lahko ta projekt uresničili?

Samo upravljavca hotela in tropske plaže moramo poiskati. Prav zdaj se dogovarjamo z enim slovenskim, ki se že več kot leto dni zanima zanj. Najraje bi videl, da bi bil upravljavec tropske plaže in hotela slovensko podjetje. Mi bi radi ta projekt dogradili in zag­nali, izkušenj s hotelirstvom pa nimamo in se s tem ne bomo ukvarjali. Zato se pogovarjamo z domačimi upravljavci, tudi s tujimi, z največjo špansko hotelirsko verigo, tudi z vlagatelji iz Švice ... Verjamem, da je perspektiva Slovenije v drznih majhnih korakih. Turizem je že ena od takšnih dejavnosti.

19. Menda ste svoj uspeh v karieri in v življenju pripisali vzgoji v otroštvu. Tudi temu, da ste si kot sin samohranilke morali služiti denar z obiranjem borovnic in hmelja?

Pravijo, da si otroci v prvih šestih letih zapišejo v gene ali ne vem kam vse moralne vrednote in delovne navade. Zelo sem vesel, da me je mama naučila delati, da smo zrasli ob zapovedi, da je poštenje tisto, kar šteje. Mogoče se pozitivni učinki tega ne pokažejo takoj, čez deset ali več let pa. Doma nismo imeli denarja in smo si ga morali služiti z nabiranjem borovnic in hmelja, da smo si lahko kupili zvezke. To povem z veseljem. Vem, da so moji otroci prikrajšani za to, ker jim tega ni treba. Saj jih skušam vzgajati v moralne in odgovorne ljudi, ampak če lahko otroku vse nudiš, mu težko odrečeš. Ne pravijo zaman, da ena generacija dela, druga uživa, tretja pa zapravi. Po navadi je tako. [smeh]

20. Vaša strast so tudi potovanja, na katera mnogi Slovenci, ki niso prišli dlje kot do Poreča, gledajo kot zaprav­ljanje časa in denarja. Zakaj ne bi raje vlagali v hišo, avtomobile ...

Menedžer, ki pravi, da ne more na dopust, ni pravi menedžer. Če si ne znaš tako organizirati časa, če ne zaupaš sodelavcem, da opravljajo odgovorna dela, potem si, tako vsaj jaz mislim, slab menedžer. Zadnjih 15 let si privoščim po dva meseca in pol počitnic na leto, včasih celo do tri mesece, ob tem pa preživim še kakšna dva meseca na službenih poteh, kar pomeni, da me skoraj pol leta ni v Sloveniji. Ampak sodelavcem moraš zaupati, jim dopustiti tudi možnost napake. Brez teh tudi novih izdelkov ni. Ko delam, delam 12, tudi 14 ur na dan, nič mi ni težko, potem pa potrebujem odmor, sicer bi pregorel. Ko pa grem na potovanje, dve uri po tistem, ko zapustim podjetje, pozabim nanj, tako sem se natreniral. Ampak z vsakega potovanja se vrnem z beležko, polno vtisov, predlogov, ker gledam na podjetje z druge perspektive, ki je sicer ne bi mogel opaziti.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri