20V: Dragan Bjelogrlić

  • 05.06.2008

Obožujem Slovenke!

(Foto: Borut Krajnc)

Dragan Bjelogrlić je bil partizan v sedemdesetih in urbani upornik v osemdesetih. V devetdesetih se je vrnil na fronto in opazoval, kako lepe vasi lepo gorijo. Z revolverjem v roki je gledal vojno v živo in postal eden najuspešnejših srbskih filmskih producentov.

Leta 1978 ste bili Sirogojno v filmu Boško Buha, čez deset let ste bili Boban v prvi jugoslovanski soap operi Boljše življenje. Kaj se je dogajalo vmes?

Samo videti je, kakor da se ni nič dogajalo. Do Boljšega življenja sem posnel kar nekaj filmov. Ker sem bil mlad partizan, je bilo veliko partizanskih filmov, na primer Veliki transport, ki ga je režiral legendarni Veljko Bulajić. Igral sem tudi v nekaj nadaljevankah. Vendar sem odraščal v patriarhalni družini, v kateri je veljalo, da si resen samo, če si inženir, pravnik, ekonomist ali zdravnik. Če si umetnik, nisi resen človek. Tako vzgojen sem igranje jemal zgolj kot avanturo, ne pa kot bodoči poklic. Tako sem se vpisal na gradbeništvo.

Bil sem zelo dober matematik in šele ko sem končal prvo leto na gradbeništvu, sem ugotovil, da me to sploh ne zanima. Ko sem zaradi snemanja neke koprodukcije z Američani na Bledu – to je bil nek glup ameriški film, katerega naslov je bil Dark Echoes – žrtvoval izpitni rok, sem spoznal, da me bolj zanima igranje. Vpisal sem se na akademijo. Tam pa me niso sprejeli v prvo, temveč v drugo leta 1984. Po prvem letniku sem snemal film Bal na vodi in na osnovi te vloge sem dobil vlogo v Boljšem življenju.

Se še spomnite Popadića starejšega? Sta si bila podobna?

Spomnim se, in to se mi zdi super. V taki nadaljevanki ne moreš ustvariti ne vem kakšnega lika, ampak jaz sem se trudil, da ustvarim lik simpatičnega smrkavca iz soseščine. Kar naprej so mi govorili: »Ej, kako dobro igraš tega tipa, jaz sem točno tak!« Pa ni bil on točno tak, ampak mu je bil ta lik všeč. V njem je prepoznal svoje, sinove ali sosedove značilnosti. Zato pravim smrkavec iz soseščine. To je bila moja ideja te vloge.

Tudi »ludi« Kure iz filma Rane?

To je težko vprašanje. Nerad filozofiram o igranju. Res se trudim, da ne igram, temveč da vlogo odživim. In to nekako tako, kakor si jo sam zamislim. Nimam izkušenj »ludega« Kureta. Vloga producenta v Vojni v živo mi je blizu, Kure pa ne. Preprosto si zamislim lik – vsakdo od nas nosi v sebi veliko likov, samo pozna jih ne.

Toda igralski poklic ima poleg neprijetnih stvari, ki ga spremljajo, to lepo značilnost, da se neprestano na novo spoznavaš in odkrivaš v sebi vedno nove osebnosti. Kdo ve, koliko likov nosimo v sebi. Okoliščine nas lahko spremenijo v morilce, v velike ali male ljudi. Tako si jaz zamislim lik in ga poiščem v sebi.

Kako se vam je po Boljšem življenju spremenilo življenje?

Boljše življenje je bilo ključno v mojem življenju. Igranje mi je počasi spremenilo življenje. S tem sem postal priznan in izjemno popularen igralec. Ko je bilo na programu Boljše življenje, so bile ulice prazne. Nič več ne bo v tem prostoru nikoli tako zelo popularno. Zdaj živim v državi, ki ima deset milijonov prebivalcev, mi pa smo tedaj delali nadaljevanko, ki jo je vsako soboto zvečer gledalo 22 milijonov ljudi. Nihče od nas, ki živimo v naših majhnih državah, več nima tega privilegija.

Si kdaj bil v vojni in gledal, kako lepe vasi lepo gorijo?

Nisem videl lepih vasi, kako lepo gorijo, pa čeprav sem bil med vojno velikokrat v Bosni. Predvsem na ozemlju Republike srbske. Film Lepa sela lepo gore smo snemali v Višegradu in v Banjaluki med vojno. Prepotoval sem celotno Republiko srbsko, toda nikoli nisem bil na prvi liniji fronte. Temu sem se izmikal. Zavedal sem se, da če hočem narediti film o Bosni, potem moram videti ljudi, ki tam živijo, da ne morem posneti filma iz svoje tople sobe v Beogradu. Ampak vsega mi pač ni bilo treba gledati.

Obstaja še druga izkušnja, ki sem jo prikazal v filmu Vojna v živo. Vseh sedemdeset dni bombardiranja Beograda sem bil tam. V tem času sem začel pripravljati film Vojna v živo. To je moja zgodba, v kateri sem želel spregovoriti kot producent – koliko manipuliraš, ko delaš z državo, in tako naprej. Želel sem govoriti o sebi, o svojem poklicu.

Kolikokrat ste v vlogi producenta in lastnika producentske hiše Cobra manipulirali državo?

Produciral sem tri filme: Lepa sela lepo gore, Rane in Vojna v živo. Vsak na svoj način govori o sodobnem času. Z močnim političnim sporočilom. In vsi trije filmi so bili bolj ali manj proti srbskemu režimu. Prvi film, s katerim sem vstopil v devetdeseta, z vlogo, ki je bila zame prelomna, je Crni bombarder. To je bil čas mojega zorenja in intenzivne politike, ki je vplivala na moje in na vsa naša življenja, in taki so bili filmi, v katerih sem igral in ki sem jih delal. Večinoma so bili vsi protirežimski.

Zanimivo je, da sta Lepe vasi in Rane dobila pomoč od države, čeprav sta bila protirežimska. Vendar je ta pomoč zanemarljiva – to je bilo v osnovi 10 odstotkov celotnih stroškov filma. Dejstvo je tudi, da je po Ranah in po Bure baruta država prenehala finančno podpirati filmsko produkcijo. To je bilo v zadnji fazi režima. Tako da za Vojno v živo nismo prosili za denar, ker ga tako ali tako ne bi dobili.

Obstajala je takšna oblika manipulacije, da sam kot človek, ki mora priskrbeti denar za film, vsebinsko naperjen proti režimu, tega nisem obešal na veliki zvon, temveč sem zgodbo prilagajal. Če sem šel na ministrstvo za kulturo, potem so bile protirežimske teme iz scenarija izbrisane. Tudi ko sem šel k sponzorjem, ki so bili blizu Miloševiću, jim nisem govoril, kakšna bo vsebina filma.

To je bila moja manipulacija. Kar je najvažnejše, je, da v samih filmih ni bilo umazane manipulacije. Filmi so dovolj pošteni. Kamorkoli sem šel, so me ljudje spraševali: »Pa dobro, kako vi v Srbiji snemate filme, ki so poleg tega, da so dobri, politično proti Miloševiću, ki v tem času velja za največjega diktatorja?« Na Hrvaškem nihče ni posnel kritičnega filma.

Ste se kdaj srečali z Miloševićem?

V živo ga nikoli nisem videl, kar je čudno.

Menda mislite opustiti patriotske igre, bolj naj bi vas mikale pravljice. Kakšne bodo pravljice s srbskim črnim humorjem?

Naša življenja so črni humor. Jaz bom v prihodnosti gledal pravljice. Za druge ne vem. Mislim, da bodo to pravljične balkanske zgodbe. Osebno potrebujem pravljico in mislim, da tudi vsi mi. Po vsem, kar se je dogajalo, se moramo vrniti k čustvom. Doslej smo se ukvarjali z velikimi stvarmi, s politiko in z nacionalizmom. Napočil je čas, da se vrnemo k preprostim čustvom, k ljubezni, moškemu, ženski, družini, otrokom, in da obdržimo svoj slog, črni humor. Moramo ostati dosledni samim sebi. Ne smemo zapasti v imitacijo neke zahodne estetike, ki nam ne pripada in nam ni všeč.

Moški, ženska, družina. O vas krožijo zgodbe, da ste ženskar, da se še niste umirili, na drugi strani pa ste družinski človek. Kako najdete ravnotežje?

V redu, poslušajte. Najprej: ne vem, od kod te govorice, da sem ženskar. Torej, ker se lahko zgodi, da ta Playboy pride do Srbije … Lahko rečem le, da mi izraz ženskar ni všeč in da sem morda res bil playboy, dokler se nisem poročil. Odkar pa sem se poročil, je to absolutna neresnica. Imam res lepo ženo … in to objektivno, zato bi bilo zares debilno, da bi bil, tudi če bi to hotel, s kakšno, ki je grša od nje.

Žena je manekenka?

Ja, Črnogorka.

Lepota je zelo raztegljiv pojem. Po vašem odgovoru sodeč, vas pri nežnejšem spolu zanima samo estetska dimenzija.

Le kdo bi vam odgovoril: »Mene zanima samo fasada?« Vsako budalo bi vam reklo: »Mene zanima intelekt.« Zame je lepota zelo pomembna. Ženska mora biti lepa. Veliko dam na lepoto, normalno pa, da me zanima tudi, kakšna oseba je. Ne bi mogel biti z lepo lutko vse življenje. Všeč mi je, če ima nekdo zanimivo osebnost, četudi je zajeban. Raje imam zajebano osebnost kot nekoga, ki je okej, a nima osebnosti.

Kaj pa, če bi srečali najlepšo žensko, šli z njo v posteljo, potem pa odkrili, da si ni depilirala nog?

Pred ali po seksu? (smeh) Glede na to, da že dolgo nisem imel takšne izkušnje, si predstavljajva tako situacijo. Težko, da bi prišlo do seksa. Ampak vse to vključuje tudi določeno količino alkohola. Mislim, da se razvoj dogodkov proporcionalno ujema s količino zaužitega alkohola. Če bi zaužil ogromno alkohola, potem bi morda pogledal skozi prste nedepiliranim nogam, ampak na splošno je to nekaj, kar mi ni všeč. V Nemčiji sem videl … Nemke imajo rade ... No, jaz tega ne prenesem. Pod pazduho je še huje od nedepiliranih nog!

Kako že pravite Srbi za Slovenke?

»Tako mlada već Slovenka.« (smeh) To je bila priljubljena fraza, ko sem bil mlad. Obstaja pa še ena »Šta radi Slovenka između dva Slovenca? Smeta.« (smeh) Obožujem Slovenke! Zelo so mi bile všeč, ker so bile svobodomiselne in odprte. Včasih je veljalo, da se Slovenke rade dajejo dol, v bistvu pa je tudi Dalmatinkam in Srbkinjam všeč isto, a se bolj pretvarjajo. Ljubim Slovenke. S Slovenkami sem imel vedno dober odnos, ker sta mi bili všeč njihova odprtost in neposrednost. Četudi je bila pri nekaterih banalna.

Lepa ženska, dober avto. Kje imate parkiran svoj BMW – pred vilo na Dedinjah?

(Smeh) Imam BMW, nimam pa vile na Dedinjah. To je napačna informacija. Trenutno ga imam parkiranega v hotelski garaži. Sicer pa obožujem BMW. Rad vozim dobre avtomobile. Družinsko hišo imam v Barandi. To je vas, podobna Trebnjemu. Hiša je bila last moje babice in dedka. Ima odlično urejeno dvorišče.

In psa in mačko.

Nimam mačke, imam psa, volčjaka. Zelo zanimiv je tudi ambient. Pomembno pa je, da je to družinska hiša, v kateri je živel tudi moj praded. Dejstvo je, da nikoli v življenju nisem dobival plače. Vedno sem prejemal honorarje. Četudi sem dobitnik vseh mogočih nagrad, od mesta nisem dobil niti stanovanja, tako kot večina mojih kolegov. Načrtujem pa, da si bom kupil hišo na Dedinjah in stanovanje v Parizu. Ali v Atenah.

Kar ne bo težko, saj z vašim partnerjem, bratom Goranom, veljata za dobra biznismena.

Saj sva. Boriva se. Začela sva se ukvarjati z gledališko produkcijo, najprej je nastala predstava Moja draga. Ampak beseda biznismen ima v Srbiji slabšalen pomen. Če za nekoga praviš, da je biznismen, hočeš reči, da je »hohštapler«. Ko je bil končan film Rane, ki je leta 1998 proti Miloševiću spregovoril neposredno, smo bili dolžni pol milijona nemških mark. In po petih dneh prikazovanja so nam prepovedali reklamiranje.

Torej nisva ravno biznismena. Pravi biznismeni ne bi toliko tvegali. Film Rane je bil najbolj gledan v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji, mi pa smo bili v minusu. Tako da nisem hud biznismen, moj čas še prihaja, šele načrtujem, da si bom zaslužil veliko »keša«.

Kateri kaliber nosiš?

Sploh ne nosim revolverja.

Ga drugi nosijo namesto tebe?

Misliš na moje telesne stražarje? (smeh) Jih nimam. Mislim, super mi je ta zgodba. Rad bi ti odgovoril 6-38, ampak ne, sploh nisem fen orožja. Doma, v stanovanju, imam Smith & Wesson, trofejnega iz 1917, in CZ. Ampak s seboj ga ne nosim. Pištolo sem nosil samo prve štiri dni bombardiranja. Smith & Wesson. Četrti dan sem ga uperil v človeka. Bila sva nervozna. Padale so bombe. Zgodilo se je pred mojo hišo. Brez veze. On je uperil v mene, jaz v njega. Bil je neki narkoman. In od takrat orožja nikoli več nisem jemal s seboj.

Hodite v cerkev?

Hodim. Odrasel sem v komunistični družini in mi manjka ta vzgoja, ampak zdaj hodim in v tem duhu vzgajam tudi svoje otroke. Menim, da je cerkev zelo pomembna. Nisem konservativen, ampak štekam, da je verovanje v boga potrebno. Brez razmišljanja o tem, ali na nebu ali v nas. Bog obstaja. Verjamem v to in želim si, da bi tako verjeli tudi moji otroci. Cerkve ne obravnavam dogmatsko, žal mi je le, da v Srbiji ni bila pomembnejša.

Kam raje zahajate – na koncerte turbofolka ali na »trubaše« v Gučo?

Ne boste mi verjeli, toda nisem bil ne na enem ne na drugem. V Gučo bi moral, za koncerte turbofolka pa je normalno, da še nikoli nisem bil tam. Vem, da je vam ta scena všeč, ker je za vas eksotična. Ampak v trenutku, ko je turbofolk nastal, sem v njem videl svojega največjega sovražnika. Turbofolk pomeni vojno v Bosni; to je enako Miloševiću in najhujšemu, kar se je dogajalo.

TEKST: Saša Šavel

FOTO: Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri