20V: Dr. Nele Karajlić

  • 10.03.2009

Vodja nekdanje skupine Zabranjeno pušenje, ki je danes v Parizu in Buenos Airesu prav tako velika zvezda kot v Beogradu, le da zdaj z The No Smoking Orchestra, o razlikah med bendoma, med novim primitivizmom in tem najnovejšim ter o srečanju z Maradono.

(Foto: Tamara Radanović)

Ko govorimo o jugoslovanski zapuščini osemdesetih let prejšnjega stoletja, ne moremo mimo novega primitivizma, ki ga je Goran Bregović takrat označil kot »naš edini avtentični odgovor panku«. To originalno stanje duha z značilnim 'šatrovačkim' govorom je pustilo globoke sledove v obliki filmov, pomembnih glasbenih albumov, nepozabnih televizijskih izpadov in številnih drugih medijskih provokacij.

Eden od vodij tega gibanja je naš tokratni sogovornik, dr. Nele Karajlić (sorodnikom znan kot Nenad Janković, letnik 1962). Bil je eden od dveh ustanoviteljev skupine Zabranjeno pušenje, prvi, ki je na odru v javnosti upal reči, da nam je »crk'o maršal«, pa čeprav je s tem v prvi vrsti mislil na ojačevalec, in soavtor zloslutne TV-serije Top lista nadrealista, neke vrste jugoslovanskih Monty Pythonov.

Leta 1992, ko se je v BIH začela vojna, Sarajevo (mimogrede: nekdanjim sodržavljanom se zameri z izjavo, da to ni njegova vojna) zamenja za Beograd. Vodi skupino Krnje Zabranjeno pušenje, posname TV serijo Složna braća, kot igralec in avtor glasbe sodeluje pri Kusturičinih filmih in postane soavtor prve srbske pank opere Dom za vešanje.

Danes zažiga po svetu s svojim bendom The No Smoking Orchestra, ki ga seveda ne gre zamenjati za originalno Zabranjeno pušenje. In ne, tudi bend s točno tem imenom, ki te dni izdaja novo ploščo in ki ga vodi Sejo Sexon, ni tisti, katerega lik in delo še odmeva v glavah nostalgikov.

1. S kakšnimi čustvi gledate na novi primitivizem v kontekstu najnovejšega primitivizma?

Mi smo bili gibanje, to danes pa je mentaliteta, stanje duha. Na novi primitivizem gledam kot na del svoje mladosti. Dolgo sem se ukvarjal z mislijo, da bi posnel lažen dokumentarec o novem primitivizmu. Da bi napravili nekaj o velikem gibanju v Sarajevu na začetku osemdesetih, kjer bi si izmislili glavne igralce - slikarje in bende, in bi iz tega napravili večji mit, kot v resnici je.

Tako kot vsako leto izvemo za kakšnega novega velikega umetnika ruske avantgarde, pa nam nihče ne more zagotoviti, da je ta neki Harms res obstajal in pisal tiste svoje pripovedi. Če bi si recimo izmislili deset močnih imen s pesmimi, ki bi jih zdaj napisali in jim prilepili neko staro letnico nastanka, bi bilo tako, kot jaz danes razumem novi primitivizem. Kot možnost, da še malo bolj zajebemo stvar. Kar se tega najnovejšega primitivizma tiče, pa človek preprosto ostane brez besed.

2. Ste kdaj verjeli, da se bo ekipa iz Društvene prostorije zaborav, iz navadne sarajevske kleti, v kateri se je vse začelo, povzpela do statusa legend?

Nasprotno, trudili smo se, da to nikoli ne bi postali. Vse, kar smo počeli, je sledilo osnovni ideji novega primitivizma, in to je, da se s svojim delom nikoli ne bi uvrstili v enciklopedije. Enciklopedije namreč sestavljajo sezname odgovornih za vse, tudi tistih, ki so krivi za razpad planeta. Mislim, da bi bilo čisto drugače, če ne bi prišlo do teh tragičnih dogodkov.

Ampak za Balkan je vojna naravna stvar in usoda. Kje v Skandinaviji bi končali kot soliden rokenrol bend, ki se je v svojih pesmih ukvarjal tudi s politiko. Ampak ta vojna in ta balkanski naravni tok stvari je iz nas naredil to, kar pač smo.

Vojna je pomagala ljudem razumeti, kar počnemo, legalizirala je naš talent. Spomnim se koncerta na Tašmajdanu '96, ko so neke naše pesmi, napisane pred 12 ali 14 leti, dobile čisto novo dimenzijo, in je poln Taš, z materami in njihovimi hčerami, prepeval Nedelju, kad je otišao Hase s popolnoma novo predstavo o tej pesmi od naše, ko smo jo napisali.

O tem, kako se je spreminjalo razumevanje naših pesmi, bi lahko napisal celo knjigo. Najlepši primer je Dan republike. To pesem sva napravila Sejo (Sejo Sexon oziroma Davor Sučić, op. p.) in jaz, on besedilo, jaz glasbo, skupaj. Kot Lennon in McCartney. [smeh] Napisana je kot slika človeka, razočaranega nad ideali, v katere je verjel kot mladenič. To je bilo leta 1987.

Po letu 1990 jo je bilo nevarno prepevati na Hrvaškem, ker je tam že pomenila simbol Jugoslavije in velikosrbstva, od katerega so se hoteli distancirati. Po letu 1992 jo je bilo nevarno igrati tudi v Srbiji, ker je ta ista Jugoslavija, o kateri glavni junak pesmi sanjari in jo objokuje, nekaj, kar je Srbe priklenilo v verige, pa se je morala odzvati skozi Slobodana Miloševića.

Leta 1994 je postala simbol časa, ki je bil mnogo lepši od tega, v katerem smo se tedaj tolkli. Leta 1996 na Tašu je bila to jugonostalgična pesem. Leta 1999, ko so bombardirali Beograd, pa je postala simbol upora proti vsem sovražnikom, ki že petič v istem stoletju gazijo Beograd. Zdaj jo ljudje razumejo kot dobro zajebancijo.

3. Staro Pušenje je bilo glas generacije, ki je slutila, kaj jo čaka, in končalo je točno tako kot ta generacija …

Kar se tiče tehnično-taktičnih pozicij starega Pušenja, je bilo to tudi logično. Bend je bil sestavljen iz pripadnikov petih ali šestih nacij. V originalni postavi smo bili Židje, Srbi, Hrvati, Jugoslovani, Muslimani, takšni in drugačni, in taka postava Pušenja se ni mogla izogniti devetdesetim.

Mimogrede, mi smo bend 'razturili' pred vojno. Plus, vsi originalni člani benda pripadajo generaciji, ki je najbolj najebala. Ni bila dovolj mlada, da bi se lotila novega življenja nekje na drugi celini, in ne dovolj stara, da bi se preselila v vikend v Hercegnovem in tam še naprej brala Politiko. V pomenu nacionalne in generacijske pripadnosti smo bili ciljna skupina vojnih operacij.

4. Zapuščina skupine Zabranjeno pušenje je nekako pri miru. Ali imate kakšen nenapisan dogovor ali ...

Mislim, da smo mi to prestavili v public domain, v javno dobro. O tem nismo nikoli govorili. Ve se, kaj je kdo napravil, ampak vsak še naprej igra vse. Bend sva sestavila Sejo Sexon in jaz. Vse, kar sva dajala, sva dajala v isto blagajno, v bend. Tisti trenutek, ko smo razpadli, nisva imela nič več skupnega.

Po eni strani je to žalostno, ker se poznava od otroštva. Sejo je prvi ali drugi človek, ki sem ga videl v življenju. In jaz prvi ali drugi, ki ga je on videl, ker je med nama samo leto razlike. Po drugi strani je to logično, ker za nami ni nič ostalo. Kar je bilo, smo posneli. Ko je bila miza pospravljena, ko smo se razdelili na dve struji, nam ni ostalo nič več skupnega.

5. Naletel sem na tole sodbo neke ženske: »Dokler je Zabranjeno pušenje v svojih pesmih opevalo bosansko bit in furalo antiheroje, kot so Šeki, Murga drot, Guzonja, Guzonjin sin, Pišonja, Žuga … sem jih spoštovala. Ampak kaj napravi denar iz ljudi! Ibro je postal fukara (bogat človek, op. p.)!« Kaj pravite na to?

Stopili smo iz nekega okolja in začeli komunicirati s svetom v abstraktni formi glasbe, ki ne potrebuje predznanja. Kolegica je ljubosumna, ker ne pripadamo več samo njej. Mi se še naprej ukvarjamo z zgubami, le da so to danes globalni luzerji, in to ne samo zaradi tega, ker pojem v tujem jeziku. Tako prepevamo pesem o Romeu, ki se preživlja s prodajanjem sperme. Ne verjamem, da je on zmagovalec.

Potem imamo pesem o hudiču, ki se prevaža okrog v poslovnem razredu in sopotnikom pojasnjuje, kakšna žrtev propagande je. In da on, hudič, sploh ni tak, kot mi mislimo. Potem imamo pesem Wanted Man, za katero kdo misli, da poje o Karađiću, kdo drug pa, da o Osami bin Ladnu. Odvisno od tega, kje jo igramo.

6. V tej pesmi je sporen stih: »Ko ne voli Radovana, ne dočekao Đurđevdana«.

Ljudje ne razumejo konteksta te pesmi, ker ne razumejo tega, da pojemo verz, ki ne pripada nam, ampak ljudem z Romanije. Ti so ga napisali kot del epske pesnitve o Radovanu Karađiću. Naša pesem pa govori o splošnem svetovnem sovražniku številka ena. Besedilo sva napisala skupaj s Striborjem (Kusturica, bobnar, op. p.), in to v angleščini. Jaz sem peljal glavno nit in jo je težko prevesti.

Osnovno inspiracijo zanjo sem dobil v Dylanovi pesmi z enakim naslovom, govori o konkretnem primeru, ko šerifi po Divjem zahodu preganjajo glavnega junaka. V mojem primeru je to pesem o potrebi vsakega sistema, lokalnega ali planetarnega, da si ustvari glavnega sovražnika, ki ga mora ujeti, ker je najlaže zamegliti resnico z zgodbo o tem, da sta bin Laden ali Ratko Mladić na prostosti. Zato na koncu pesmi glavni junak pravi:

Ko se znajdem v zaporu, pridi mati Marija do mene, povej mi, mati Marija, kdo bo najbolj iskan namesto mene?

Vprašanje se glasi: ko bomo ujeli Mladića in bin Ladna, kdo bo naslednji največji krivec za vse? Se pravi, vse te pesmi govorijo o zgubah, samo da te zgube niso več prebivalci Kaknja, Zenice ali Ilijaša, za čemer žaluje prej omenjena gospa, ampak imajo svetovni okvir. Ona je ostala brez svoje lokalne barve, ampak tudi mi nismo zaslužili tistih silnih denarjev, ki nam jih očita ...

V ekipi imam zdaj bolj resne glasbenike, ki črpajo iz kafan, džez klubov, različnih odrov … Iz kafiča do Marakane, to je izkušnja. Po drugi strani je naša glasba zdaj bolj vesela. Mi želimo doseči, da bi bil naš koncert kot nekakšna psihoterapija, osvobajanje od stresa, popolna psihofizična relaksacija z veliko znoja. Vsak, ki kupi karto, mora na koncu oditi z nasmehom. Ti naši Francozi, ki delajo z nami in so že delali tudi z Manu Chaom in REM, nam pravijo, da še nikoli niso videli bolj srečne in vesele publike.

7. Po vsem svetu vas nosijo na rokah. Fino, ne?

Kot kaže, sem zdaj edini z dovolj poguma ali norosti, da se vržem med ljudi, v občinstvo. Ampak tega ne počnem vsakič. Ko začutim, da je interakcija med menoj in občinstvom toliko zrasla, da jim lahko ponudim ne samo svojega duha, ampak tudi telo, potem se vržem.

Občinstvo se mora ogreti, biti mora kot dobro pripravljen žar, da bi jaz, kos mesa, lahko priletel vanj. Vse je odvisno od komunikacije, no, pa tudi od tega, kako daleč od odra je zaščitna ograja. Nimam več odriva, da bi se metal dva, tri metre daleč, upam si do metra in pol.

8. Pa občinstvo pričakuje, da se boste pognali z odra?

V Buenos Airesu so razgledani in točno vedo, kaj morajo narediti, ko se pevec vrže z odra. Se namreč zgodi tudi, da se občinstvo med skokom razmakne – to napravijo ti, ki nimajo toliko izkušenj – ampak takrat med skokom nazumiram največjega med njimi, se ga oprimem in ga ne spustim, dokler me drugi ne dvignejo.

Čudovit je ta občutek, ko te začne množica valiti po rokah. Prvo minuto je samo uživanje, potem te pa začne loviti panika, ker se moraš vrniti na oder in nadaljevati pesem. Na srečo bend že pozna te moje izpade, pa me počaka.

9. Skačete vedno pri kakšni določeni pesmi ali je to odvisno od ambienta?

Odvisno je od ambienta. Ponavadi sem to počel na Pit bul terijer, ker je v njem dovolj instrumentalnega dela, da mi ni treba biti ves čas na odru, nazadnje pa sem skočil pri Buba mari, ker je najbolj zažgala med ljudmi in sem začutil, da je čas, da se jim predam. Ne samo duhovno, tudi telesno.

10. Kot The No Smoking Orchestra ste začeli leta 1999 v Italiji. Po 500 koncertih v 30 državah – kje je bilo najlepše?

V Buenos Airesu! Ampak to je tako težko primerjati. Kot pravi neki moj kolega, ki potuje z nami: vsak koncert se enako začne, potem pa dobi drugačne barve. Na začetku smo se prebijali z energijo, zdaj pa ljudje že poznajo naše pesmi in melodije.

Odzivi občinstva so podobni, čeprav je kje publika bolj organizirana, recimo v Franciji, drugje pa bolj nora, recimo v Tokiu ali na Islandiji, kjer je pravi pekel. In potem padajo predsodki o tem, da so Škoti škrti in Islandci hladni. Niso.

11. Pred kratkim ste rekli: »Navajen sem na to, da nas Beograjčani ignorirajo.« Konec koncev pa je tudi v Sarajevu rojeni književnik Miljenko Jergović, ki pripada istemu »generacijskemu domačemu kraju« kot vi, v nekem intervjuju z izbranimi besedami izrazil žalost, da vas razume slabše kot nekoč …

Mislim, da je Jergovićevo opažanje, ki je značilno za vse iz teh krajev, rezultat dejstva, da Zabranjeno pušenje ni bilo samo glasba, temveč tudi del socialno psihološkega miljeja in je pustilo močan pečat v spominu in življenju generacije, ki je v osemdesetih živela in uživala ob naši glasbi. Močnejši ko je pečat, ki ga je pustila v tistem času, teže je občinstvu, ki se spomni starega Pušenja, predstaviti naše današnje delo.

To namreč nima več nobene zveze s socio-psihološkim okoljem, iz katerega izviramo, čeprav črpa iz glasbe, ki jo je Pušenje nekoč igralo. Zaradi tega je tudi komunikacija z občinstvom zunaj tega miljeja mnogo lažja z novo kot s staro glasbo. Če bi hotel tujcem predstaviti staro Pušenje, bi moral vsako pesem pojasnjevati, jo razlagati, da bi ljudje razumeli background, iz katerega so nastali Pišonja i Žuga, pa Nedjelja, kad je otišao Hase itd. Ko tujci gledajo film Ko to tamo peva, ne razumejo nič. Mi umiramo od smeha, oni debelo gledajo.

Ko igramo nove pesmi, nam tega torej ni treba razlagati, ker se ritem – hitra dvojka, ki izvira iz našega kola – in harmonija, ki jo zdaj igramo, hitro sprejmeta kot čista glasba, ki je najabstraktnejša in najosnovnejša oblika komunikacije. Prvi režiser, ki je to dojel – pa mogoče še kakšen iz črnega vala, ki ga pa ne poznam najbolje, ker sem bil še premajhen – je bil Emir Kusturica.

Spoznal je, da je s svetom treba komunicirati s sliko oziroma, kot sam pravi, s številom pikslov, ki ga pokažeš občinstvu v kinodvorani, in ne s tekstovnim ali dialoškim kontekstom, ki pojasni, da se je druga svetovna vojna v Jugoslaviji začela z bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941 ob šestih zjutraj. Slika sproži čustva, tega ti poznavanje narave in družbe ne moreta dati.

On je to prvi doumel in mi tudi pojasnil, kakšno glasbo moramo igrati, če želimo uspeti v Italiji, v Nemčiji, v Grčiji in kasneje na Japonskem in v Argentini. To je osnova, ki jo tukaj malokdo razume. Na primer, zavrtiš kakšnemu dobronamernemu tujcu Azro in rečeš, da je to skupina, zaradi katere si se sploh lotil glasbe, njemu se pa zdi, da gre za neko varianto benda The Police, ki poje v svahiliju. Njemu Azra ne pomeni nič.

Ko torej zapustiš ta svoj milje in začneš komunicirati s planetom z neko pogojno rečeno novo glasbo, postanejo ljudje iz tega tvojega miljeja 'ljubosumni', ker izgubljajo tebe kot del tistega, kar doživljajo kot 'svoje'.

12. Kakšen je sicer vaš odnos do tega beograjskega 'kroga dvojke' (ironično beograjska oz. srbska elita, op. a.)?

Nič mi ne pomeni. Edino, kar nam je skupno, je to, da smo mi njihovo provincialno parolo 'Beograd je svet' udejanjili. Pa ne tako, da bi odprli butik Dolce&Gabanna na Knez Mihajlovi, pač pa z našo glasbo, ki smo jo predstavili svetu.

13.»Što manje, dijete, znaš, to si manje nesretan.« Glede na vašo odsotnost – koliko sploh veste, kaj se dogaja doma?

Avtor tega stavka je neki tovornjakar, ki nas je prevažal okoli. Zame je to idealen moto. To je bilo enkrat tam v letih 1986/87. Govoril nam je pravzaprav tisto, kar smo kasneje posneli z Nadrealisti. Vsako zgodbo je končal s stavkom: »Što manje, dijete, znaš, manje si nesretan.« Medijski gospodarji planeta se zelo trudijo, da bi to dejansko dosegli.

Z vsemi sredstvi masovne komunikacije, z radiem, televizijo, časopisi, Hollywoodom, se trudijo, da bi gledalci in potrošniki medijev v gomili nesmiselnih informacij izvedeli čim manj, in to zaradi plemenitega cilja, da bi bili čim manj nesrečni. Potem so pa presenečeni, ko jih udari po glavi nekaj takega kot ta gospodarska kriza.

Včasih si želim, da bi znal izključiti možgane in nehal spremljati stvari okoli sebe pa bi bil srečnejši človek. Ampak sem preveč radoveden, in ko se vrnem z vikenda na Kosmaju (hrib JV od Beograda, op.a.), kjer je moja edina komunikacija s svetom jagnjetina pri teti Nadi in stricu Tomi, si v ponedeljek kupim Politiko, prižgem CNN, pobrskam po internetu in tako zadovoljim svojo radovednost. In vidim, da se od petka ni nič bistvenega spremenilo.

14.»Eksplozivni miks nitroglicerinskih zvokov«, »Glasba, ki je združila rock in ciganski štimung«, »Zvoki, ki prebujajo domišljijo in ob katerih je nemogoče sedeti« ... Takšni so superlativi v naslovih francoskega, italijanskega in španskega tiska. Kaj je bilo v zadnjem letu o The No Smoking Orchestra napisano doma?

Ne spomnim se, da bi bilo napisano kaj lepega. Nihče se ne posveti glasbi tako kot novinarji iz Španije, Francije. To ni škoda zaradi nas, ampak zaradi drugih mulcev, ki začenjajo igrati. Ki morajo razumeti, da se morajo, če hočejo komunicirati s svetom, več ukvarjati s samo glasbo, z decibeli in frekvencami, ne pa z okoljem, iz katerega izhajajo.

Spomnim se, kako mi je Emir govoril, ko je prejel prvo palmo za Očeta na službeni poti, da je neki ameriški novinar napisal, da je zlato palmo prejel nekdo, ki prihaja od nikoder. To nas je takrat razjezilo, ker smo v sebi nosili ta domoljubni naboj zaradi Jugoslavije, ampak v bistvu je imel prav. To pozicijo nomada, ki jo imamo v njihovih očeh, bi morali izkoristiti.

To je eno od naših najmočnejših orožij pri nastopih v tujini. To, da jim mi takoj naslikamo podobo popolne svobode, ki jo mi imamo in po kateri oni hrepenijo. Če bi prihajali z Dunaja, bi imeli težave s Straussom, visel bi nam nad glavami.

Tako, brez teh spon, pa lahko preigravamo tudi Straussa, ker je tudi on zvok in del okupatorja in vsiljene kulture. Nekoč je Momo Kapor rekel, da srbska kuhinja ne obstaja, da pa je njen čar v tem, ker si lahko po čevapčičih privoščiš zaherco. To je naše najmočnejše orožje. Zato mislim, da je naše početje najbližje Latinski Ameriki. Oni to najlaže razumejo, ker pripadamo skupni religiji … ki jo lahko imenujemo Maradona.

15. No, z The No Smoking Orchestra ste dejansko spoznali dva od svojih nogometnih idolov, Cantonaja in Maradono …

Cantona je prišel v backstage po našem koncertu v Marseillu, in to s prijateljem režiserjem, ki ga je predstavil nekako takole: to je Eric Cantona, kapetan Manchester Uniteda! Sladko smo se smejali, ker smo bili njegovi navijači. Odpeljal nas je v neki marsejski lokal, kjer smo dočakali jutro in se pogovarjali o glasbi, nogometu in igri, saj se je zagrel za to, da bi postal filmski igralec. Ima neverjetno karizmo.

16. Pa Maradona?

Diego je bog, o katerem je škoda trošiti besede. Bil je in ostal glavni. Z njim bi tudi sam lahko bil nogometaš, on bi točno vedel, kako bi lahko jaz odigral kaj koristnega. Okoli sebe ima nekakšno avreolo. To je res neverjetno. Nikoli nisem videl polbožanstva v živo.

On pa to je in se temu primerno tudi obnaša. Nikakršnega histeričnega odnosa nima do svojega statusa. V sebi nosi čudež. Kot bi Kusta (Emir Kusturica, op.a.) rekel: je kot mančmelov. Z nami je uro in pol sedel v slačilnici in ves ta čas pil samo kokakolo. Toda v Cannesu na festivalu je bil drugačen. Okoli sebe je imel 15 telesnih čuvajev.

17. Kakšen se mu je zdel Kusturičin film o njem?

Razjokal se je.

18. Kako pa izgleda, ko Bog joče?

Emir pravi, da je postal zelo žalosten. To je prvi film, ki naklonjeno govori o njem in čigar avtor razume vse njegove vzgibe in vse človeško v Bogu. Vse, kar je napravil narobe, vsi moralni in zakonski grehi, so le način, da se brani pred surovostjo sveta okoli sebe.

Tudi njegova politična stališča so skrajno protiimperialistična in simbolizirajo nekaj, čemur lahko rečemo tretji svet. Bral sem intervjuje, v katerih nagovarja tretji svet, naj se upre liberalnemu kapitalizmu. Vem, da je Emirju ves čas govoril: »Ampak, Emir, mi potrebujemo vodjo!« In da je kamerman, ki ga je snemal, ves ta čas vzklikal: »Tebe, Diego, tebe!« Pa je bil ta snemalec Španec.

19. Rekli ste: »Tako velika usta imam, da lahko pojem dve pesmi naenkrat.«

Ne, to so mi navrgli na koncertu v Mostarju! Nekako se mi zdi to kompliment. Tudi če je tisti, ki je to zavpil, hotel slabo, mu odpustim zaradi duhovitosti in ga spoštujem. Mostar je sicer znan kot mesto, v katerem rušijo vsakršne avtoritete.

20. Ali obstaja kaj, česar se še niste lotili?

Rad bi počel vse živo, edino slikati pa ne znam. Sem izrazit antitalent. Pa tudi prave knjige še nisem napisal. S to mislijo sem se ukvarjal med letoma 1992–94, ko sem bil v leru, ko ni bilo dela. Mogoče bi lahko napisal kakšen roman, ampak domnevam, da sem še vedno preveč nezrel za to vrsto komunikacije z bralci, pred menoj je še vse življenje. Za roman velja: čim starejši, tem boljši. Razmišljal sem tudi o tem, da bi režiral kakšen film, pa je to tako zapleteno.

Ob Emirju sem videl, kako poguben je ta posel. Režiser mora biti sistematičen, kar jaz nisem. Mora biti potrpežljiv, kar tudi nisem. Mora biti avtoritativen do ekipe in do sebe, kar spet nisem, ker pristanem na vsako zahtevo, ki jo imajo tehniki. Po drugi strani pa je snemanje filma zelo razburljivo, ker se dogaja neka druga alkimija, iz katere ne veš, kaj bo nastalo. Takšne izkušnje sem dobil pri delu z Nadrealisti.

Tisto, kar smo mislili, da bo smešno, in se trudili, da bi bilo smešno, potem ni bilo nikoli tako smešno kot tisto, kar nam je kar ušlo. Ampak da je tisto, kar nam je ušlo, postalo smešno, se lahko zahvalimo konceptu, ki smo ga napravili in je bil dovolj čvrst. Podobne izkušnje smo dobili Dejan (Sparavalo, op.a.), Emir in jaz pri operi Dom za obešanje.

Po prvih vajah in posnetkih smo se čudili, da nikomur od nas ni padlo na pamet, da je nekaj duhovito, medtem ko smo to pisali. Šele ko smo naredili, posneli, je alkimija pokazala svoj pravi obraz. Naučili smo se, kako iz svinca napraviti zlato.

Petar – Peca Popović

Foto: Tamara Radanović

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri