20V: dr. Matevž Košir

  • 12.11.2010

»Čarovništvo je eden najstarejših poklicev,« trdi uvod­nik knjige o ­čarovnicah, ki sta jo napisala Marjeta Tratnik Volasko in Matevž Košir. Dr. Košir se s čarovnicami bavi že od leta 1990, ko je o predstavah, procesih in pregonih na Slovenskem spisal diplomsko nalogo in zanjo prejel študentsko Prešernovo nagrado. In čeravno se je pozneje posvečal predvsem arhivistiki, so coprnice ostale stalnica v njegovem življenju. »Proti njim ni nihče imun,« je dejal napol v šali, napol zares.

(Foto: Ivana Krešić)

Nedavno je predstavil najnovejše raziskave o tem fenomenu, z nami pa je delil nekaj prikritih čarovniških resnic.

1. Čarovnice so danes nadvse pri­ljubljene. Le kdo ni slišal za bradavičarke in Harryja Potterja, Čarovnice iz Eastwicka ali na primer zapeljive sestre iz nadaljevanke Charmed.

Ja, bi rekel, da so danes zelo aktualne, ampak treba je reči, da so del domiš­ljijskega sveta. Včasih, pred 200, 300 leti, pa so veljale za še kako realne.

2. Kako si razlagate našo fascinacijo z njimi?

Čarovnice so zanimiva tema, ki se navezuje na kriminal, seks, stereotipe o prikritem vedenju, zarotah, na feminizem in tako dalje. Pri ljudeh zbujajo veliko domišljije, medtem ko nas raziskovalce zanimajo predvsem zato, ker se skozi njih zrcalijo odnosi med različnimi kulturnimi krogi. Pripovedujejo o zgodovini mentalitet, o funkcioniranju družbenih mehanizmov, o človeštvu nasploh.

3. Zdi se, da jih poznajo povsod po svetu, ljudem povzročajo preglavice že od pamtiveka. Od kod pravzaprav ta nenavadni pojav?

Magija je stara kot človeštvo; poznala jo je že antika, najdemo jo tudi v Hamurabijevem zakoniku. Vedno znova jo srečamo v različnih obdobjih med različnimi ljudstvi in različnimi kulturami, pri čemer ni bila vedno razumljena negativno, ampak tudi pozitivno. Ko pa govorimo o pregonih, ne govorimo več samo o magiji, ampak o sabatskem čarovništvu. V tem primeru ni šlo za klasične čarovnice, ampak za veš­če. Tudi v drugih jezikih poznajo razliko; v nemščini, denimo, med Zauberin in Hexe, v angleščini med sorcerer in witch. Lik vešče se oblikuje v renesansi; združuje različne starejše elemente, ki jih poveže s povsem novimi predstavami. Tako vešče letajo po zraku, delujejo v zavezništvu z demonskimi silami, s hudičem, ki je velikokrat upodobljen kot kozel z rogovi, se udeležujejo orgij (sabata) in podobno. Gre za konstrukt, ki je samo do neke mere podoben klasični magičarki.

4. Kako je ta konstrukt nastal? Kdo si je izmislil, da čarovnice nosijo rokavice, da so plešaste, zakrivljenih krempljev, velikih nosnic, da jim v zenicah plešeta ogenj in led, njihova slina pa je modra?

Dejansko je vešča sinteza različnih predstav. Na eni strani ljudskih podob o osebah s čarobno močjo, šamanskih izročil ter na drugi demonskih podob in predstav o vsesplošni zaroti, ki jih je v 15. sto­let­ju dokončno oblikoval del cerkvenih in posvetnih, pravniških elit.

5. Potem je kanček resnice v vseh tistih šalah o pravnikih, ki jih povezujejo s hudičem …

Od pravnikov bi omenil Jeana Bodina. Najbolj znano pa je delo inkvizitorja Heinricha Kramerja Malleus Maleficarum ali Kladivo čarovnic, ki je neke vrste Mein Kampf čarovniških procesov. Zdaleč pa to ni bilo edino delo.

6. So to podobo uveljavljali tudi slikarji?

Če se spomnim triptiha Hieronymusa Boscha The Garden of Earthly Delights … Poleg slikarjev tudi literatura in druga umetnost. Podoba hudiča se je skozi čas spreminjala. V tistem času je ­hudič po­stal strašen, medtem ko je bil v zgodnjem sred­njem veku še bolj nebog­ljen, tudi neumen.

7. Takrat so Evropo pestile številne naravne katastrofe, kuga, lakota, vojne …

Nesreče sicer poznamo skozi vsa obdobja zgodovine, ampak v tem času so jih začeli dojemati drugače. Na plan so prišli številni strahovi – strahovom pred nesrečami so se pridružili strahovi pred koncem sveta, pred demonsko zaroto.

8. Čudi, da se čarovniški procesi niso dogajali v temačnem sred­njem veku, ampak v renesansi, ki je umet­nost predrugačila in zgradila temelje znanstveni revoluciji.

Stereotip o mračnem srednjem veku je treba relativizirati. To je predstava, ki je zelo živa, ampak dejansko ne ustreza zgodovinski resnici, še posebej, če govorimo o čarovniških procesih. Ti imajo s srednjim vekom zelo malo, so del novega veka, razširili so se po odkritju Amerike. Zajeli so ne le Evropo, ampak tudi kolonije. Ta gonja je trajala vse do sredine 18. stoletja, zadnji proces je bil leta 1782 v Švici, pri nas so bili zadnji procesi že v obdobju Marije Terezije. Krize, ki ste jih omenili, lakota, bolezni … so gotovo senzibilizirale ljudske strahove. Neposredno pa so čarovniški procesi povezani tudi z malo ledeno dobo (1565–1630). Ne smemo pa pozabiti, da je 16. stoletje obdobje reformacije, verskih bojev, kar je pripeljalo do zaostritve stališč in do verskega fundamentalizma, fanatizma in do radikalnih idej. In še en pomemben element se pojavi – tisk. Z njim so se namreč ideje o čarovniški zaroti bistveno laže širile in uveljavljale kot kdaj prej.

9. Nekje sem zasledila podatek, da naj bi bilo devet milijonov žrtev, od tega kar šest milijonov žensk.

Dejansko jih ni bilo toliko, kar pa ne spremeni dejstva, da je šlo za izjemno temen pojav v zgodovini človeštva. Raziskave so pokazale, da naj bi bilo žrtev nekje med 50 in 80 tisoč, največ 100 tisoč, vključno s kolonijami. In še to, nikakor niso bile čarovnice samo ženske, skoraj vsaka četrta čarovnica je bil moški.

10. Če prav razumem, jih ni preganjala le katoliška cerkev, ampak tudi protestantska.

Razčistimo nekaj! Že res, da je inkvizicija vodila prve procese, a v zelo omejenem obsegu, nekako do leta 1500. Potem so postali del posvetnega kazenskega sodstva, ki je bilo odgovorno za vse druge delikte – umore, posilstva, detomore ... in ta sodišča so obsodila veliko večino čarovnic. Ko govorimo o katoliški in protestantskih cerkvah, govorimo o delu teologov,
ki so zagovarjali procese.

11. In kje so jih najbolj goreče lovili?

Glavna središča procesov so bila v Švici in Nemčiji, potem pa so se širili na procesno obrobje, recimo na Hrvaško, Poljsko in tako dalje. Pozneje jih srečamo še v pravoslavnem prostoru in tudi v islamskem, ne sicer v taki formalnopravni obliki kot na zahodu, a vendarle še vse v 19. stoletje. Ponekod v Afriki imamo še danes primere čarovništva. Treba je poudariti, da ne gre za enkraten zgodovinski pojav; kolektivne zarote s sličnimi elementi poznamo tudi v 20. stoletju, recimo preganjanje Judov, boj proti razrednemu sovražniku in podobno. Nihče ni imun proti čarovnicam!

12. Kdo so bili tisti, ki so si želeli ­tak­šen svet?

Mogoče bo bolj jasno, če pojasnim, kako je nastalo delo Heinricha Kramerja Malleus Maleficarum. Kramer je bil inkvizitor, ki je v zahodnonemških deželah, predvsem na Tirolskem, vodil preiskave proti čarovnicam. Naletel je na velik odpor prebivalstva, plemstva in tudi lokalnih cerkvenih oblasti, zato se je po pomoč obrnil na papeža Inocenca VIII., ki je bil naklonjen preganjanju najrazličnejših herezij. Tako je leta 1484 izdal bulo, ki je Kramerju dajala papeško avtoriteto. Kar pa mu v Innsbrucku, kjer je zelo kruto in radikalno mučil in zapiral ljudi, ni kaj dosti pomagalo. Prav innsbruški škof je bil nam­reč tisti, ki je dosegel, da so Kramerja izgnali in izpustili vse zaprte ženske. Užaljeni Kramer je nato odšel v Alzacijo, kjer je napisal Malleus Maleficarum, kot dokaz vsem tistim, ki ne verjamejo, da obstaja čarovniška zalega, nekakšna kozmična zarota proti vsemu svetu. Sprengerju se je soavtorstvo navedenega dela pripisalo po krivici. Pri pisanju je Kramer nesistematično zmetal na kup različne elemente, ki naj bi dokazovali satansko zaroto čarovnic, predvsem žensk.

13. Ne čudi, da so se spravili nad ženske, saj so se ukvarjale z zeliščarstvom, pomagale pri porodih … Bržkone so poznale tudi kakšno naravno metodo kontracepcije.

Ta teza drži samo delno, postala pa je popularna s knjigo Uničenje modrih žensk, do katere je večina raziskovalcev čarovništva zelo kritična, saj nima osnove v zgodovinskih dejstvih. Res pa je ta predstava ponekod dokaj uveljavljena, sploh v feminističnih krogih. Zgodovinska dejstva kažejo drugačno sliko; babic je bilo sojenih zelo malo, samo zeliščarstvo ali prerokovanje pa še ni bilo zadosti, da je šel nekdo na grmado.

14. Podatki kažejo, da so bile čarovnice največkrat pripadnice najnižjih slojev. Kako to?

Kazenski sistem ni bil naklonjen nižjim slojem. V veliki meri so med procesi obsodili ženske, ki so bile stare in brez sredstev za preživljanje, zato so tudi beračile, kar pa je okolica zavračala. V beraš­kih skupnostih, denimo, je bilo veliko moš­kih, ki so jih zažgali kot čarovnice. Ni pa šlo le za najnižje sloje, med sojenimi so bili tudi meščani. Na Ptuju so kot čarovnico zažgali celo sodnikovo ženo, ne glede na to, da sta se zanjo zavzela tako on kot mestni svet. Znan je tudi primer Veronike Deseniške, ki je bila plemkinja, vendar ta proces pa ni bil tipičen. V plemiških krogih se je magija pogosto povezovala z zastrupljanjem. Med plemstvom klasičnih čarovniških procesov skoraj ne poznamo.

15. Priročen način, da se znebiš poslovne konkurence ali ljubezenskega tekmeca!

Veliko procesov se je začelo tako, češ, videl sem te, da si ponoči padel z oblaka. Ko pa se je proces začel na sodišču, ni bil nihče več varen. V dveh, treh dneh so pobrali še deset ljudi iz vasi in nihče ni vedel, zakaj, in to je lahko postalo usodno tudi za tistega, ki je postopek začel. Znan je primer dveh družin, ki sta se sprli, na koncu pa so vsi končali na grmadi.

16. Pripadnost hudiču so dokazovali na različne načine – z izpraševanjem, mučenjem, iskanjem hudičevih znamenj. Kateri dokazi so bili za obsojenca najusodnejši?

Nedvomno priznanje pakta s hudičem in škodljivo čarovništvo. Če pogledamo kazenski zakonik Karla V., ki ga je izdal za celotno cesarstvo leta 1532, je škodljivo čarovništvo tisto, ki te zagotovo požene v smrt.

17. Metode mučenja so bile izjemno krute. Če bi meni obuli španske škornje, ki so imeli žeblje obrnjene navznoter, bi priznala vsega boga!

Ja, cilj tega postopka je bil izsiliti priznanje – kralja dokazov. Začeli naj bi z lažjimi oblikami mučenja in nadaljevali s težjimi, jih prekinjali in nikoli izvajali predolgo. Ampak praksa je bila povsem nekontrolirana. Po navadi so začeli z vezanjem udov, stiskanjem prstov, z natezalnico … Tipična naprava za mučenje je bil čarovniški stol, na katerem je obtoženi sedel na žebljih ali izostrenih deskah tudi 10 ali 12 ur. Veliko ljudi je umrlo med samim postopkom. S štajerskega konca so se ohranili številni zapisi o tem. Izvajali so se na zemljiških gospostvih, sodnik je marsikdaj moral priti od drugod, mučilnih naprav niso imeli vedno pri roki, zato so se mučenja neredko tudi improvizirala. Večja sodišča pa so imela svojega sodnika in bolj izdelane
mučilne tehnike.

18. Kdo pa je vse to plačal, zastonj najbrž ni bilo? Ali pač?

Čarovniški procesi so bili precejšnja finančna obremenitev za zemljiško gospostvo. Običajno jih je vodil krvni sodnik, ki je prišel s hlapcem, pisarjem in rabljem, torej je bilo treba plačati nastanitev in sodne dnevnice plus torturo in vodenje postopka. V Krškem se je lastnik zemljiškega gospostva želel gospostvu odpovedati, ker je imel zaradi čarovniških procesov visoke stroške.

19. Torej so imeli opraviti tudi z ekonomskimi razlogi. Kaj pa s seksom? Že to, da so obtoženke obrili in pregledali intimne dele …

Obrili so jih, da ne bi mogle med lase ali dlake skriti kakega amuleta. Drži pa, da so bili rablji zelo grobi, nečastni ljudje in da so se med postopki dogajali različni ekscesi in zlorabe. Gotovo so čarovniški procesi povezani tudi s seksualnimi fantazijami; na satanskih orgijah naj bi se tako moški kot ženske združili s hudičem, jedlo naj bi se konjske fige, pilo kislo vino, medtem ko so nekateri udeleženci stali na glavi s svečami v zadnjici. Ampak vedno je šlo za hladen seks, hudič je bil opisan kot grob, leden. Skratka, ni šlo za prave užitke, ampak pervertirane.

20. Nekakšno masovno histerijo je zaznati tudi v današnji dobi, nekateri vojni proti terorizmu pravijo lov na čarovnice.

Res je, kljub tehnološkemu razvoju in relativnemu blagostanju današnji čas ni imun proti predsodkom in fundamentalističnim predstavam, ki nimajo osnove v realnosti. Lov na čarovnice nam veliko pove o družbenem duhu. Naivno bi bilo misliti, da smo s čarovniški procesi opravili enkrat za vselej.

Tekst Lora Power    
FOTO Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri