20V: Dr. Boris Leskovec

  • 09.07.2008

V biroju dr. Leskovca (v soseski zdaj zagrajenega stadiona za Bežigradom), izrednega profesorja na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, strokovnjaka za (športno) rekreacijske zgradbe, vas pričakajo načrti, skice, makete, računalniški renderji – skratka, rešitve nekaterih največjih težav, s katerimi se že dolga leta ukvarja športna Slovenija. Od 'sramote pod Poncami' do Plečnikovega stadiona za Bežigradom ter športnega centra, ki naj bi zrasel na severnem obrobju Ljubljane. Žal bo pri maketah najbrž tudi ostalo. Projektirali bodo neki drugi, ki pri tem ne bodo mislili (pred-vsem) na slovenski šport.

(Foto: Bor Dobrin)

5 fotografij v galeriji

1. Maribor je dobil kandidaturo za zimsko univerzijado leta 2013. Kaj pravite na to?

Glede na sušo, ki je vladala v Sloveniji skoraj 30, 40 let, je dobrodošlo, karkoli se zgodi na področju objektov za vrhunski šport. Mariboru seveda zelo privoščim, da mu je uspelo, ker deluje v zadnjem času kot zelo aktivno športno mesto na vseh področjih. Kljub vsemu imam nekatere konstruktivno kritične predloge oziroma mnenja.

V zadnjih letih je ministrstvo za šolstvo in šport v objekte, namenjene vrhunskemu športu, vlagalo predvsem v severni Sloveniji. V pasu od Prekmurja do Gornjesavske doline, vključno s Celjem in Mariborom, je skoncentriranih 70 do 80 odstotkov investicij v vrhunski šport. Južni in osrednji del Slovenije sta precej zapostavljena. Zato sem že pred dvema letoma predlagal kandidaturo Kopra za sredozemske igre in s sodelavcem pripravil študijski projekt.

2. Kaj se je zgodilo s to pobudo?

Predstavil sem jo Olimpijskemu komiteju Slovenije, jo posredoval tudi občini Koper in zdaj se mi zdi, da je glavni problem, da se Olimpijski komite Slovenije in ministrstvo za šolstvo in šport o tej pobudi ne moreta dogovoriti. Imam pa informacijo, da naj bi to idejo vendarle peljali naprej, in sicer skupaj s Hrvaško, ki je že imela sredozemske igre v Splitu. Reka je že večkrat kandidirala, vsakič neuspešno.

3. Koliko denarja pa bi potrebovali za izvedbo sredozemskih iger v primerjavi z univerzijado?

Če gre za organizacijo in izvedbo olimpijade od milijarde do treh milijard evrov in samo za kandidaturo nekaj sto tisoč evrov, bi bil predračun za sredozemske igre približno od dva- do trikrat manjši.

4. Vrniva se k mariborski univerzijadi. Se ne bojite, da se lotevamo zadeve zelo megalomansko? Da bodo nekateri športni objekti po študentskih igrah samevali?

To je problem. V okviru skupine, v kateri sem predstavljal Jugoslavijo in zdaj Slovenijo v Mednarodnem združenju arhitektov, se ukvarjamo prav s temi težavami športnih, rekre­­­acijskih in turističnih objektov. Ogledali smo si bolj ali manj vse objekte za zimske in poletne olimpijske igre, tudi za nekatera svetovna prvenstva, zlasti tik pred odprtji, ker se takrat največ vidi.

Ob tem so bile konference oziroma posvetovanja in ničkolikokrat je bilo poudarjeno, da je mnogo laže zgraditi kot pa imeti in vzdrževati. Zato so v zadnjem času športni objekti, če se le da, projektirani dvostopenjsko. Le en del je stalen in ostane tudi po tekmovanjih. Zanj je treba najti uporabo, tako tekmovalno kot rekreacijsko, pa tudi energetsko mora biti varčen. V Berlinu, recimo, so vsi večji objekti vkopani v zemljo. Uporabljajo toplotne črpalke, energetsko varčne fasade, s čimer zberejo do 40 odstotkov energije iz okolja. Tega pri nas pri večjih športnih objektih še ni.

5. Pa tudi slovenski študentski šport ni prav zelo razvit.

Pri univerzijadi me nekaj moti. Organizatorjem privoščim uspeh pri kandidaturi, po drugi strani pa ima 50 tisoč študentov ljubljanske univerze na voljo dve telovadnici, kar pomeni, da ima v povprečju vsak študent na voljo štiri kvadratne decimetre pokritih tekmovalnih površin. Zakaj se ta študentska akademija primarno ne ukvarja z eksistencialnimi problemi študentov, ki so pomembni za njihovo zdravje? Raziskave kažejo, da je zdravstveno stanje diplomirancev zelo slabo.

6. Ljubljana za zdaj še nima poštenega nogometnega stadiona, kmalu pa naj bi dobila dva. Ju slovenska prestolnica res potrebuje?

Sodeloval sem pri dveh študijah o prostorskem in urbanističnem razvoju mesta Ljubljane. V teh študijah sem poudaril, da pomenijo temelj za šport­­­no vzgojo in športno rekreacijo, t. i. športni minimum, atletika, gimnastika, plavanje in igre z žogo. To je osnova za karkoli drugega. Vemo, da sta se Stenmark in Girardelli ukvarjala z akrobatiko. Gimnastika je osnova za gibalno motoriko, ki je osnova za vse športne zvrsti.

Na tem področju smo celo v evropskem in svetovnem vrhu – v plavanju, gimnastiki in atletiki –, nimamo pa elementarnih objektov, atletske in gimnastično-akrobatske dvo­­­­­­­­­­­­­­rane, ki bi služili tudi plesalcem, smu­­­­čarjem, skakalcem, plezalcem. In nima­­­­­mo pokritega olimpijskega bazena. V teh študijah sem na začetku po­­­udaril, da je treba najprej zgraditi to, da se us­­­­­­tvari temelj in ustrezno ovrednoti evropske in svetovne dosežke naših tekmovalcev.

7. Kaj pa nogomet?

V teh študijah sem predvidel tudi stadion v Stožicah, pa ne samo stadion. Vemo, da imajo vsi avstrijski stadioni več trenažnih igrišč. Enako je v Švici, Nemčiji, na Madžarskem, Hrvaškem, kjerkoli. Razmišljal sem celo o tem, da bi se hipodrom preselil na levi breg Save. Tako bi dobili prostor za večji športni park, na katerem bi imeli nekaj trenažnih igrišč, enega z umetno travo, morda celo dvorano za nogomet, stadion za 25 do 30 tisoč ljudi. Sem pa to predvidel v dolgoročni perspektivi, bolj v smislu rezervacije prostora in določitve namembnosti.

8. V časopisju je bil v grobem predstavljen Pečečnikov projekt obnove bežigrajskega, Plečnikovega, stadiona. Kako ga ocenjujete?

S Plečnikom, njegovim odnosom do druženja, do športa, do športnih ob­­­­­jektov, sem se temeljito ukvarjal. V doktoratu sem leta 1991 ugotovil, da je glorieta, ki se zdaj uporablja kot častna tribuna, skoraj identična kopija klasičnega gledališča v Oroposu iz ob­­­dobja antične Grčije. To je v bist­­­­­­vu naj­­­večja kvaliteta tega objekta, ki jo prepoznavajo tudi tujci.

V zadnjem ča­­­­­­­­­su sem smatral kot izziv in dolžnost – če že 20 let premišljujem o tem –, da sem s soavtorjem Andrejem Mahovičem in s sodelavci Alešem Is­kro, Mirčem Mladenovim in Blažem Oražnom zasnoval dve različni varianti prenove in nadgradnje tega stadiona (vabljeni k ogledu na www.playboy.si op. p.). Kolikor vem, načrtuje Pečečnik sta­­­­­­dion z arhitekti iz Švice, s tistimi, ki naj bi projektirali tudi stadione za svetovno prvenstvo v nogometu v Južnoafriški republiki. To, da se je Pečečnik vključil v šport, je pozitivno, ker takih ljudi primanjkuje. Mislim, da je narobe edino njegovo razmišljanje, da v Sloveniji ni znanja in ljudi, ki bi to znali kvalitetno narediti, morda celo bolje od tistih Švicarjev.

9. Pa obstaja v Sloveniji to znanje?

Domači arhitekti bolje poznamo Plečnika in naše potrebe, zelo dobro pa tudi vemo, kaj se na tem področju dogaja v svetu. Poleg tega je pri gradnji obeh stadionov v Ljubljani pripravljen sodelovati profesor Geraint John iz Velike Britanije, vodilni športni tehnolog, avtor knjig o stadionih.

Trenutno s Petrom Cookom projektirata stadion za olimpijske igre v Londonu 2012. Sodeloval je že pri natečaju za univerzitetno dvorano v Stožicah, pri kateri je sodeloval tudi profesor Pavel Gertis, trojni doktor iz Stuttgarta, vodilni evropski, svetovni strokovnjak za ekologijo in energetiko. Zraven je bil recimo pri projektiranju vseh treh berlinskih dvoran. Pečečnik je omenil, da ne bo zaupal načrtovanja stadiona nikomur, ki jih ne bi doslej zgradil vsaj 30. Mi jih 30 sploh nimamo, čeprav je tudi Plečnik projektiral samo enega. Zdaj se govori o butičnem stadionu, ampak z asistentom Andrejem Mahovičem sva že zdavnaj načrtovala stadion za samo 12 tisoč gledalcev.

10. Ta bi za zdaj zadostoval?

Stadion ne sme biti vzrok, stadion je lahko posledica piramidalne zasnove nogometa v Sloveniji in v ljubljanski regiji, piramidalne zasnove tekmovalnih sistemov, v katerih bodo tudi klubi, kot so Hajduk, Crvena zvezda, Sturm in Udinese, prišli sem, tako kot se dogaja v hokeju, v košarki in odbojki, da se ti objekti lahko napolnijo. Ampak to je dolgotrajen proces, traja lahko tudi več let, da se ustvarijo potrebne razmere.

11. Mnogi pravijo, da tako ali tako ni nobene potrebe po tem, da bi bil osrednji slovenski stadion v Ljubljani.

Mislim oziroma trdno sem prepričan, da je bil policentrični družbeni razvoj za Slovenijo pozitiven in je pomenil konkurenčno prednost pred drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. Ampak ko govorimo o nacionalnih umetniških in zdravstvenih institucijah in o športnih objektih, takšno razmišljanje ni pravilno. Večina teh objektov bi morala biti v Ljubljani. Blizu je letališče, Ljubljana je evropska metropola z gravitacijo 600 tisoč gledalcev, gravitacija Maribora, Celja pa je pol manjša. Večja gravitacija pomeni večje zagotovilo, da bodo vsi ti objekti bolj polni. Obisk je pa nujen, da objekti živijo in da se smotrno vzdržujejo. Za centralizacijo omenjenih dejavnosti govorijo povsem ekonomski kazalci.

12. V Stožicah bo, kot vse kaže, po dolgih letih vendarle nastal športni park s stadionom in z večnamensko dvorano...

O urbanizmu glede tega prostora imam povsem osebno stališče. Leta 1997 je bil razpisan urbanistični natečaj za rešitev tega območja z arhitekturno zasnovo univerzitetne športne dvorane. Univerza ne potrebuje dvorane, v kateri bo deset tisoč študentov gledalo, kako se jih deset rekreira, ampak prav nasprotno. Potrebuje tudi športne objekte blizu fakultet. Že takrat sem nastopal proti terminu univerzitetna športna dvorana, ker sem videl, da se skuša pod ta plašč spraviti dvorano za vrhunski šport.

Zato sva z asistentom Mahovičem in v sodelovanju z Geraintom Johnom ter Pavlom Gertisom zasnovala osrednjo dvorano in ob njej ogrevalno dvorano, v kateri bi lahko v desetkrat manjšem volumnu opravili del treningov. Ta, manjša, je bila predvidena kot univerzitetna. Ta dodatek, to manjšo dvorano, so nam očitali kot kvantiteto, ki je pa nujen dodatek vsake večje športne dvorane prav zaradi ekonomije njenega delovanja. Na tem natečaju je zmagal biro Sadar Vuga. To je bilo pred več kot desetimi leti.

13. Ta natečaj je, če se ne motim, še vedno osnova za športni park, ki naj bi ga gradili?

V tistem urbanističnem natečaju je bilo na terenu predvidenih približno 20 športnih igrišč in nekaj sto cenenih parkirišč. Kaj se dogaja zdaj? V dokumentih mesta Ljubljane se govori o »srcu slovenskega športa«, ki da bodo Stožice, kjer naj bi stala dvorana za vrhunski šport in nogometni stadion s skoraj istim številom gledalcev kot bežigrajski. V zadnjem času se je pa zgodilo naslednje: dvorana, ki je bila mišljena kot univerzitetna športna dvorana z atletsko dvorano, ne premore več atletike, v zadnjem času pa celo razmišljajo o tem, da bi bila v njej še dvorana za drsanje in hokej. Športne vsebine je precej nadomestil poslovno-trgovski program.

14. Se pravi, da za to, kar naj bi nastalo v Stožicah, ni bilo natečaja?

Za urbanistično zasnovo v Stožicah bi morali natečaj ponoviti z novimi programskimi izhodišči. Za stadion pa sploh ni bilo natečaja. Imamo 58 projektov za tržnico, nimamo pa dveh za stadion, ki naj bi bil vsedržavni, najboljši in največji. Zakaj niso dobili domači in tuji arhitekti priložnosti soočenja idej ob tem projektu? Ali nimamo dovolj slabih izkušenj pri pediatrični kliniki in onkološkem inštitutu, pri katerem se je investitor lahkotno odrekel uslug profesorja Stanka Kristla, projektanta Kliničnega centra?!

15. Ampak kljub vašim kritikam, ki zvenijo upravičeno, vendarle morate priznati, da se v zadnjem času stvari vsaj premikajo...

Premika se zato, ker je podobno kot v ZDA v osemdesetih letih zemlja postala eden glavnih virov zaslužka. To se bo vrnilo kot bumerang tam, kjer se bo nesmotrno investiralo. So se pa vsaj pojavili zasebni investitorji v navezavi z javnim sektorjem, ki bodo te parcele pod 'plaščem' športa poskušali ekonomizirati predvsem sebi v prid, kar je v tržnem gospodarstvu samoumevno. Kljub temu pa sta še kako pomembna vpliv in mnenje strokovne in laične javnosti.

16. V Planici država odkupuje zemljišča in tudi tam se bo, kot kaže, vsa reč vendarle uredila.

Leta 1994 sem z arhitektom Stojanom Kaučičem zasnoval projekt Športnega parka Planica in ga predstavil v tujini – na Japonskem, v Avstraliji in Izraelu –, kjer so ga sprejeli kot primer sonaravnega reševanja večjega športnega parka. Ob teh spoštljivih in strokovnih priznanjih v tujini pa v Sloveniji poteka prek ministrstva za šolstvo in šport in ob vedenju Olimpijskega komiteja Slovenije vzporedna pot, ki jo označuje neinterdisciplinarno reševanje problema. Projekt peljejo kot 'one man band', lotevajo se ga v valovih, kampanjsko. Mislim, da pri projektu ministrstva za šolstvo in šport ne sodelujejo dovolj strokovno usposobljeni ljudje. V tako zahteven projekt bi bilo treba vključiti po potrebi tudi tuje znanje, znanje, ki je v Sloveniji, pa smiselno povezati.

17. Vas kot predavatelja na fakulteti za arhitekturo in dolgoletnega predavatelja na fakulteti za šport pa tudi avtorja te študije ni nihče nič vprašal?

V zadnjem času ne. V zadnjih letih ne. Imeli smo stike, obljube so bile, potem se je pa kar pojavila publikacija Vision of Planica. Moj študent s tako packarijo ne bi opravil prvega letnika. Planice se je treba lotiti drugače. Tako kot smo se je lotili z arhitektoma Janezom Aljančičem in Sašem Della Vallejem pred mnogimi leti.

S prostorsko-planersko rešitvijo cele Zgornjesavske doline, z upoštevanjem prometa, ekologije, energetike, krajinarstva in tako naprej, in to s poletnim in zimskim programom, če jo hočemo ekonomizirati. Treba je urediti povezavo s kranjskogorskimi žičnicami, parkirišči pri karavanškem predoru, ki so prazna in lahko služijo tako Kranjski Gori kot Planici ob vpeljavi krožnega avtobusnega sistema.

Na temelju omenjenega bi bilo treba pripraviti poseben natečaj za ureditev skakalnic, predvsem za oblikovanje stolpov. Zaradi stolpa v Innsbrucku, ki ga je postavila Zaha Hadid, svetovno znana arhitektka iranskega rodu, se je turistični obisk Innsbrucka povečal za 100 odstotkov, saj je arhitekturni dizajn tudi turistična promocija, izvor ter generator turističnega obiska. Pri Planici bi bilo treba celovito opredeliti tudi to, kaj je funkcionalno zemljišče. Bojim se, da je bilo kot funkcionalno zemljišče pri teh odkupih, ki so hvalevredni, opredeljeno le najožje vplivno območje skakalnic. Bo HIT vlagal v skakalnico, če ne bo imel blizu Rateč apartmajskega hotela?

18. Ves čas govoriva o objektih za vrhunski šport. Kako je pa z objekti za rekreacijo po Sloveniji?

V vrtcih je stanje porazno. Otroci bolj ali manj spijo in včasih kar jedo v istih prostorih, v katerih se tudi rekreirajo. Nikjer ni specializiranih prostorov za športno vzgojo najmlajših, in to zunanjih prostorov, razen igrišč, ki pa so premalo za doseganje osnovne motorike. V osnovnih šolah dosegamo visok nivo opremljenosti s telovadnicami. Osnovne šole so na najboljšem, morda je z njimi pri nas celo bolje kot v Italiji ali v Avstriji. Tukaj je napaka edino v tem, da se vse te telovadnice uporabljajo le za igre z žogo, ni pa manjših prostorov z gimnastičnim orodjem. Na nivoju srednjih strokovnih šol je stanje porazno.

Zanikrno telovadnico si deli nekaj tisoč dijakov in ni čudno, da se temu ustrezno nekateri neprimerno vedejo. Na univerzi je tudi izjemno slabo stanje. Pri fakultetnih objektih ni manjših prostorov z raznoliko vsebino. Ne vem, ali se sploh kje na ljubljanski univerzi lahko pedagog ali študent oprhata, če se pripeljeta s kolesom. Stanovanjska naselja se v Sloveniji od leta 1980 skoraj praviloma načrtujejo in gradijo brez športnih objektov.

19. Je res, da fakulteta za šport niža kriterije za sprejem študentov, ker so bruci iz leta v leto fizično manj sposobni?

Tega ne vem, vem pa, da se ure, namenjene študentskim obštudijskim dejavnostim, zmanjšujejo. Se pravi, imeli bomo univerzijado – nekaj sto milijonov evrov nas bo stala, v redu –, ampak kaj je s študentskim športom,

z urami zanj, z objekti? Kaj je s sub­­­vencioniranjem športne vzgoje?

20. Dolga leta ste predavali na tej fakulteti. Kakšne je vaše mnenje o njej?

Fakulteta se je v nekem obdobju orientirala proti športnim poznavalcem in praktikom. To je moje subjektivno mnenje. Na fakulteto niso sprejeli nobenega uspešnega trenerja ali nekdanjega tekmovalca. In ker nekdanjih uspešnih trenerjev ni bilo več, tudi bodoči trenerji niso dobili ustreznega praktičnega znanja. Fakulteta se je usmerila predvsem v pedagoški in znanstveno-raziskovalni del in temu ustrezna so bila kandidiranja za raziskovalna sredstva.

Že kakih deset let kandidiram z Bloudkom. V Sloveniji podeljujemo Bloudkove nagrade s področja športa, o Bloudku pa vedno manj vemo. Nobene celovite reprezentativne knjige o njem – kot o tekmovalcu, trenerju, projektantu, inovatorju, organizatorju, mecenu – nimamo. On je pa pojem in legenda slovenskega športa. Na fakulteti za šport so opravili nekatere nepomembne raziskave, jaz sem pa kandidiral z življenjem in delom Stanka Bloudka, pa nič. To je kulturna sramota.

Tadej Golob

foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri