20V: Damjan Lampret

  • 13.03.2008

Silicijeva dolina Šentflorjanska

Na svetu je približno deset podjetij, ki načrtujejo sodobne mikroprocesorje. Ti ždijo povsod in upravljajo vaše življenje tako, da skrbijo za delovanje nepogrešljivih prenosnikov, mobilnih telefonov in dlančnikov, upravljajo večji del vašega avtomobila, ki brez njih ne bi niti vžgal. Brez njih ne bi bilo digitalnih fotoaparatov, DVD-predvajalnikov in tudi tole revijo bi bilo neprimerno teže spraviti v obliko, v kakršni šelesti pred vami. Ta podjetja se lahko pohvalijo z letnim prometom, ki gre v milijarde ameriških zelencev, njihova imena – Intel, AMD, IBM, Sun – pa poznajo tudi najbolj računalniško nepismeni med vami. Tej deseterici velikih se je nedavno pridružil enajsti, manjši in mlajši brat: skupina, zbrana okrog 26-letnega Damjana Lampreta, je decembra svetu, te dni pa tudi domači Sloveniji, predstavila zaključen sistem na enem samem čipu, ki vsebuje vse, kar iz računalnika naredi – računalnik. Seveda tudi mikroprocesor.

Kako ste prišli do ideje, ki se večini računalničarjev zdi bizarna: narediti svoj mikroprocesor? Ne nazadnje je ponudba mikroprocesorjev vse prej kot skromna pa še poceni so!

Začelo se je še v srednji šoli, pet- ali šestindevetdesetega. Takrat sem odkril Linux (brezplačni operacijski sistem, op. p.) in odprtokodno programje, s katerim se lahko vsakdo igra in ga spreminja. Sam sem se takrat ukvarjal večinoma s programiranjem, vedno pa me je zanimala tudi strojna oprema, saj sem rad sestavil kakšno tiskano vezje. Takrat na tem področju ni bilo nič podobnega odprti kodi, strojna oprema je bila vedno zelo lastniška, in sem začel razmišljati: če imaš odprtokodno programsko opremo, Linux, prosto programje in vse to, zakaj ne bi bilo nekaj podobnega pri strojni opremi?

Ta je navsezadnje zelo podobna programski: tisto, kar gre v čipe, opišeš v posebnem jeziku, ki se mu reče HDL, podobno kot programsko opremo opišeš v programskem jeziku, in ta opis je pravzaprav čisto tak kot izvorna koda programske opreme. Zakaj torej ne bi bil prosto dostopen, da bi ga lahko vsakdo uporabil, spremenil po svojih željah in v končni fazi zapekel čip, ki bi mu najbolj ustrezal? Tega takrat ni bilo, pa sem si rekel, okej, bom naredil spletno stran, rekel ji bom OpenCores, se pravi »odprti gradniki« (core je osnovni gradnik čipa, funkcionalno zaključeno vezje, op. p.), tam bodo načrti za gradnike čipov, ki jih bo lahko vsakdo presnel v svoj računalnik, si jih ogledal, po potrebi spremenil, jih povezal in naredil čip po lastnih željah.

Hm, narediti si čip po lastnih željah se sliši zelo seksi. Kako pravzaprav poteka tak postopek?

Postopek je zelo podoben kot pri odprtokodnem programju. Pri programski opremi izvorno kodo prevedeš v strojno kodo (zaporedje ničel in enic, ki ga izvaja mikroprocesor, op. p.), pri hardveru pa opis v HDL-u sintetiziraš in dobiš navodilo, kaj naj bo na rezini silicija v čipu. Edina razlika je v tem, da čipov pač ne moreš deliti zastonj, toda pri programski opremi je navsezadnje enako: programsko opremo daš na CD-ROM, teh pa ne moreš kar deliti okrog, saj te CD-ROM nekaj stane. Torej: medij prenosa, s katerim se prenaša znanje, intelektualna lastnina, ni zastonj, sama intelektualna lastnina pa je.

Idejo in željo ste torej imeli. Kaj pa volja? Kako ste se tega lotili?

Razmišljal sem pravzaprav po analogiji z odprtokodnimi projekti: tam imaš skupnosti ljudi, ki je običajno zemljepisno razpršena, povezani so po internetu in sodelujejo pri nekem projektu, ker jih druži skupni interes. Če sem hotel, da bi zadeva zaživela, sem potreboval skupnost ljudi, ki bi jih družil interes, podoben mojemu, in seveda ljudi s kar največjo tehnično podkovanostjo. Kako drugače zgraditi skupnost, kot da začneš lokalno: k projektu sem skušal pritegniti vse svoje prijatelje, kolege, ki bi jih mogoče stvar zanimala. Takrat sem študiral računalništvo na FRI, nekaj kolegov je reč pritegnila in tako smo začeli načrtovati celoten računalnik na čipu.

Danes ste zaposleni pri podjetju Flextronics, največjem pogodbenem proizvajalcu elektronike na svetu, v enoti Flextronics Semiconductor. Lep uspeh za mladeniča iz neke deželice, za katero večina ljudi ne ve, kje na globusu jo poiskati. Kako ste jih našli? Ali pa so oni našli vas?

Za nekaj časa sem šel delat v ZDA, v Silicijevo dolino, k firmi Zilog, in tam sem srečal ljudi iz Flextronicsa. Predstavil sem jim idejo odprtih gradnikov čipov in zdela se jim je zelo zanimiva. Flextronics kot proizvajalec namreč služi s samo izdelavo čipov, in če bi imele vse firme na voljo prosto dostopne načrte za gradnike čipov, bi to pomenilo več načrtov čipov in več dela za Flextronics, ki bi jih na koncu dejansko zapekel na silicij.

Kakšno je vaše delo pri Flextronicsu danes?

Odgovoren sem za segment, ki se mu reče System-on-Chip, sistem na čipu. Se pravi: delamo zaključene sisteme za neko namensko aplikacijo in jih integriramo na enem samem čipu. Naj dam primer: ko so začeli izdelovati digitalne fotoaparate, je bilo v njih recimo deset čipov. Danes je večina elektronike v njem na enem samem čipu: od tipala CMOS, ki zajame sliko, vse obdelave, do LCD krmilnika. Vse to je danes na enem samem čipu in mi delamo takšne reči. Sam skrbim za celoten inženiring tovrstnih izdelkov v Evropi, torej v Sloveniji in drugih načrtovalskih centrih – v Veliki Britaniji, Izraelu in na Nizozemskem.

Še beseda ali dve o paradnem konju, ki ste ga sredi februarja predstavil tudi vesoljni Sloveniji. Ime mu je Marvin ...

No, najprej mu je bilo ime Bender, saj smo na sestankih, na katerih smo definirali ta čip, med drugim gledali Futuramo (risano serijo, v kateri nastopa robot Bender, op. p.). Pozneje so nam sodelavci iz ZDA in Velike Britanije povedali za druge konotacije tega naziva (poleg tistega, kar najdete v slovarju, je bender angleški slengovski izraz za geja, pa tudi za popivanje, op. p.) in pozneje smo ga tudi zato preimenovali v Marvina, po depresivnem robotu iz Štoparskega vodnika po galaksiji. Marvin je celoten računalniški sistem, integriran na enem čipu, ki vsebuje krmilnike za ethernet, PCI, UART, pomnilnik SDRAM/flash, razhroščevanje in seveda 32-bitni procesor. Uporablja se ga v internetnih aplikacijah.

Koliko je vaše delo še povezano z OpenCores?

OpenCores rastejo naprej. Obstaja namreč interes in sama reč me je že presegla. Tudi če danes dvignem roke ali pa izginem, bodo OpenCores živeli naprej. Pri projektih v okviru OpenCores sodeluje več kot tisoč registriranih razvijalcev, od tega jih je okrog petdeset zelo aktivnih. Vseh projektov je sto dvajset, končanih pa okrog trideset. Na mesec ima samo glavni strežnik v Sloveniji od dva do tri milijone zadetkov, imamo pa tudi strežnike, ki zrcalijo spletno stran OpenCores, v ZDA, Veliki Britaniji, v Indiji, enega celo v Beogradu. Iz spleta prenašajo načrte tudi inženirji podjetij, kot sta Intel in IBM. Pri delu za Flextronics uporabljamo nekatere načrte, ki so bili razviti za OpenCores, vendar vseh gradnikov, predvsem tistih, razvitih za katero od Flextronicsovih strank, ne objavimo na OpenCores.

Kako so se odzvala podjetja, ki živijo od načrtovanja čipov, od inovacij na tem področju, na primer Intel?

Počutili so se ogrožene, pisali so mi grozilna pisma in ...

Grozilna pisma?

(Nasmešek, op. p.) Ja, okej, oni napišejo zelo lepo. Napišejo, da bodo zato, da me ustavijo, uporabili različne pravne in drugačne prijeme. Ta podjetja se sicer lahko počutijo ogrožena od prosto dostopnih načrtov za vezja, ki jih razvijajo sami, ampak na podlagi tega ne morejo groziti. Za pravno akcijo potrebujejo oprijemljivejše razloge, neposredno kršenje njihovih patentov, krajo intelektualne lastnine ... Takrat smo se ukvarjali tudi s kloni mikroprocesorjev nekaterih znanih proizvajalcev, konkretno sta bila to mikroprocesorja ARM in MIPS.

Čeprav bi pravno verjetno to lahko naredili, ker je šlo za izvedbo »clean-room« (izdelava programske ali strojne opreme, ki deluje enako kot že obstoječa, brez poznavanja notranje zgradbe kloniranega izdelka, op. p.), vendar sta se ti podjetji odločili, da bosta uporabili vsa možna sredstva, da nas ustavita. Sam se s tema projektoma sicer nisem ukvarjal, vendar so meni, ker sem pač lastnik domene opencores.org in strežnika, ki ponuja spletno stran, poslali to »korespondenco«.

Ste potem ustavili razvoj teh klonov?

V bistvu smo. No, delno: sam nisem reagiral na te obtožbe in načrte klonov je še vedno mogoče dobiti na spletnih straneh OpenCores, vendar ljudje vedo, da se teh reči ne splača razvijati naprej, saj jih nihče ne bo uporabljal, ker bi se avtorji izvirnih mikroprocesorjev zelo potrudili ustaviti njihovo uporabo. Mi bi jih sicer lahko razvijali naprej, vendar jih ne bo nihče uporabil, nobeno podjetje, ker jih bo strah pravnih posledic.

Prej ste govorili o izvedbi »clean-room« – res je sicer, da niste neposredno kopirali izvedbe čipa, vendar so običajno gradniki na teh čipih zaščiteni z veliko patenti. Sodobni mikroprocesor, recimo v PC-ju, je običajno zaščiten z več tisoč patenti oziroma so z njimi zaščitene različne rešitve, ki so uporabljane v tem čipu. Ali kršite kakšen patent?

Na OpenCores si sicer želimo, da naši načrti ne bi kršili nobenega patenta, vendar je to vnaprej težko preveriti. Lahko narediš neke osnovne analize, nikoli pa nisi stoodstotno prepričan. Praksa je, da z vsakim na novo razvitim načrtom pač kršiš nekaj patentov. To postane težava šele, ko si zelo uspešen. Dokler nisi uspešen, te ne bo nihče tožil. Tudi če nimaš denarja, te ne bo nihče tožil.

Vrniva se domov: nekoč je bilo veliko govora o deželi informacijske tehnologije na sončni strani Alp. Vi imate verjetno prvoosebne izkušnje s tem: se na tem področju, kar se tiče države, tudi zares kaj dogaja?

Mislim, da je nekdo rekel, da bomo tukaj naredili Silicijevo dolino, in to se je meni takrat zdelo zelo fino. Silicijeva dolina, ne ... Jaz sem v Silicijevi dolini bil in tam se ukvarjajo z dvojim: s programsko in s strojno opremo. Pod slednjim mislim predvsem na razvoj čipov. V Sloveniji je nekaj podjetij, ki se ukvarjajo s programsko opremo, s strojno opremo – in tu ne mislim tistih, ki tam nekaj lotajo – pa se ne ukvarja nihče razen nas. Naše delo ni prav nič drugačno od razvoja programske opreme, le končni rezultat se malce razlikuje.

Flextronics v Sloveniji dela takšne reči, kot jih dela Intel v Silicijevi dolini, se pravi, da smo mi v Sloveniji na tem področju praktično edini. Obstaja še par zametkov, ki izvirajo iz Fakultete za elektrotehniko, vendar se tu konča. V Sloveniji se največ 40 ljudi ukvarja s samim silicijem in od tega jih je pri nas 20. Govoriti o Silicijevi dolini pri nas je ... to je neumno! Naj gredo naši politiki v Silicijevo dolino in si ogledajo, kaj to sploh je! V mnogih podjetjih, ki se v Sloveniji ukvarjajo z razvojem programja, dejansko pišejo razne knjigovodske aplikacije in podobno. To vendar ni visoka tehnologija!

Ste imeli kaj podpore od naše ljube države? Ste jo sploh iskali?

Država nima nobenih spodbud za podjetja, ki se ukvarjajo z visoko tehnologijo v računalništvu. Politika v Sloveniji se ukvarja predvsem in izključno z reševanjem raznih socialnih primerov med podjetji, ker se jim zdi, da to prinaša največ glasov. Dolgoročno je to seveda čisto zgrešena filozofija.

Ali smo dobili kaj denarja od države? Vsekakor smo se prijavili na razne razpise, ker smo bili prepričani, da delamo res visokotehnološke zadeve in da bi država morala pokazati kak interes za to, da se v Sloveniji delajo takšne reči. Denar smo dobili le prvič, od Agencije RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije, takrat ko je Flextronics prišel v Slovenijo in smo tu ustanovili razvojni center. To je bila soinvesticija države v višini okrog sto milijonov tolarjev. Za primerjavo naj povem, da so nas samo programska orodja, ki jih potrebujemo, da pač lahko delamo, stala okrog milijon in pol dolarjev! Zdaj je teh orodij še za kak milijon dolarjev več.

Država torej ne razume?

Ne. Te dni se pogovarjamo z Nokio, da bi zanje razvili čip, ki bi ga vgrajevali v vse njihove mobilne telefone. Nokia je lani prodala petinšestdeset milijonov mobilnih telefonov. V Sloveniji pa bomo morda delali čip, ki bo v prav vsakem od teh. To bi bil kar uspeh, država pa je ... Saj verjetno niti niso dojeli, kaj prijavljamo ... Zelo težko je razložiti državnim uradnikom, kaj se mi tukaj gremo.

Ostaniva doma in politično nekorektna: ste končali faks?

Ne. Še ... (prešteje) še šest izpitov mi manjka.

Sodelujete morda s fakultetama za računalništvo ali elektrotehniko pri izobraževanju ali raziskovalnem delu?

Pogosto sem hodil in še zdaj hodim po faksu, po FE in FRI, pa razen redkih izjem ljudje ne pokažejo veliko zanimanja za to, kar delamo. Zdi se, da vse skrbijo samo tiste pike, ki jih potrebujejo, da je to glavno delo večine. Kar pa se tiče izobraževanja: ena težava, ki jo imamo, je tudi kader. Potrebujemo več kadra. Mi se ukvarjamo tudi s programsko, ne le s strojno opremo, saj sta neločljivo povezani.

Ukvarjamo se s programsko opremo na najnižjem nivoju, s prenosom operacijskih sistemov, prevajalnikov in podobno, s čemer se ukvarja le malokdo v Sloveniji. Zato mislim, da bi interesa moralo biti ogromno, seveda tudi pri študentih. Opažam pa, da tudi študenti iščejo samo čim lažji način, kako priti do službe in potem tam zabušavati. Ne vem, ali je to zato, ker jih profesorji ne znajo motivirati, ali pa je splošno vzdušje v tej Sloveniji takšno, da pač stremiš za eno službico, kjer oddelaš svojih osem ur pa greš domov.

Delate tudi za slovenske naročnike?

Ne. Interes, čeprav majhen, je sicer bil, vendar je Slovenija premajhen trg za takšne reči. Mi nenazadnje delamo čipe po naročilu. Govoriva o naročilu najmanj sto tisoč kosov, morda bi v nekaterih primerih šlo z recimo deset, dvajset tisoč. Mi smo majhni, še vedno pa so vse morebitne slovenske stranke za nas premajhne. Delamo recimo za Siemens, Ericsson in še nekatere druge firme, upamo na Nokio ...

Potegniva črto pod tole: iz Slovenije ne bo Irska, še Indija ne, ampak bomo ostali Slovenceljni?

Absolutno: če bo šlo tako naprej, bo tako tudi ostalo!

Osebno vprašanje: imate, kakor se za človeka vašega kova spodobi, razne tehno-fetiše? Nosite zadnji mobilnik, ultrakul dlančnik, najmanjši digitalni fotoaparat?

Niti ne, na te reči gledam bolj kot na orodja, pa tudi sicer sem bolj klasičen ... Edino brez interneta, brez e-pošte, ne morem: če mi danes vzamejo to dvoje, sem mrzel. To mi je postalo nujno orodje za delo. Nisem sicer zasvojen, ampak če en dan ne preberem e-pošte, imam resno krizo, priznam, začne me skrbeti!

Za dobrega četrt stoletja življenja ste dosegli veliko: kam pa zdaj?

Že zdaj delamo v Sloveniji reči, ki jih ne dela nihče drug, in naredili bomo še veliko hujše zadeve: izdelovali bomo čipe, ki bodo v vsaki stvari, ki jo boš lahko kupil v trgovini. Kupil boš Nokijin telefon, ga odprl in videl Flextronicsov čip. In če boš vedel, da je košček Flextronicsa tudi v Sloveniji in ti bo jasno, kaj ta košček počne, boš vedel tudi, da je bil čip, s katerim telefonirajo množice, razvit v Sloveniji. To je en primer. Hočemo biti najboljši med načrtovalci čipov: s timom, s katerim delam zdaj, sem izredno zadovoljen. Še naprej hočem graditi takšno skupino ljudi, ki bo uspešna in bo lahko delala kul stvari.

TEKST: Jaka Močnik

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri