20V: Bruce Willis

  • 15.04.2008

Bruno Nezlomljivi

Vedno pokončen, tudi kadar umira. In vedno zabaven, tudi takrat, ko nabrusi jezik in zdraži novinarje s kakšno ostro na njihov račun. Začel je z Delom na črno, kar je hollywoodska posebnost. Zelo dobro igra rokenrol in bluz, malo slabše poje. Jecljanje, ki ga je mučilo v najstniških letih, je povsem odpravil. Iz časov, ko se je prebijal z vsemi mogočimi priložnostnimi deli, zna vražje dobro voziti tovornjak in – kotalkati!

Velikokrat je bil »zadnji«, kar se naslovov njegovih filmov tiče, a še zdaleč ne »poslednji«, če s tem mislimo na filmske vloge. Za Playboy je spregovoril o svoji hitri jezi, oprsju Anne Nicole Smith, plešavosti, seksu in nasilju v filmih.

Poskusiva razčistiti – kaj je z govoricami, da sta z Demi Moore spet par?

Sva zelo dobra prijatelja in starša. Veliko stvari počnemo kot družina in kjerkoli se pojavimo, se najde paparazzo, uredniki, ki jih plačujejo, pa pletejo govorice. Enkrat sva spet skupaj, drugič narazen, tretjič sem z eno žensko, četrtič z drugo ... Tega ne komentiram. Po vsakem filmu si vzamem odmor in ga preživim z otroki; po Sončevih solzah osem mesecev. Ta čas je samo naš, poskušam jim dati čim več, in neumen bi bil, če bi razmišljal, kako bodo to razumeli drugi.

Včasih je bilo drugače. V knjigi The Devil’s Candy o snemanju filma Kres ničevosti vas je vzela na piko Julie Salomon, češ da ste »ujeti v omejitve lastne jeze«.

Punco je na snemanje pripeljal Brian De Palma, da bi napisala knjigo o nastajanju filma, a je o tem nekako »pozabil« povedati drugim. Štiri tedne je neovirano vohljala naokrog, in ko smo izvedeli zanjo, je bila škoda storjena. Zvrnila je kup gnoja na ljudi, ki jim nikoli ne bo segla niti do gležnjev. O njej bi rad povedal samo to: imela je najbolj ogaben zadah, kar sem jih zavohal. Moral si se obrniti stran, ko je govorila s teboj. Julie in njej podobna zalega so paraziti, ki lahko o javnih osebah izrečejo vse najslabše, če se jim zahoče. Je pa to kot vse drugo slabo na svetu – prodaja časopise. Vsem, ki so v teh letih napisali kaj gnojnega o meni, bi rad povedal: »Jebite se. Še sem tukaj.«

Najde se tudi kaj zabavnega. V novički z zabave ob odprtju enega od vaših lokalov Planet Hollywood naj bi vam Anna Nicole Smith lizala prsi. Je to res ali ni?

(Smeh) Okej, ni mi zares lizala prsi. V žargonu erotičnih filmov je »simulirala lizanje prsi«. Punca je samo malce preveč popila, nič drugega. Bila je malček preveč živahna. Menda naj bi tudi razgalila svoje oprsje, toda tega nisem videl, ker sem šel prav takrat iskat kitaro. Slišal pa sem zgodbice, da je: a) razgalila obe in pomigala z njima, b) razgalila eno in jo položila na pladenj nič hudega slutečega natakarja, in tako naprej. Jaz pa mislim, da se je ena najbrž po nesreči sama izvila iz oblekice. Nekatera dekleta nosijo pretesne cunjice in Anna je, kar se oprsja tiče, res močno dekle.

Vaša hitra jeza je že skoraj legendarna. Kaj pa ljubosumje? Ob filmih vaše nekdanje soproge bi lahko imeli veliko povodov zanj.

Nikoli nisem bil ljubosumen. Vedno sem ji povsem zaupal.

Vas tudi pri znanem prizoru s Patrickom Swayzejem v Duhu ni niti zaščemelo?

Niti malo. Ko smo že pri tem, tudi ona bi lahko zganjala celega vraga. A oba sva profesionalca in veva, da so »fuk scene« najtežje. Goli pred množico neznancev, z žensko, ki jo komaj poznate, poskušate izumiti intimni jezik, ki bi naredil prizor prepričljiv. Vsi buljijo, vaša rit je razgaljena, znojite se in potem neki tip reče: »Vidim tvojega tiča. Zatlači si ga spodaj.« Ali pa obratno: »Ljubica, vidi se tvoja bradavička. Dvigni roko.« Nerodna reč. Za povrh se pritaknejo še majhne laži, ko ti obljubijo nekaj, naredijo pa drugo.

V Barvi noči so mi obljubili, da v prizoru v bazenu ne bo videti mojega orodja, ko pa so film vzeli iz režiserjevih rok in ga premontirali, da bi bil komercialnejši, so mu v zameno pustili proste roke na videu. No, tam je zdaj v polnem kadru na veke vekov, ker so stvar dali tudi na dvd. Menda so tudi Sharon Stone obljubili, da prizora s prekrižanjem nog ne bodo uporabili, pa so ga.

Kljub tem zapletom pa vas vendarle ne sodijo po njih, marveč po filmih, s katerimi ste si prislužili sloves akcijskega junaka. Je to zasluga serije Umri pokončno?

Že prvi je bil tolikšna uspešnica, da bi temu težko oporekal. Zanimivo, da se imam za vlogo zahvaliti Sybill Shepherd, s katero sva tedaj snemala Delo na črno. Zanosila je in snemanje smo morali prekiniti za 12 tednov. V tem času sem ga posnel.

In zanj prejel za takratne čase prelomnih pet milijonov.

Ja, bilo je fenomenalno.

Tedanji predsednik družbe MGM Alan Ladd jr. je dejal, da bo to »vrglo ves filmski biznis s tirnic«.

Prepričan sem, da si je Alan zelo želel imeti pod svojo streho film, ki bi priigral toliko, kolikor je navrgla serija Umri pokončno. Tako pa je bil ta genij Leonard Goldberg, nekdanji šef pri Foxu. Vsi so skočili pokonci, češ kako lahko da toliko denarja začetniku. A Goldberg je tvegal. Jasno, da bi bil pogovor danes drugačen, če bi prvi Umri pokončno pogrnil.

Danes sodite med najbolje plačane igralce na svetu. Vam gre ob misli na to kdaj na smeh?

Vsako jutro se zbudim in narežim do solz. »Umiranje pokončno« je potegnilo za sabo filme, ki so mi navrgli še višje honorarje in zabetonirali kliše akcijskega junaka, ki se me drži. To je sicer breme, saj sem si že velikokrat rekel, da ne bom več posnel filma, v katerem bi reševal svet. Res pa je tudi, da sem zaradi teh filmov in dobrega denarja lahko posnel marsikaj, kar ni bilo tako uspešno, je bilo pa toliko bolj zabavno. Šund, na primer, Ne imejte me za norca, pa Smrtne misli Alana Rudopha, za kar sem se prostovoljno javil. Ta film je poleg Šunda sploh eden mojih najljubših.

Kako ste dobili vlogo v Šundu?

Slučajno. Hčerkica Harveyja Keitela se je prišla igrat z mojimi, in ko jo je prišel iskat, je padla beseda o tem, česa se bo lotil po Tarantinovih Reservoir Dogs. Povedal mi je za njegov novi film Šund, v katerem je še veliko vlog nezasedenih in da naj se pogovorim z njim. Naslednjega dne je Harvey pripravil vrtno zabavo in me poklical, naj se jim pridružim. Stopil sem tja in spoznal Quentina. Dan zatem sem dobil scenarij.

Kaj vas je najbolj pritegnilo?

Dialogi. V tej divji zgodbi so bili, kot bi jih vzel iz resničnega življenja. Na primer, pogovor med mano in Mario de Medeiros na koncu. Za mano je najhujše jutro v življenju, morava iz mesta, toda kljub temu si vzamem čas in jo vprašam, kaj je zajtrkovala. Je jedla borovničeve palačinke, kot si je želela? Vsakega moškega bi moral ganiti ta trenutek. Grozijo mi s smrtjo, nos imam zlomljen, ves sem stolčen in krvav: »Oh, nisi dobila borovničevih palačink? Zelo mi je žal. Kaj se je zgodilo?« Fantastičen trenutek, a le delček vsega, kar naredi ta film izjemen.

Šund je bil prvi iz serije vaših gologlavih filmov. Med snemanjem 12 opic vas je Brad Pitt menda pozdravljal z: »O, veliki plešec!«

Ko so mi prvič obrili glavo, se mi je zdelo, da mi daje monstruozen videz. Ampak na srečo imam lepo okroglo lobanjo. Huje bi bilo, če bi se izkazalo, da imam eno tistih jajčastih ošiljenih glav. Zdaj sem se tega navadil. Sem se moral, saj imam navsezadnje vedno manj las. (smeh)

Po tej strani v Sončevih solzah niste nič drugačni. Kaj vas je pri tem filmu najbolj pritegnilo?

Zgodba. S projektom sem bil povezan šest let. Tedaj sem dobil v roke prvo verzijo scenarija, ki je sicer doživel nekatere spremembe, okostje pa je ostalo enako. Pripoveduje o reševanju nemočnih ljudi pred brezobzirnim zlom. Kljub nekaterim močnim akcijskim prizorom gre predvsem za to, da so za to poklicani ljudje, v tem primeru ameriški marinci, dolžni spraviti nedolžne civiliste na varno za vsako ceno.

Igrate vojaka, ki se upre neposrednemu ukazu.

Ne bi rekel, da ne izvrši neposrednega ukaza, le izbere drugačno pot, da opravi svojo nalogo. Ta je seveda nevarnejša, toda ljudi, ki jih je treba rešiti, vendarle pripelje na varno. S tem namenom se nismo mogli ogniti zelo grafičnim prizorom vojnega nasilja. Nismo hoteli narediti dokumentarca, ne nazadnje gre za izdelek zabavne industrije, toda nasilni prizori so tisti, ki najbolj nedvoumno povedo, zakaj se moj lik odloči tako in ne drugače.

Je po vašem mnenju zdajšnji čas naklonjen vojnim filmom?

Nihče nima steklene krogle, da bi lahko napovedal, v kakšnem času bo film prikazan gledalcem. Dogajanje je postavljeno v deželo, ki je še zdaj zelo nemirna in išče pot k miru in demokraciji. In ta pot je nemalokrat zelo krvava. Kot človek in predvsem kot oče verjamem, da nihče ne bi začel vojne in šel v njo, če bi lahko nahranil in v miru ter varno vzgajal svoje otroke.

Vam je zdaj, ko ste starejši, teže igrati telesno naporne vloge?

Priznam, da je bila ta ena najzahtevnejših. V nekaj tednih sem izgubil skoraj devet kilogramov. Vse igralce za vloge marincev so izbrali že zelo zgodaj in poslali so nas na urjenje, v katerem smo morali ves čas nositi opremo iz gume, težko trideset kilogramov. Nič lažjo, kot jo s seboj vlačijo pravi marinci. V džungli je bilo soparno in snemanje naporno, zato vsakomur, ki se hoče znebiti odvečne teže, zlobno svetujem, naj se s težkim nahrbtnikom spravi na treking v deževni pragozd. Kile bodo šle dol, kot bi mignil.

Kaj bi odgovorili vsem, ki za nasilje v družbi krivijo nasilne filme?

Po mojem mnenju niso napeti, grozljivi, nasilni filmi nič drugačni od Disneyjevih izdelkov. Če so osebe, ki sta jih nekdaj igrala Humphrey Bogart in Edward G. Robinson, zdaj pa med drugimi tudi jaz, negativci, ali bodo takšni postali tudi gledalci, ki jih gledajo? Resno verjamete v to? Dajte mir, kriminalec postanete, ker ste sociopat, ker vaših staršev ni bilo nikjer, ko bi vam v kritičnem trenutku morali dopovedati, kaj je prav in kaj ni. Kriminalec ne postanete, ker gledate Šund, in ljudje, ki bodo videli Sončeve solze, ne bodo zgrabili za orožje in se šli vojno!

Je kaj, kar v vašem značaju sproži težko obvladljivo jezo?

Nekaterih značajskih potez nikoli ne bom mogel povsem eliminirati. Prenesem marsikaj, toda samo do določene meje, onkraj nje vas bom mahnil, ne glede na posledice. Najbolj me spravijo ob živce primitivni »talk showi«. Oni dan sem gledal enega pod okriljem Mauryja Povicha, ko je pred kamere in publiko pripeljal otroke, ki so bili priče, kako so njihovi starši pobili drug drugega. Za uverturo so predvajali posnete telefonske klice na pomoč, v katerih so otroci kričali od groze in nato zaslišite bum, bum, hip zatem spet otroške krike in jok. Nato bebavi Povich sprašuje otroke o njihovih izkušnjah in jih spet spravi v jok. Pa znova zavrti posnete telefonske klice, medtem ko se v sobi zraven šteje umazan denar, ki ga producentom te svinjarije plačujejo oglaševalci. Kristus, to je zaton civilizacije!

Kdaj ste nazadnje koga udarili?

Nikoli nisem nikogar zares udaril, bil pa sem zelo blizu tega. Treščil bi Povicha in njegove pridobitniške pizdune kadarkoli in kjerkoli. Skoraj pa sem potipal nekega tipa, ki se je privlekel na zabavo ob premieri tretjega dela Umri pokončno. Krasno se počutim, pogovarjam se s prijetnimi ljudmi, kar se mi za hrbet priplazi nizkotnež, ki ga je najbrž poslal njegov šef, češ: »Pojdi tja in zakuhaj kaj provokativnega.« In mi reče par nesramnih čez mojo ženo. Ko ni nehal, sem ga »zašpecal« gostitelju in ta je poskrbel, da so ga odnesli ven. A ni vrag spet prilezel nazaj in še naprej otresal nesramni jezik! Za mišjo dlako mi je manjkalo, da mu nisem stresel zobovja na pladenj. Tedaj sem bil po dolgem času najbliže pretepu.

Pozabiva na to. Raje povejte, kaj je z govoricami, da bo v četrtem delu Umri pokončno zaigrala Britney Spears?

Kristus, ali sva spet na začetku? Kaj tako usekanega še nisem slišal. Pojma nimam, kaj naj bi počela v Umri pokončno 4! Pa res slišiš nore stvari na tem svetu, kajne?

TEKST: David Sheff, Jordan Riefe

FOTO: Red Dot/Icon

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri