20V: Boštjan Napotnik - Napo

  • 20.03.2008

Napo je radijski voditelj, improligaš, občasno stand-up komedijant, hitrogovorec v reklamah Top Shopa, kreativni direktor pri agenciji Futura in od nedavnega pomočnik chefa Urbana Demšarja v komercialkini kuharski oddaji Desetka. V prostem času je ­bloger, športni navdušenec in izvrsten kuhar. Pravi, da brez kruha in vina ne gre, kot tudi ne brez muzike pa fuzbala in še česa. Brez korenja, pravi, pač.

(Foto: Ivana Krešić)

1. S študentskega radia in z odra KUD France Prešeren vas poznamo kot improvizatorja, od nedav­na kot kulinaričnega blogerja, multipraktika iz kuharske oddaje Desetka ... Imajo vaši hobiji in poklic – kreativni direktor na oglaševalski agenciji – kakšen skupni imenovalec?

Hm, verjetno dve stvari: improvizacijo in koncept. Kadar kuhaš, moraš imeti v glavi, za koga kuhaš, kaj in kdaj boš serviral, katero vino gre zraven in tako dalje. Če pa delaš oglaševalsko kampanjo, moraš imeti v mislih, kaj boš povedal, komu in za koliko denarja. Podobno je na radiu. Vsaka stvar mora imeti rep in glavo. Pa naj gre za večerjo, izbor muzike ali oglaševalsko kampanjo.

Improvizacija je en tak super moment, naval adrenalina, ki te drajva. Lepota improvizacije je v tem, da zanjo ne potrebuješ veliko časa, samo talent. In prakso, seveda. Na radiu, recimo, si nisem nikoli pisal, o čem bom govoril. Rhyme Kickers so a la minute oddaja, kar pride, pride ... Kar ima tudi slabo stran: ne veš, kje se neha. Delati za televizijo pa je precej drugače, več stvari je naštudiranih, scenariji so vnaprej napisani, vse se večkrat snema ... Ni te energije, ki jo čutiš v živo.

2. Vzemiva za primer nemške teve programe; precej kuharskih oddaj je zaslediti, celo več njih v enem dnevu. Kar kaže na njihovo priljubljenost oziroma veliko gledanost. V Podalpju doslej s tovrstnim programom nismo imeli sreče. Zakaj se pri nas ne da narediti sproščene, zabavne, poučne kulinarične oddaje?

Ker je drago. Po mojem je to edini problem; draga produkcija glede na potencialno število gledalcev. Dobre kuharske oddaje tipa Jamie lahko teve postaje kupijo dosti ceneje. Zakaj so dali Nemci triurno kuharsko oddajo v prime time v petek, soboto in še v nedeljo ... to pa je drugo vprašanje. Mogoče kulinarika pri nas še ni tak trend; verjetno gastronomsko še nismo tako daleč, narod še vedno najprej gleda na ceno.

3. Ste se zato odločili za omejen kuharski budžet desetih evrov? Je res možno dobro skuhati za tako malo denarja?

Koncept za Desetko si je izmislil Urban – kuhali bomo poceni, ampak dobro. Večina ljudi nima bodisi denarja bodisi časa, da bi po tržnicah iskali biojagnjetino. Iz tega, kar je na voljo v supermarketih, se da fino skuhati. Sploh pa – bolje dobro pripravljen korenček iz Mercatorja kot slabo skuhana fensi šmensi hrana.

4. Veliko muzike za malo denarja torej. In ko sva ravno pri muziki, bojda je v vaši kuhinji vsenavzoča. Ko ste pripravljali Blumenthalova umešana jajca, ste zavrteli Princeov Cream. Nicka Cava in Papa Won't Leave You, Henry ste prepevali ob gnetenju pice, Feel the Heat, komad Ronija Siza, pa ob pripravi brancina s skutnimi žličniki. Kakšno zvezo ima muzika s hrano?

Huh, precej: Cream je bil zato, ker so ta počasna jajca zelo kremasta, skoraj­da že kičasto gladka, smooth – isto kot komad, ne? Cavov komad je bil zato, ker je bila pica narejena na sinovo željo in sem se zanj res potrudil. Feel The Heat pa zato, ker mora brancinov filet res občutiti vročino, da je lepo hrustljav. Pa sva spet pri konceptih, hehe!

Pri kuhanju vedno poslušam muziko, ampak ne prenaglas, ker rad slišim, kako hrana cvrči, brbota. Če pa mesim kruh, dam naglas. Včasih je v kuhinji špilal radio, zdaj pa ozvočen ipod, kar na shufle ga dam, ker se mi zdi fajn, da ne vem, kateri komad bo naslednji. Soundtracki za jedi pa so prišli z blogom: všeč mi je bil koncept, da hrano povežem z muziko ... s feelingom.

5. Zvesti poslušalci Radia Študent (RŠ) vas poznajo kot petkovega Rhyme Kickerja. Ampak hip-hop, rap, to ni muzika vaše mladosti. Ste letnik 72 ...

Eden najslabših vinskih letnikov vseh časov ... in eden najboljših za ljudi, jasno. Seveda sem šel skozi vse faze muzike: Boney M in Srebrna krila kot mulc, Dire Straits in Bruce Springsteen v zgodnji puberteti. Kasneje so prišli še U2, Pixies, Police, Bauhaus, Jesus And Mary Chain in cel arsenal RŠ-eve eklektike: pank, metal, alterrok. In hip-hop: Public Enemy so me oborili s nogu in od takrat sem pečen: hip-hop, mi je super, ker se še vedno trudi, da ohranja sporočilo v muziki, močna in izdelana stališča, energijo, moč, pripadnost.

6. Kako to, da vztrajate na RŠ-u?

Ker je super: vsako leto spoznavam nove mlade ljudi, ki jim lahko pametujem, kako je bilo v starih časih. Pa nobene cenzure, omejitev, odprt eter, čisti medijski eksperiment, ventil, pa še tri evre neto na uro dobim, hehe. Malo gre tudi za payback: gotovo ne bi bil, kjer sem, če ne bi bilo Radia Študent.

7. In kaj je tisto, kar vas vleče k štedilniku?

Rad kuham, ne le za druge, tudi zase. Všeč mi je, da iz nič ustvariš nekaj. Vse delam from scratch, zato se tiramisuja ne bom lotil, dokler ne bom naštudiral, kako se naredijo lady fingersi. Delam svoje maslo, svoje nudle, svojo majonezo, svoj kruh, nikoli ga ne kupim v trgovini. Poleg tega je kuhanje odklop iz realnosti. Ko kuhaš, ne moreš razmišljati o jebi v službi, frkah, kreditih in ne vem še čem. Fokus je na šporhet.

8. Baje imate 50 in več kuharskih knjig. Je med njimi kaka kuharska biblija?

Seveda, biblij je več, biblija ni samo ena. Larousse gastronomique je biblija, izmed slovenskih pa Ivačič. Če hočeš skuhati joto, vampe ali pa pogledati, kako zadaviš goloba, je Ivačič pravi naslov. Malo sicer spremeniš, olajšaš, namesto masti dodaš olje, ne delaš prežganja ... Aja, pa Cucchiaio d'argento, Srebrna žlica, ki so jo po petdesetih letih obstoja v italijanščini končno prevedli v angleščino. Menda jo dobi vsaka italijanska nevestica za poročno darilo.

9. Kaj pa kuharska knjiga družine Soprano? Ste poskusili kak njihov recept – ribo v časopisnem papirju, konjsko glavo?

Sopranovi so južnoitalijanska kuhinja. Vsak lik ima svoje poglavje, najboljšega pa Bobby Bacalla, on je odgovoren za sladice. Zraven so še nasveti; on poda par styling nasvetov za močnejše moške, svetuje, kako naj se oblačijo. Široka črna srajca te baje naredi zelo elegantnega.

10. Potem morda Monti ne bo potreben ...

Ja, Montignac pride naokrog, ko prebijem magično mejo stotih kilogramov. Zdaj, zdaj enkrat ... Mah, vem, kaj je problem. Len sem, moral bi več migati. Ali pa zmanjšati porcije. Ni druge. Če bi živel v New Yorku, bi imel stoprocentno dvesto kil! Tam je res noro, stalno te nekaj mami, povsod nekaj diši, povsod se ti zdi kaj dobrega za piknit ... Paziti moraš, da te ne zanese, ker ti je vse na domak ruke.

11. Amerika in hip-hop, to že, ampak gastronomskega slovesa pa ravno ne premore ...

Ta stereotip velja tudi za Angleže. Dokler Marco Pierre White in Gordon Ramsay nista začela rasturavati. Do takrat sta bili v Angliji dve kuhinji: aristokracija, ki ji kuhajo francoski chefi, in množice, ki si pogrejejo kaj iz konzerve. Marco Pierre White je bil prvi kuhar v Angliji s tremi zvezdicami, ki ni bil nikoli v Franciji. In potem so se (tako kot Ramsay) mladi kuharji učili pri njem, nič več pri Francozih.

Sledili so televizijski cooking showi, Ready, Steady, Cook, Delia Smith pa Jamie ... in to je naredilo premik. V Ameriki se lahko jé vrhunsko. Znajo, njihovi stejki pa brunchi, bistrojčki, suši bari ... pa časopisi! Food&Dining section v New York Timesu je fantastična, vsako sredo jo čekiram na netu. Med drugim sem prebral intervju z bivšima vegetarijankama, ki sta se spreobrnili s pečeno slanino in začeli izdajati revijo Meatpaper. Omenili sta, da sta v Sloveniji naleteli na pravo delikateso – žrebička, ki je pri njih tako rekoč sveta žival. Evo, prilika za Slovenijo! Takoj oglas v New York Times: vabljeni na žrebičkov stejk in horse burger!

12. Ko sva že pri mesu: oni dan so na ljubljanski tržnici glasno protestirali ortodoksni vegetarijanci. Zdi se, da je jesti meso dandanes nemodno početje ...

Ljudje naj jejo, kar jim paše, samo naj mi ne oporekajo tega, da jem meso. Mi smo omnivori! Je pa res, da nas je civilizacija pripeljala do tega, da smo hrano spravili na nivo izdelka. O mesu ne razmišljamo kot o mrtvi živali, ampak kot o izdelku. Spomnim se, babica je imela pujse in, jasno, šli smo na koline ... Bilo mi je hudo, ko so ubili pujsa, ampak hitro sem stekel gledat, kako bodo iz njega naredili koline.

Živali moramo jesti s spoštovanjem; že iz spoštovanja do nje jo hočem pripraviti dobro. Ni prav, da ješ samo stejk, porabiti je treba tudi parklje, rilec ... Na primer volovski rep je poceni ali pa ledvička, jetrca ... Ni nujno, da daš vedno ful keša, da dobro ješ. Kot pravi Ferran Adria: vse sestavine imajo enako kulinarično vrednost. Podobno je s plavo ribo, nikomur se je ne da delati. In to na Hrvaškem, na Istu, sem poleti spraševal za plavo ribo, pa so mi rekli, da nudijo samo prvoklasno belo. Jasno, ker z njo več zaslužijo. Za tri ciplje sem zadnjič plačal štiri evre, brancin pa vemo, koliko stane.

Božiček mi je iz New Yorka prinesel eno hecno knjigo Hugha Fearnleyja-Whittingstalla, v kateri razlaga prav o redefiniranju odnosa do mesa. Morda je to neka neohipijada, ampak ni napačno razmišljanje. Nekaj truda moraš vložiti, da najdeš veselo kravo. Pri nas te omejuje zakonodaja, ampak vseeno se lahko vprašamo, od kod meso. So kravo pripeljali iz Ukrajine ali so jo copnili in razkosali v Prekmurju.

13. Med kuho se dogaja veliko stvari hkrati. Če velja, da gredo hkratna opravila ženskam bolje od rok, kako to, da jih je med vrhunskimi kuharji tako malo?

Če se greš resen kuharski biznis, je to zajebano kot pes! Laže se tip pri dvajsetih odloči, da naslednjih dvajset let ne bo imel nič od lajfa, razen šporheta. Pa tudi fizično je naporen posel. Kuhinje so res hud pressure, ljud­je doživljajo živčne zlome, streljajo, delajo samomore ... Ipak gre za biznis. Zato raje jem doma ali pri frendih. Ko prideš k nekomu na večerjo, da vse od sebe, ker hoče, da dobro ješ, hoče te zadovoljiti. Kuhati za nekoga je zelo intimno, zelo povezujoče. Nekaj, kar ti da energijo za naprej.

14. Pri Banetu v Desetki asistirate – nakupujete, pokate vice, sekljate zelenjavo, medtem ko doma vihtite glavno kuhalnico. In ko se vmeša žena ...

Potencialna drama! War of the Roses, hehe. Ne, res, kuhati ne moreva skup­aj. Popolnoma se razlikujeva v stilu kuhanja: jaz čebulo sekljam drugače, pražim jo v drugi ponvi, z drugačnim oljem, na drugačnem ognju. Oba rada kuhava, ampak z leti sva ugotovila, da je najbolj pametno, da si kuharijo razdeliva. Če pripravljava večerjo za prijatelje, skuhava vsak polovico jedi. In se ne vtikava v to, kako kuha drugi. Grizeva se v jezik, ampak ne dajeva komentarjev. Ni se za hecat, hehe …

15. Pravite, da vaša chefica kuha elegantno, rada eksperimentira z neustaljenimi kombinacijami okusov ... Kaj pa vi?

Jaz sem bolj na šus. Rad kuham krepko hrano. In zelo malokrat ponavljam stvari, ker je toliko zanimivih reči, ki bi jih rad skuhal. Zato sem začel pisati blog, da ne pozabim, kaj sem že pripravil.

16. Vaš blog Kruh in vino je eden redkih domačih, ki se posvečajo hrani.

Najprej sploh nisem vedel, kaj so ti blogi. Potem sem enkrat pogledal na Wordpress in rezerviral domenco napo.wordpress.com. Nisem vedel, kaj bi pisal ... Malo zajebancije, sem pa tja kako recenzijo plate ... O tem sem se pogovarjal tudi z dolgoletnim sodelavcem z RŠ-a, tehnikom Petrom, ki je še hujši konceptualist od mene – še vedno premišljuje, kakšen blog bi imel, hehe.

No, on mi je rekel, da je teh svaštarnic preveč in da naj se odločim za eno stvar. Klinc, sem rekel, kuhamo pa jemo vsak dan, novih plat pa ne poslušam vsak dan, tako da sem začel pisati blog o kuhanju. Na začetku sem pisal kot norc, prve pol leta vsak dan, potem sem se malo umiril; zdaj objavljam recimo na vsake tri dni. Prvi dan je bilo ogledov devet. Super, sem si rekel, poslal link vsem prijateljem in obisk je narasel na petinosemdeset.

Petinosemdeset! Uau, sem si rekel. Prvi dan, ko sem Kruh in vino vpisal med nove strani na najdi.si, pa je bilo obiska tisoč petsto. Kva?! Halo?! Potem sem počasi rasel do dvestopetdeset, tristo na dan. Ko smo začeli z Desetko, jih je bilo v enem dnevu tisoč devetsto, zdaj smo se ustalili nekje na štiristo, petsto na dan. Ampak po temle intervjuju bo pa spet kakšen več, ane?!

17. Po svetu je kar nekaj kuharskih blogov, ki so piscem prinesli zaslužek in slavo ...

Svojega bloga nikoli nisem videl kot komercialni projekt. Imam dosti solidno plačo, poleg tega pa delam na RŠ-u za tri evre na uro. In kaj imam od bloga? Ful on-line znancev! Našel sem se z ljudmi, ki jih v živo verjetno nikoli ne bi spoznal. Ena taka super komunica smo ... Za prvo obletnico bloga sem naredil nagradno igro – eden od obiskovalcev sajta je z ženo prišel na večerjo, ki sva jo skuhala s chefico.

Pa za novo leto nagrada za najboljši silvestrski recept, zlati silvo 08. Tekmovalcev je bilo pet ali šest, zmagal pa je novoletni suši menu. Skratka, bloga se ne grem zaradi denarja. Se strinjam s profesorjem Freyem z züriške univerze, da te materialne stvari osrečujejo le kratek čas, potem pa se jih navadiš in hočeš spet nekaj novega. Po moje je bolj fajn investirati v odnose, v emocije, v kosila in žure s prijatelji ...

18. Tudi fuzbal so emocije. Kako je nogomet prišel v vaše življenje?

Z Mladenom Delićem in njegovim kom­entiranjem tekme Jugoslavija : Bolgarija. Split, dan JLA, 22. december 1983, kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Če zmaga Jugoslavija, gre naprej Jugoslavija, če zmaga Bolgarija, gre naprej Bolgarija, če je neodločeno, pa Wales. 2 : 2, 92. minuta, vsi so desperate, z Delićem vred, potem pa Radanović stisne in ludnica na stadionu Poljud. To so neverjetne zgodbe, ta fuzbal. Ačimovićev gol, Rudonjev gol. Tega si scenarist ne more izmisliti. Fascinantno, a ni?

19. Menda za tekme lige prvakov pripravite posebne jedi ... Navijate za Barcelono; je Španija za vas tudi sicer najokusnejši teritorij?

Specialne jedi so ponavadi za finalne tekme. Konceptualiziramo pa to. Za lanski finale recimo črna in rdeča rižota za Milan in pire s telečjimi jetri za Liverpool. No, za razliko od fuzbala mi je v kuhariji definitivno najljubša Italija. Francozi se mi zdijo preveč zaljubljeni sami vase, delajo se pametne, mislijo, da vse vejo, kot da je to, da obvladajo hrano, njihova dolžnost ... V Italiji se mi zdi, da ljudje res uživajo, ko jejo.

V Neaplju sem na ulici jedel najboljšo jed na svetu – vero pico napoletano za en evro. Pa tudi v Padovi, v Le Calandre, nam najbližji restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami, so nam postregli sproščeno, prijazno, nobenega preseravanja in odvečnih visokoletečih besed, kljub temu da je vse – hrana, ambient, osebje – doterano v nulo.

20. Kaj pa domača ponudba? Ko so zaprli legendarno ljubljansko oštarijo Pri Pavli ste na blogu napisali osmrtnico …

Ne vem, kaj bi človek rekel, precej švoh situ­acija je. V Ljubljani nikjer več ne jem pašte, ker še nisem jedel res dobre. Več ko košta, bolj je zanič. Samo colajo! Čakaš kot budala, dobiš napol hladno, pa še sedem evrov in pol stane!

Veš, kaj ti skuha Demšar za sedem evrov, hehe … Vsi gredo po liniji najmanjšega odpora: ena italijanska oštarijica – saj to ne more biti težko! Pašto pa pice pa par s slamo oblečenih flašk chiantija, pa bo! Malo boljše vključijo v ponudbo še žar, še malo boljše pa žar z vinsko trto, da lahko malo več računajo.

Ampak ribice iz tovornjaka na ljubljanski tržnici so super, še posebej ta počasni brodet iz lignjev, carsko! Pa sredin hot dog v Lepi žogi je mega! Postavijo žar, kupijo dobre hrenovke in dobre klobase, naredijo salso, prepražijo čebulico, popečejo kruh ... Iskreno, pošteno, dobro!

Tekst Lora Power

Foto Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri