20V: Bojan Emeršič

  • 12.02.2010

»Sploh mi ni do heca!«

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

Eden najzabavnejših slovenskih gledaliških in filmskih igralcev o prednostih gledališča, sprehajanju po premici nesporazumov, stand up komediji pri nas, ki se mu zdi bolj tako tako, tretjem življenju Zmaga Batine, Naši mali kliniki in o velikem filmskem porazu svoje generacije.

Ima se za komika, čeprav mu komika ne dela težav, in je pri svojih 46 letih v življenjskem obdobju, ko mu sploh ni do kakšnega posebnega heca. Kljub temu ga večina pozna po smešnih vlogah: kot dr. Jarca iz naj­uspešnejše slovenske humoristične ­nadaljevanke in kot mesarja Zmaga Batine z Viktorjev, iz oddaje Vzemi ali pusti in od pred kratkim tudi v mono­komediji.

V Drami, v kateri igra od leta 1992, je zaposlen s kakšnimi devetimi vlogami, večinoma resnimi, kot je tudi zadnja v Shakespearjevi drami Julij ­Cezar, v kateri igra zarotnika Kasko. ­Cezarja (Iva Bana) štihne kot kakšen Joe Pesci v Dobrih fantih.

1. Ste si že ogledali Avatarja?

Ne, zelo malo hodim v kino. Sem pa slišal, da lahko zgodbo pri tem filmu sicer zanemarimo, da je pa njegova tehnično-­računalniška izvedba res čisto nekaj drugega kot pri Prstanih in podobnih filmih. Poleg tega pa niti nisem prav poseben ljubitelj znanstvene fantastike. Tudi kakšni The Lord of the Rings me niso fascinirali. Lahko si jih pa pogledam in sem si jih.

2. Ta znanstvenofantastični spektakel si bodo ogledale ljudske množice, zaslužil bo ogromno denarja, medtem pa se vi greste gledališče in mu skušate konkurirati s petsto let staro dramo?

Če smo natančnejši, vse zgodbe, tudi te znanstvenofantastične, so inspirirane pri teh petsto in več let starih dramah in mitih. Če se ne motim, sprašuješ, ali lahko gledališče konkurira filmu? Mislim, da si gledališče tega ne želi. Gledališče ima veliko prednost, in sicer v tem, da gre za neposreden stik človeka igralca z občinstvom. Tega ne more narediti noben film. Film lahko zelo dobro manipulira s človeškimi možgani, blazno dobro, veliko bolje kot teater, ampak teater pa zahteva veliko več prisotnosti gledalca. Tisti, ki imajo radi gledališče, zahajajo vanj točno zaradi tega. Ker morajo tudi oni stopati proti tebi, tako kot moraš ti stopati proti njim. Film te, razen če zapreš oči, potegne vase in te vodi, pri teatru pa moraš na neki način sodelovati. Podobno je s knjigo. Ne moreš je brati, ne da bi sodeloval pri branju, se pravi razmišljal o tem, kaj piše, oziroma povezoval zgodbo v slike. Mislim, da je gledališ­če 'stara dama', ki pripoveduje zgodbe veliko globlje in včasih tudi sodobneje od filma. To pa vendar zahteva od človeka višjo stopnjo kulture.

3. In kako je s to kulturo pri nas?

Drama ima relativno zahteven program in se ji to seveda malo pozna, če primerjamo obisk s kakšnim komercialnim gledališčem, kar je normalno. Ampak najmočnejše občinstvo v vseh teh letih, kar sem jaz tukaj, je bilo vedno srednješolsko in študentsko. Najbolj se je odzivalo. Zdaj se je to sicer malo spremenilo in se pozna, da so prišle nove generacije, ki so rasle ob računalnikih, hitrih slikah. Gledališče jih nima, gledališče je treba znati gledati. Mi ne bomo zadovoljevali apetitov po hitrosti konzumiranja, ampak ljudi hranimo s čustvi, z zgodbo, z odnosi ... In to je danes splošen problem, ker komunikacija izginja. Komunikacija v tem smislu, da pustiš nekomu nekaj povedati po svoje in do konca ter si potem ustvariš mnenje ali odgovor.

4. Tudi gledališče se posodablja. ­Ogledal sem si dramo Julij Cezar in se nisem mogel znebiti vtisa, da ­gledam Botra.

Seveda. Ne gre za to, da se gleda­­liš­če ne bi spogledovalo s filmom. Julij ­Cezar je vsekakor drama, pri kateri se je režiser odločil, da bo izstopil iz časa, v katerem je bila napisana. Predvsem zaradi tega, ker ni hotel narediti zgodovinske, pač pa človeško dramo. Lahko bi našel ogromno drugih možnosti v času in tudi v krajih. Izbral si je pač to, ker se izvorni Julij Cezar dogaja v Italiji, pa še zato, ker gre z roko v roki s tem, da ima Drama zelo maj­hno igralsko zasedbo. Nas je deset, drama pa jih zahteva vsaj 35. To isto zgodbo je moral povedati z desetimi ljudmi. To ni kompromis, moral je narediti svojo zgodbo.

Njega je zanimala ta intimna zgodba teh ljudi, teh zarotnikov, Kasija, Bruta, zgodba Cezarja, Marka Antonija in drugih, in jo je naredil na svoj način. Manjšo celico je našel v mafijskih družinah, v katerih je načeloma ista hierarhija. Nekdo vlada in tebi se zdi, da si ga prerasel, želiš si ga prerasti in greš v to skrajnost, da se ga ­hočeš znebiti. In ko se ga znebiš, če res ne veš, zakaj si to storil, če si to storil samo zato, ker se ti zdi, da te moti njegova navzočnost, to, da je on večji, močnejši od tebe, potem nastane po njegovem umoru kaos. Kaj pa zdaj? Lahko je Cezarja umoriti, nihče pa ne ve, kaj potem, kdo naj vlada, kaj s svobodo, ki so si jo želeli. In zgodi se tragedija.

5. Julij Cezar je tudi drama o moči človeške besede. Znamenit je nagovor Marka Antonija, ki je poguben za zarot­nike. Ali bi v današnjem času, ko je ­'beseda vsak dan manj vredna', Mark Antonij še koga prepričal?

Dva nagovora, Brutov in Antonijev, sta vrhunec te drame in ju je skoraj nujno izvesti pred občinstvom, pred množico ljudi. Mi smo ju pa spet umaknili v intimo, in sicer tako, da oba nagovarjata že prepričane. Mark Antonij nagovarja zarotnike, ljudi, ki so ubili Cezarja in so prepričani o nasprot­nem od tega, kar on govori. S tem dobi ta govor neko drugo dimenzijo. V našem okolju bi se to verjetno zgodilo pred novinarko Pop TV-ja, ki vehementno postavlja vprašanja Pahorju, da on pove svoje, in nato še Erjavcu, in ta pove to in to. To so ti ­današnji nagovori.

6. V tej drami igrate Kasko, enega od zarotnikov. V nekem intervjuju sem prebral, da ste žalostni, kadar se drugi odločijo, kateri je vaš najljubši tip vloge. Kakšna je ta vloga? Vam je všeč?

Nekateri igralci imajo blazno srečo ali pa veliko podporo, da lahko hodijo po drugačni poti, kot jo hodim jaz. Zmeraj sem bil nekje vmes. Zmeraj so me režiserji potrebovali, ker znam izpolniti nekatere igralske naloge tako, kakor znam samo jaz. To je bila moja sreča, tako da sem vedno prihajal iz nekakšnega polozadja, če sem že prišel v prvi plan. Na to sem se že navadil. Sem zelo specifičen človek, tudi fizično, in sem se teh nekakšnih karakternih vlog že zelo navadil. Ampak navadil sem se pa tudi tega, da se trudim iz njih narediti presežke. Veliko igralcev bi na mojem mestu zamahnilo z roko in reklo: »Eh, bom pa to naredil tako ...«

Podobno je pri Kaski. Najprej nisem vedel, kaj naj bi s tem Kasko, ki na sredi igre izgine, ampak smo njegov lik združili še z nekaterimi drugimi. Vsak od nas je igral po pet, šest likov, ki smo jih združili, in sam sem Kasko napravil – če se že pogovarjamo o filmu – kot nekak­šnega manjšega mafijskega botra, ki ima svoj piskrček vedno zraven.

7. Vas, kadar nastopite v resni vlogi, kaj ovira, da vas imajo ljudje predvsem za komika, komedijanta?

Pravzaprav ne. Imam občutek, da kadar sem bil sam dovolj resen, ni nikoli prišlo do nesporazumov. Jonas, recimo, se ne more vrniti na oder, čeprav si tega najbrž niti ne želi. Lahko nastopi v kak­šnem filmu, v gledališču pa ne več, ker je preveč zaznamovan s tem, da je Jonas, nekdo. Jaz imam pa to srečo, da me ljudje sicer ne pozabljajo, ampak znajo pa sprejemati in ločevati stvari. Nikoli nisem imel občutka, tudi ko sem igral kakšno glavno vlogo, da bi ljudje na odru videli koga drugega, recimo dr. Jarca. Tako da se, kar se tega tiče, počutim varnega. Ko sem delal resne vloge, so jih ljudje znali sprejemati in jim je bilo to tudi všeč.

Pravzaprav bi si tudi sam želel več takšnih vlog. Pri igralskem poklicu je neverjetno hecno to, da se ves čas sprehajaš po premici nekakšnih nesporazumov. So obdobja, v katerih si absolutno ne želiš igrati nekaterih tipov vlog, pa jih dobivaš in ne veš, kaj bi počel z njimi. Potem pride zrelo življenjsko obdobje, v katerem sem sam, ko se mi zdi, da imam neverjetno energijo prav za resne vloge. Sploh mi ni do kakšnega posebnega heca. Pa moram zelo čakati nanje, čeprav bi jih, tako vsaj mislim, naredil odlično. Kaže pa, da nekdo drug ne opazi tega mojega časa. Režiser, direktor ... kdorkoli. In če se ti v aktivnem življenju, ki traja 40, 50 let, želje in ponudbe ujamejo v nekaj letih, si lahko zelo srečen in hvaležen.

8. Imamo pa Slovenci kar precej dobrih komedijantov. Se strinjate?

Eh, to je po moje malo posplošeno ... Ni vsak smešen človek komedijant. Dober komedijant je tisti, ki dela komedijo, ne tisti, ki je postavljen in ga narediš smešnega. Dober komedijant lahko igra blazno resen lik, pa bo našel neki moment, ki bo deloval zelo smešno. V bistvu je taka tudi človeška natura. Ni tipov, ki bi bili samo skrajno resni. Komedijantstvo res moraš imeti v sebi. Videti moraš komične situacije.

Stand up in podobno ... to niso komiki. To je neka matematika, govorjenje vicev na aktualne teme. V bistvu je to tako kot z repanjem. Vzameš neko rimo in tisti, ki so malo bolj poetični, imajo zanimivejše rime, tisti, ki niso, pa malo manj. Seveda obstaja tudi čudoviti stand up, ne rečem, da ne, ampak pri večini gre za pripovedovanje vicev po neki matematični formuli. In če je že kdo pri nas izvrsten stand up komik, je to Jure Zrnec. Vse drugo so pa zgolj poskusi, neka nova pogruntavščina, ki pa še ni obrodila sadov.

9. Pri igralskem poklicu me je vedno fasciniralo to, kako zelo se mora človek razgaliti pri kakšni vlogi. Mislim na telesno plat razgaljenja, na to, da mora, še posebno pri komiki, pokazati tudi svojo gršo podobo. Ko denimo Zrnec kot eden od Josov nastavi kameri svoj trebuh. Je to težko?

Ženske imajo več težav s tem kot moški. Zato je med ženskami tudi relativno manj komičnih igralk. Shirley MacLaine je bila, recimo, dobra komičarka. Tudi ­Audrey Hepburne, ki je bila obenem zelo lepa. Takšnih je malo. Ženska bi bila malo smešna, ampak v okvirih, ki ji ne pokvarijo podobe. Pri moških to ne pomeni tako velikih težav. Komik ve, da je najbolj smešno to, da se norčuje iz svojih napak. To je staro pravilo. Obstaja zelo lepa knjiga o Pie­r­rotu, francoskem komiku, žalostnem klovnu, ki se je oblačil v belo in so ga ljudje drli gledat. Na začetku te knjige je kratek dialog med nekim človekom in zdravnikom. Ta človek pove zdravniku, da je tako žalosten, da bi rad umrl.

Pa pravi zdravnik: Pojdite v gledališče, tam igra Pierrot, ki je blazno smešen, oglejte si ga ... In mu žalost­ni človek odgovori: Jaz sem ta Pierrot. Nekaj je na tem, nekaj tega je v vsakem komiku. Svet te mora malo prizadeti, če se hočeš delati norca iz sebe in iz drugih. Zato mi pa stand up komika ni všeč, ker njeni izvajalci vanjo ne dajo sebe, ampak samo neke matrice nekih situacij. Pravi komiki vedno začnejo pri sebi.

10. Zmago Batina, vaš najpopularnejši lik, je po oddaji na televiziji, Viktorjih, doživel še odrsko uprizoritev. Mu ne pustite umreti?

Ta Zmago Batina je bil zame in za Marka Naberšnika, ki sva avtorja lika, vedno poseben izziv. To pa zato, ker se je sprehajal po poti presenečenj. Bil je ustvarjen samo za eno prireditev, izpeljal je Viktorje, in zatem nismo imeli z njim nikakršnih namenov. Nič, sploh nismo več razmišljali o njem. Če se ne bi Pop TV, ko je za tisto oddajo preizkusil že 20 voditeljev, spomnil na ta lik, ga ne bi bilo več. Z likom TV-voditelja je stopil v drugo fazo, v kateri sva ga z Markom malo izgubila. Res se je oblikoval, v javnosti je postal zelo prepoznaven, sva pa izgubila tisto, kar sva hotela narediti z njim. Ta lik naj bi bil provokacija. Meni je strašno smešno, ko pride kak blazno ambiciozen japi in v kamero pove, da mu gre strašno na živce, kako se ti japiji obnašajo. To je pri nas vsesplošno prisotno. Vsi bi bili radi več, kot so. Pri nas pevke zabavne glasbe blazno resno govorijo o političnih in socialnih prob­lemih.

Danes vsi o vsem vse vedo, ker je pač internet dostopen. Potem pa mis­lijo, da so to njihove misli. Sam pa slišim dvakrat na leto koga, ki pove kaj izvirnega. Vse drugo so izpeljanke novic. Ljud­je ­mislijo, da razmišljajo s svojo glavo, pa v resnici ne. Zmago Batina je bil narejen zato, da ljudi pripravi do tega, da se smejijo njegovim neumnostim, v resnici pa se smejijo samim sebi. On prodaja spret­no zamaskirane floskule, ki jih pobira iz javnega življenja.

To je problem današnjega sveta in se tiče tudi Drame. Zelo težko najdeš ljudi, ki bi jim dopovedal, da se v tej stavbi dogajajo zelo resne stvari. Neka punca je letos delala reportažo iz dogajanja v Drami in je bila blazno prevzeta od tega, kar je lahko slišala na naših vajah. Tam je, kot bi šel v Indijo ali nekam, kjer še nikoli nisi bil. Kakšne svetove prinesejo ljud­je sem in jih poskušajo vgraditi v predstave in je potem od tebe odvisno, ali si jih pripravljen razumeti ali ne.

11. Vas je bilo pri Zmagu Batini kdaj strah, da ga bo – kot pravimo – pojedel lasten vic. Kot je Agropop, ki je postal to, iz česar se je na začetku norčeval?

Pravzaprav se tega ne bojim oziroma se mi zdi, da se to ni zgodilo. Veliko ljudi me sprašuje o Zmagu Batini nekako takole: Pa se vam zdi ta Zmago ... – s takšnim podtonom, da je to neumno. Ampak jaz v tem ne vidim ničesar neumnega, razen če je svet neumen. Kar pa lahko rečem. Bom povedal, kaj se meni zdi neumno. Ne­umno se mi zdi, ko ljudje onanirajo na ­nekaj. Zame so neumni skrajno banalni ljud­je, ki ne razmišljajo, in enako neumni se mi zdijo blazni intelektualci, ki onanirajo po vsem skupaj. Devetdeset odstotkov slovenskih kolumnistov bi preprosto prepovedal. Zmagu Batini ne moreš očitati, da ni skrajno pošten do tega sveta, kar se mi zdi vrednota, ki izginja. On lahko kritizira, ampak on je točno to, kar bi si večina ljudi včasih želela biti ali pa celo je. Večina ljudi si včasih želi iti tako k maši kot praz­novati 29. november, dan 'gotovih jela'. [smeh] To imamo vsi v sebi.

Jaz sploh ne morem razumeti, kako lahko kak­šnih 60 odstotkov ljudi razmišlja, da je bil prejšnji sistem krivičen. Do koga? Sam ne bi mogel imeti lepše mladosti, kot sem jo imel. Če bi bil zdaj mlad, bi imel mnogo gršo mladost, kot sem jo imel. Seveda je bila represija, bila so prisluškovanja in je bilo zlagano in nemogoče, da vzdržiš, ampak kljub temu ... Zato je Zmago Batina tako popularen. Ker so se ljudje pred kamero, običajni ljudje, v oddaji na Pop TV lahko sprostili.

Ljudje so bili v zadregi, nekdo je rekel kakšno ­bedarijo in so se drugi smejali, ampak če ne bi Zmago za njim ponovil še hujše ne­umnosti, če bi se postavil nadenj, bi se ljud­je zaprli. To je bila njegova kvaliteta. Sva pa seveda z Markom vedela, da se bo ta oddaja nekega dne končala, in se nama je zdelo, da mu morava vrniti sliko, ki jo je ­izgubil, ostrino. Naredila sva to predstavo, v kateri se vidi, da ni nekdo, ki bi se rodil z zlatimi prstani, ampak je človek, ki je ­moral v življenju skozi vsakršne štale.

12. Sedem sezon ste delali Našo malo kliniko. Na začetku najbrž niste pričakovali, da bo tako dolgo trajala?

Ne, za nič od tega nisem pričakoval, ne za NMK ne za Zmaga Batino. Nasledili smo TV Dober dan, ki se je začel obračati izključno na mlade gledalce. Ko smo zastavili NMK, smo si rekli, da gledanost ne bo takšna, kot jo je imel TV Dober dan, ker bodo najmlajši gledalci izpadli. Na začetku smo imeli v oddaji spermije in poskušali smo z vsemi mogočimi oslarijami, tudi preklinjalo se je, ampak mi mladih gledalcev nismo mogli zadržati. Ko smo dobili podatke o gledanosti, smo morali vse te reči spreminjati. Ko pa otroci zagrabijo oddajo, je pa ne moreš ukiniti.

13. Kako si razlagate to otroško ­navdušenost?

Ne vem. Đuro je mojster teh stvari, res jih obvlada, ima tudi izredno izvirne štose, poleg tega je izbral ekipo talentiranih ljudi. Z vsakim ne moreš narediti vsega. Ni bila sicer mišljena kot dream team slovenske komedije, je pa nekako sčasoma nastala. Preprosto, tam so bili ljudje, ki se jim je to dalo delati, ki so imeli talent in je bilo vse posipano še z nekakšno srečo. Kar se ne zgodi vedno.

14. Kako so pa kolegi igralci gledali na tovrstno udejstvovanje?

Težko bi karkoli rekli, ker jih je 90 odstotkov nastopilo vsaj v kateri od epizod. [smeh] Bili so seveda tudi kakšni, ki se jim je zdelo pod nivojem, ampak zakaj pa ne. Kaj je narobe s tem, če ti veš, da se sprehajaš po različnih žanrih? Če veš, kaj počneš in zakaj, pa v tem ne vidim nikakršnega problema. Nekateri ga pač, tisti, ki hočejo obdržati nekakšen imidž resnih igralcev.

15. Je Drama naše najboljše gledališče?

Ja, no, odkar sem jaz v Drami, že. [smeh] Drama je vedno veljala za reprezentativno slovensko gledališče. Veljala je za institucijo s čisto posebno funkcijo. Bila so obdobja, ko so postala zanimiva tudi druga gledališča, bilo je recimo zelo dolgo obdobje Mladinskega gledališča, ko je bilo to vrhunsko in so tja odšli mnogi igralci in režiserji. Potem je bilo obdobje Tomaža Pandurja v Mariboru ... Skratka, seli se. Ampak lahko pa rečem, da smo prav igralci te generacije prispevali zelo dolgo uspešno obdobje Drame. Prav generacija, ki ji pripadam: Šugman, Bakovič, Polona Juh, Barbara Gračner, Škof, Samobor, Šturbej ... Seveda ne morem našteti vseh, ampak že to se sliši zelo bogato, kajne?

16. V nekem članku sem zasledil nasled­nji stavek, in sicer da pripadate 'zadnji generaciji, ki še zares uspešno krmari med umetniško globino in neizogibno komercializacijo'. Se strinjate?

To je nekako res. Opažam, da mlajše generacije izgubljajo zgodovinski spomin. Spomnim se, da si nisem upal predstavljati, da bi kdajkoli opravljal ta poklic, če ne bi pred 20, 30 leti opazoval in gledal ljudi, ki so v njem kaj dosegli. Da ne bi vedel, kako je bil na primer Jurij Souček eden prvih, ki je začel s psihološko igro. Da ni šlo več samo za besedo in lepo podajanje, ampak da je zadaj stala tudi psihologija. Da ne bi vedel, kdo so bili tisti, ki so premikali meje, na katerih danes mi jahamo in z njimi dosegamo uspehe. Na to ne smeš nikoli pozabiti. Lahko si dober, uspešen, če veš, da je do tvoje kvalitete pomagalo delo tisočih pred tabo. Mlajše generacije nimajo tega sloga. Imajo svoj slog, ki ga niti ne znam dobro določiti. Slog neke neposred­nosti, živalskosti ... in tudi predstave počasi postajajo takšne. Gledaš in veš, da boš dobil zgolj brutalno energijo, ki je sicer fascinantna, ampak se mi zdi, da nima prave vsebine, zgolj energijo. Zato se mi zdi, da bi to, kar je pisalo o meni in moji generaciji, lahko držalo.

17. So življenjske izkušnje pomembne pri oblikovanju vlog?

Zelo pomembne, je pa še nekaj drugega. Vsak od nas ima življenjske izkušnje in mogoče tisti, ki imajo najhujše, z njimi nič ne naredijo. Moraš imeti tudi možnost in talent, da jih lahko izraziš.

18. Vprašam zato, ker se mi zdijo mlajše generacije pri tem malo prikrajšane. Zdaj jim še k vojakom ni več treba.

Čisto mogoče. Vse se dogaja na nekakšen virtualnem nivoju. Niti pravega druženja ni več oziroma je zelo specifično, in še to je povezano z nekakšnimi tehničnimi sredstvi, tako da gre bolj ali manj za komuniciranje samega s seboj. Ampak izkušnja ni samo to, da nekaj dejansko doživiš, pač pa gre za fantazijsko doživljanje sveta. Redkokateri igralec je doživel umor. Izkuš­nje lahko pobereš tudi iz literature. Ko preberem kakšno dobro knjigo, se mi zdi, kot da bi te stvari dejansko doživel. Zdi se mi, kot da jih imam spravljene v spominu kot doživete.

19. Pomaga pa pri kakšni vlogi, če ti Volmajer nastavi nož na grlo?

U, ja, to pa! Kje si pa to izvedel? Takrat sem imel punco, ki je bila vodja plesne skupine, v kateri je bila tudi njegova punca. Nje takrat ni bilo tam, verjetno je bila kje drugje s kom drugim in sem bil pač jaz prvi, ki ga je lahko zgrabil. »Kje je? Kje je?« Nog'ce sem imel v zraku, on je imel pa tisti nož in take plave oči, vodeno plave oči, ki jih nikoli ne bom pozabil. Popolnoma hladen pogled, ki ti sporoča, da je sposoben vsega. Potem sem v Mali Drami v Gagarinovi poti igral psihopata, človeka z govorno drisko, pa mi ni čisto uspelo, ker nisem znal povsem izklopiti svojih mehkih čustev. Podoben lik je Kaska, ki prav tako ne razmiš­lja o prav in narobe, o tem se ne sprašuje. Mislim, da imajo tovrstni morilci velikokrat popolno pomanjkanje občutka za to, da lahko koga res prizadenejo.

20. Film? Videli smo vas v Petelinjem zajtrku ...

Ja, tam sem sodeloval, ker me je Marko prosil, sem pa v zadnjem času igral še v televizijskih filmih Marko skače in Hit poletja. Zdaj pa Marko Naberšnik spet snema film po knjigi Ferija Lainščka Nedotak­ljivi. Kar se filma tiče, morem reči, da zelo zavidam starejšim kolegom, ki so imeli več­ji trg, kot ga imamo mi, predvsem se mi pa zdi poraz to, da nam ni uspelo z najboljšimi igralskimi prijatelji, Šugmanom, Bakovičem, Škofom, nastopiti v istem filmu. Se mi zdi, da če smo skupaj, dobi zadeva dodatno kvaliteto.

Če nas ločiš, dobiš še zmeraj kaj kvalitetnega, če nas zaposliš skupaj, dobiš pa še kaj več. Kak­šen režiser se tega tudi zaveda, ampak pri nas filmski režiserji večinoma razmišljajo na neki svoj način, kako podajati zgodbe. Drugje se zavedajo, da je nekaj tudi v moči igralca v javnosti, pri nas bi pa najraje delali z igralci, ki jih še nihče nikoli ni videl. Zato tudi dostikrat posežejo po naturščkih, samo da ne nastopi kdo, ki je že igral tam in tam. S tem se gledalec ne obremenjuje. Pade v zgodbo še toliko bolj, če igralca že pozna. Ampak pri nas se drugače pripoveduje, ker če bi kdo to vedel, bi nas najbrž že povabil.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri