20V: Anja Rupel

  • 09.07.2009

O Susan Boyle, Tošetu Proeskem, o 'popolnočni' slovenski zabavni glasbi na slovenskih radijskih in televizijskih postajah, o njihovih lastnikih, pa (seveda) o Videosexu, novem albumu in njegovih plusih ter minusih.

Prvič je nastopila pri šestnajstih, s pričesko in mimiko pridne punčke (kar naj bi tudi bila) pa v sivem krilu in suknjiču tehno pop pevke ljubljanskega Videosexa. »Kao da je ispala iz bonbonijere,« pravi eden od komentarjev iz nekdanje SFRJ na Youtubu. »Slatka. Pojeo bi je čovjek.« Precej let po Videosexu je Anja Rupel še zmeraj tu, že s sedmim samostojnim albumom, Ostani do konca, in z glasom, ki ga je veselje slišati. Mnoge (samo) z lepimi nogami so v tem času prišle, a tudi že odšle.

1. Za pesem Nisi moj ste posneli videospot. Kaj to pomeni? Da vam je ta pesem najbolj všeč ali da ji pripisujete največji uspeh?

Odločila sem se pač, da bo ta komad neke vrste prvi singel. Sama bi itak posnela spote za pol plošče, če bi jih lahko. Pa ne zato, ker bi rada snemala spote, pravzaprav jih celo ne maram. Zdi se mi dobro, da je ob glasbi še kakšna vizualna podoba, ker ljudje bolj poslušajo z očmi kot z ušesi. Za to pesem se mi je zdelo, da je morda ena bolj komercialnih na albumu, pa tudi rada jo imam.

2. Ob izidu sem pobrskal sem po ocenah. Najprej tiste pozitivne. Vsi hvalijo vokal, ki je prepričljiv, sugestiven ... Ena tistih na naši glasbeni sceni, ki 'zna peti'.

To je sicer zelo lepo, a sama se nikoli nisem dojemala kot kakšna super dobra pevka. Imam vokalne omejitve, ampak v tej zvrsti, ki jo izvajam, pri teh pesmih – in ker Aleš (Klinar, op. p.) tudi sam dobro ve, do kod lahko grem – pa funkcioniram.

Nimam pa blaznega vokalnega razpona, zelo visoko ne morem peti, ne znam dobro frazirati. Imam pa svoj značilni, sugestivni vokal in verjamem, da lahko svoje pesmi najbolje odpojem sama. Zavedam se svojih omejitev, tako da se niti ne silim na področjih, ki jih ne obvladam. V nasprotju z nekaterimi drugimi. [smeh]

3. Kaj pa barva glasu? Ali ni ta prav tako pomembna?

Saj napravi vtis tudi to, če Mariah Carey pleza po notah gor in dol, levo in desno, ampak če je overdose tega fraziranja, mi gre tudi že na živce. Po mojem najbolj prepriča vokal, ki se te dotakne. Ki mu verjameš ali pa ti sproži kakšno čustvo. Barva glasu, pa tudi način, na katerega poješ, kako pesem prezentiraš, pa tudi če sega tvoj razpon samo čez eno oktavo.

Če pogledaš Petra Lovšina, ki pravzaprav ne zna peti, ampak v svojih komadih funkcionira, in ne znam si predstavljati nikogar drugega, da bi jih lahko odpel. Prepriča te. Barva glasu se mi zdi pomembna bolj za radijske spikerje. Če ima kdo žameten glas, ti bolj ugaja kot kateri drug z visokim, rezkim glasom, ki te spravlja ob živce.

4. Več kot enkrat sem zasledil vašo izjavo, da džeza pa ne mislite peti.

Eh, to potem vsi napišejo. To sem rekla prav v tem kontekstu, in sicer da se ne spuščam v glasbene zvrsti, ki jim nisem vokalno dorasla. Ne morem sicer reči, da sodi free džez v mojo omiljeno kategorijo, čeprav zadnje čase delam na Valu 202 ob torkih skupaj z Branetom Rončelom z njegovim izborom glasbe. Daleč od tega, da ne bi marala džeza. Džez standarde imam celo zelo rada.

5. Susan Boyle?

Že prej sem verjela, da je na svetu ogromno ljudi, ki super pojejo. Pri njej je šlo tudi za to, da ni izgledala tako, kot si ljudje predstavljajo, da bi morala izgledati pevka. Da je pač prišla na oder gospa v letih, malo bolj zanemarjena, malo bolj debela. Ja, in kaj? A taka ne sme znati peti? Mora biti samo kuharica?

To so pač stereotipi, ki jih imamo ljudje v glavah. In ko pride takšna v oddajo Idol in podobne, vzbudi v ljudeh še dodatno simpatijo. Če ona lahko, potem je vse mogoče, vse možnosti so odprte. Potem lahko tudi kakšna najstnica, ki sama sebi ni všeč, razmišlja, da bi lahko tudi ona ... So pa v teh šovih stvari tudi zrežirane. Gotovo so jo prej, preden so jo pustili nastopiti, tudi preizkusili.

6. In nekatere negativne kritike vašega albuma: da se aranžmaji oklepajo preverjene formule sredinskosti, ki se vam ne poda, da retro elementi niso dovolj prepričljivi in da so besedila čez rob ljubezenska?

Ja. [smeh] Vsaka ušesa imajo svojega malarja. Tako nekako. Kar se tiče aranžmajev, gre za debato, ki bi jo morali udariti z Alešem, čeprav, če mi nekaj ne bi bilo všeč, tega tudi ne bi pela. Vse te skladbe so prišle na album tudi po mojem izboru. Po navadi je tako, da Aleš naredi demo, jaz sem pa tista, ki rečem: »Tole mi pa ni ...« Ali pa: »Tole pa je ...« Mislim, da gre pri njegovih aranžmajih tudi za njegov prepoznavni zvok. Rad ima bogate aranžmaje, zelo polne, z veliko inštrumenti, take malo bolj oldies goldies.

Meni se zdi to fino, ker na tak način dela pri nas bolj malo ljudi. Saj so me že spraševali, zakaj ne grem v kakšne sodobnejše trende, v korak s časom, ampak jaz sem pač to, kar sem, in če komu to ni všeč, kaj pa naj? Rollingi tudi že 40 let igrajo isto. [smeh] Pesmi so malo retro, ker imava oba rada ta retro. Kar se pa besedil tiče, sprejmem vsako kritiko, ker jih pišem sama in si včasih zelo razbijam glavo. Sploh zato, ker jih ne pišem samo zase, ampak tudi za druge.

V slovenščini, čeprav je super jezik – pa to ni kliše, ampak resnično drži –, je veliko besed, ki jih pop besedila s svojimi zakonitostmi ne prenesejo, besed, ki jih v njih ne moreš uporabiti, ker ne zvenijo, so trde. Ostane ti zelo majhen nabor besed, ki jih lahko uporabiš, pa še pri tem si omejen z ritmom, z melodiko. Ljubezenska so pa zato, ker se mi zdi ljubezen tako močno čustvo, ki poganja svet, in se mi o čem drugem sploh ne da pisati.

7. Zoran Predin, ki je pred kakim letom prepesnil nekaj svojih pesmi v hrvaščino, je ob tem ugotovil, da mu je pesniti v tem jeziku včasih celo laže kot v slovenščini.

Čeprav ima on odlična besedila tudi v slovenščini. Ja, hrvaščina ... Zakaj Slovenci tako radi poslušamo Cetinskega pa Dragojevića? Malo zato, ker nam je to blizu, ker je še vedno domače. Ampak če se poglobiš v njihova besedila, ugotoviš, da se vsa vrtijo okoli ene teme, okoli ljubezni 'na sto i jedan način'. Samo da pri njih nisi tako pozoren in je vse super.

8. Glasbeniki v teh časih 'downloudanja' ne morete računati na prodajo cedejev in jih zato večina izda, da si naredi reklamo za koncerte, od katerih živi. Vi koncertov pravzaprav nimate …

Če bi razmišljala o prodaji, bi itak rekla: »Cede? Brez zveze.« Lahko bi v javnost spustila single, pa naj si jih 'zdownloudajo' in naj si jih vrtijo na mobilnikih in drugih internetnih stvareh. Ampak, malo je k izdaji cedeja pomagala želja založbe, ki od izdaje albuma dobi nekaj nazaj od IPF, laže reklamira vso zadevo ... Malo je pa tudi to, da imam sama rada cedeje. Mislim, da je takih še vedno kar precej. Poleg tega se mi zdi, da vsi še kar razmišljamo tako, kot smo, ko so bili cedeji še dragi. Ampak zdaj niso več, poceni so.

Domači stanejo 12,90 evra, tuji, ko so v akciji, so po osem evrov, drugače so po 15. To je poceni, nekaj kav in mogoče še sendvič. Sama sem jih spet začela kupovati za darila, pa ne samo zato, ker so poceni, ampak ker so fajn. Jaz jih imam še zmeraj rada. Ker so izdelek, ker ni to nekaj brezosebnega, kar 'zloudaš' z računalnika na tiste prazne cedeje, do katerih nimam nobenega odnosa. Premetavam jih po avtu in na koncu vržem v smeti. Na cede z ovitkom pa pazim.

9. Zakaj pa nimate koncertov?

To je malo komplicirano vprašanje. Zato ker sem trenutno oziroma že kar nekaj časa brez benda. Od zadnjega benda Funk you je minilo že kar nekaj let, in odkar imam hči, zelo težko uskladim vse to. Vsake toliko nastopam v živo, s Partizani … [smeh] Se kam vštulim. Z bendi je pa v teh časih hudič.

Če bi mi kdo rekel: izdala si ploščo in gremo na turnejo, najeli bomo najboljše muskontarje, jih tudi dobro plačali, ampak bo pa zagotovljenih deset špilov, da bomo lahko pokrili vse stroške ... Potem bi šlo. Če pa ne veš, ali bo naslednji teden koncert, potem pa ga mogoče dva meseca ne bo, si pa tega ne moreš privoščiti.

10. Po zakonu morajo slovenske radijske postaje vrteti določeno kvoto slovenske glasbe, ki smo je tako deležni med prvo in tretjo uro zjutraj ...

O tem se pa lahko pogovarjava ves dan, ker postanem čisto živčna, ko se dotaknemo te teme. [smeh]

11. Kdo je kriv za to? Glasbeni opremljevalci ali kdorkoli že skrbi za glasbeni izbor ali poslušalci, se pravi Slovenci?

To največ pove o lastnikih radijskih postaj. Zadnjič sem se pogovarjala z nekim svojim prijateljem, ki je rekel: »Ampak je hecno: na žurih imamo pa največ uspeha, če vrtimo slovenske komade.« Okus ljudi vendarle ni tak, kot bi si človek mislil, če bi poslušal glasbo radijskih postaj, ali pa tudi tisto, kar vrtijo po televiziji. Če pogledaš, vidiš, da na nacionalki ni nobene glasbene oddaje. Razen Na zdravje, ki pa tudi ni glasbena oddaja.

Včasih je imel Rončel svojo glasbeno oddajo, bile so Videospotnice, kjer si lahko vsaj spot zavrtel, pa je bila Sobotna noč ... Zdaj ni nič. A kanal nima nič, Pop TV nima nič. Na treh glavnih ni nič. Enkrat sem vprašala na televiziji, zakaj je tako, v čem je fora. »Tega nihče ne gleda,« so mi rekli. Isto je z radijskimi postajami, na katerih velja prepričanje, da je slovenska glasba zanič, da je nihče ne posluša.

Mnogim radijskim postajam sestavljajo programe Nemci, ki jim pošiljajo slovenske komade. Ti, jasno, ne razumejo slovensko in se jim zdijo brez zveze. Če bi bila takrat, ko je nastala pesem Od višine se zvrti, taka radijska politika, danes nihče ne bi niti vedel, da je nastala. Ljudi je treba vendarle izobraževati, jim ponuditi izbor. Včasih so bili na radijskih postajah glasbeni uredniki, ki so poznali glasbo, ki so bili veseli, če so dobili kak nov komad.

Saj so tudi še danes kje kakšni takšni, recimo na radiu Murski val, kjer me še pokličejo, ampak globalni trend gre pa vendarle v drugo smer. Če bo Oblak (Leopold Oblak, lastnik ali solastnik več kot 20 slovenskih medijev, največ med njimi radijskih postaj, op. p.) kupil še preostale, se nam slabo piše. Meni se zdi katastrofa že to, da sploh mora obstajati zakon, ki predpisuje 20 odstotkov slovenske glasbe. To bi moralo biti samoumevno.

12. Kje pa potem lahko sploh predstavite svojo glasbo, videospote?

Bila sem pri Mariu in celo v oddaji Na zdravje. Aleš je rekel, da je bil to moj doslej najzabavnejši nastop, ker je bilo videti, kot da sem padla vanjo iz drugega vesolja. Bizarno. Med tiste z nošami vsa spedenana. Prej so govorili nekaj o košnji, o tem, kako se kosi, potem je pa prišel alien. [smeh] Imaš Maria in imaš to. Spotov ne vrtijo, ker jih nimajo kje.

13. Festivali, izbor Evrovizije? Ima Evrovizija sploh kak smisel, odkar vedno več nastopajočih prepeva v angleščini?

Kot solistka nisem sodelovala na nobenem festivalu. Kot tekstopiska pa sem. Evrovizija ima pač tak smisel kot izbiranje idolov ali oddaje Bar, Big brother ... Šov zaradi šova. Ima ogromno gledanost, sponzorji sponzorirajo, mnogi si manejo roke, celo kateri od nastopajočih ima kaj od tega. Nekateri so se pač odločili, da se ne grejo več. Italijani že zdavnaj, ker že dolgo niso zmagali.

14. Pobrskal sem po Youtubu in tam našel vaš komad Ključ do srca, pod njim pa ogorčena mnenja ljudi iz držav nekdanje Jugoslavije, ljubiteljev Videosexa. Je težko tekmovati s kultom, z legendo, v katero se je spremenil Videosex?

Saj niso vsa ogorčena. Ta kult se bolj drži v Jugi kot kje drugje. Sem pa dala na Facebook pesem Ti nisi moj in dobila ogromno pohval prav iz nekdanjih bratskih republik. Sicer se pa, če se le da, izogibam branju različnih komentarjev.

15. Stari ste bili 16 let, ko ste se kot pevka skupine Videosex pojavili med morskimi psi jugorok scene. Svetlana Makarovič je pred kratkim povedala, kako je bilo, ko se je ona svoje čase kot mladenka pojavila med slovenskimi pesniki, ki so jo predvsem skušali spraviti v posteljo.

Ni bilo tako hudo. [smeh] Mi smo bili vendarle bend, nisem bila solistka. Po mojem se je čutilo tudi navzven, da pripadam bendu, in mi ni nihče težil. Nobenih slabih izkušenj nimam s tem. Je pa bilo tisto obdobje po svoje fascinantno. Do takrat – in tudi pozneje – sem bila zelo pridna: pela sem v pevskem zboru, ob osmih zvečer sem morala biti doma, veljal je zelo strog režim policijskih ur.

Nikoli se mi ni zgodilo kaj pretresljivega. Potem se je pa začelo vse zelo hitro odvijati. Posneli smo ploščo, potem pa kar koncerti in Beograd, Sarajevo ... Vau! Cel kup novih ljudi. Takrat se je v Jugi začela razvijati tehno pop scena in so bili vsi njeni člani zelo mladi. Spoznali smo tudi vse starejše junake, od Bregovića naprej, ampak družili smo se pa bolj mladi. Z Marino Perazić (Denis & Denis), recimo, zelo veliko.

16. Vsak drugi na Youtubu priznava, da je bil takrat zaljubljen v vas. So te emocije priplavale do vas?

Dobivala sem zelo veliko pisem, predvsem iz vojske. Mi sicer nikoli nismo bili stadionski bend, nikoli nismo polnili hal. Bili smo bolj klubski bend, smo pa imeli razprodane koncerte. Zadnjič mi je Neisha, ki zdaj promovira svojo glasbo v nekdanji Jugoslaviji, povedala, da so ljudje zelo nostalgični in sprašujejo po meni. Njim se zdi glasba, podobno kot šport, zelo pomembna. Če je nekdo muskontar, se jim zdi to nekaj velikega. Tam sem se vedno počutila kot zvezda. Še vedno imajo v sebi to: »U, muzika, zlatne osamdesete i kako nam je bilo super!«

17. Kaj pa vi? Tudi kaj nostalgije?

Bilo je obdobje, ko so me o tem veliko spraševali in mi je šlo že prav orto na živce. Zdaj sem to nekako prebolela. Ja, na trenutke čutim nostalgijo, pa ne toliko po tistih časih kot po takratnih občutkih, po energiji. Jasno, da se ne moreš pri štiridesetih počutiti tako, kot si se pri osemnajstih. [smeh] Nostalgijo po tistih časih, ko smo bili mladi in nismo na vse gledali skozi prizmo preživetja, ko je bilo vse bolj free, umetniško in ni bilo težko celo noč potovati z vlakom, stoje magari, samo da smo igrali.

Tega zdaj ni več, tudi zato, ker so drugi časi. Kaj češ, meni tudi zdaj ni prav hudo, čeprav me kakšne stvari razjezijo. Banalne. Recimo to, da slovensko glasbo vrtijo samo ponoči. [smeh]

18. Se pravi, da duet s Harijem Varešanovićem, pevcem skupine Hari Mata Hari, ki je na vašem zadnjem albumu, ni imel nič z nostalgijo?

Ne. Do dueta s Harijem je prišlo slučajno. Pogovarjala sem se tudi z Massimom, pa se nikakor nisva mogla ujeti. Massimo je nekako moja generacija, kot Videosex smo bili večkrat predskupina Dorina Graya, v katerem je on pel, in smo se kar veliko družili. Ampak ker je snemal ploščo, se nisva uskladila. Hari je starejši. Tudi on je odličen pevec, poslušal je komad in se mu je zdel kul, pa sva posnela pesem. Pri njih je tako: če jim je pesem všeč, ni nobenih težav več.

Mi pa vedno razmišljamo: a je to zdaj dobro zame? Preveč racionalni smo, zato je tako malo sodelovanja med slovenskimi glasbeniki. Vedno gre tako: kaj zdaj ta hoče od mene? Vedno se ti zdi, da je nekaj zadaj. Zdi se mi fino, da je na albumu tudi kakšen duet, ker razbije rutino, malo drugače je. Treba se je prilagajati. Poleg tega pa nikoli prej nisem snemala duetov. Z Videosexi smo imeli strog režim: mi delamo samo svoje in znotraj benda, in sem mogoče tudi zaradi tega imela odpor do duetov.

19. Dokler ni prišlo do dueta s Tošetom?

S Tošetom je bil drug štos, ker ga takrat tukaj ni še nihče poznal. Tudi sama ga ne bi, če ga ne bi opazila na Evroviziji. Do njega sem prišla tako, da sem se spomnila, da je bil neki dober pevec na Evrosongu. S Harijem je bilo malo naporneje snemati kot s Tošetom. [smeh] Je pač drugačen človek. Nočem reči, da je bil Toše manj profesionalen. Bil pa je kot kakšen otrok, razveselil se je vsake stvari.

Stopil je v studio in je pel in se mu je zdelo vse super. Hari je pa posnetek odnesel domov in poklical čez en teden: »Ovo nije dobro. Dal bi mogli mi to još jednom ...« Pa smo snemali in bi lahko

v tem času posneli še dve plošči. Ampak, v redu, ima pač svoj sistem. Vsake toliko časa je prav luštno začutiti še kakšno drugo energijo.

20. Nekje ste rekli, da je tisk z znanimi osebnostmi v Sloveniji še sorazmerno prizanesljiv. Še vedno mislite tako? Vprašam, ker sem med članki, ki sem jih prebiral, ko sem se pripravljal na ta intervju, zasledil tudi tistega od Monice Viti v Bulvarju, ki je razpredal o težavah vaše mame z odvisnostjo od iger na srečo ipd.

Ja, še vedno mislim, da je tisk prizanesljiv. Sploh pa imajo dosti dela s tistimi, ki se radi pojavljajo in celo sami pošiljajo trače in fotografije.

Pri tistem pa je šlo pa za osebno maščevanje ženske, ki je imela psihične težave. Razen tega kakšnih večjih nevšečnosti, takih, da bi rekla, joj, kaj so mi naredili, uničili so mi življenje, tožila jih bom, nisem imela. Mogoče tudi zato, ker nisem tako zanimiva in provokativna, da bi pisali o meni.

Preveč dolgočasna, že 18 let z istim dedcem, otroka imam, nobenih izgredov si nisem privoščila. [smeh] Dovolj drugih imajo, pa naj. Meni se zdi okej, da pišejo o meni, kadar imam kaj povedati in pokazati: nov cede, nov spot, nekaj, kar je povezano s kreativnostjo in mojim delom. Drugače pa se čisto nič ne pritožujem, da bi morali kaj več pisati o meni, da ne bo pomote. Meni je tako, kot je, čisto super.

Tadej Golob

Foto: Lidija Mataja

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri