20V: Aleš Kristančič

  • 17.03.2008

Briški vinar svetovnega formata

(Foto: Ivana Krešić)

Pripada mlajši generaciji slovenskih vinarjev, ki je s prodornostjo, z izvirnimi trženjskimi pristopi in – ne nazadnje! – s privlačno zunanjostjo (do)končno pokopala stereotipno podobo vinarja – prepotenega kmeta z ožuljenimi rokami. Briški zanesenjak, ki ga je tata Mirko že v plenicah vodil v vinograd, je pred skoraj dvajsetimi leti začel prevzemati vajeti posestva v svoje roke. Čeprav je na začetku pokuril ogromno energije, da je svet opozoril nase, je bil njegov trud naposled dostojno poplačan. Nedavno je revija Wine&Spirits uvrstila vina Movia med sto najboljših vin sveta in Aleša Kristančiča postavila ob bok svetovni vinarski eliti.

Po vaši zaslugi je prišla Slovenija prvič na enološki zemljevid sveta – vaša vina so bila izbrana izmed več kot 8300 z vsega sveta! Ali pomagajo pri tem tudi dobre ocene drugih strokovnih revij (Wine Spectator je vsa vaša vina ocenil z 90 točk od največ 100 možnih), Decanter vas je proglasil za vzhajajoče vinarsko ime leta 2002 itd.)?

Absolutno. Brez takšnih in podobnih predhodnih referenc ni nič. Poleg tega pa je priti med sto najboljših vinarjev sveta za neameriške vinarje še toliko teže, ker Američani izberejo petdeset svojih vinarjev, preostala polovica pa je iz drugih delov sveta. Zato je priti v to špico, ki je primerljiva z lestvico ATP (brez zaporednih mest) v tenisu, največ, kar lahko vinar doseže. Ta pozitivna nalepka ga povsod spremlja kot odlična izkaznica – to so vrata v svet.

Gre pri trženju vina tudi za premišljeno lobiranje?

Samo lobiranje ni dovolj. Lahko vam sicer pomaga, če na določeni prireditvi spoznate pravega človeka, ki vam potem pomaga naprej, a vse se začne pri dobrem vinu. Z njim morate vzbuditi zanimanje. Res je sicer, da je zdaj ugoden trenutek za mlade vinarje, ker je svetovni trg prezasičen s starimi francoskimi in italijanskimi »zvezdami«, za katere morate odšteti 500 tisoč evrov in več, a kljub temu morate vložiti ogromno energije samo zato, da vas opazijo. A to še ne zadošča – med množico vinarjev vas morajo izbrati in povabiti. Zato potrebujete pravega človeka, ki vam bo pomagal priti v pravem trenutku na pravo mesto. Sam bi to zelo težko. Na degustaciji morate dobiti prostor, da vam rečejo: v hotelu Four Seasons v New Yorku ali pa v eni od restavracij Alaina Ducassa bo takrat in takrat degustacija desetih vin, med katerimi bo tudi Movia.

Danes mora spreten vinar znati tržiti poleg svojega vina tudi sebe kot osebnost.

Ni vinarja, ki bi se mu vino prodajalo samo. Zelo pomembna je osebnost vinarja. Vino ni kot avtomobil, pri katerem je pomembno le, da je dober in da vam je všeč, nihče pa ne sprašuje poimensko o njegovem oblikovalcu. Vino je v tem smislu zelo osebno – zanimanje pri kupcu vzbudite, če vino izžareva značaj vinarja. Če sta ta dva nekompatibilna, lahko kdo posumi, da ste samo predstavnik za stike z javnostmi pri določeni vinski kleti!

Kako se lahko vinar iz tako majhne države prebije na svetovni trg? Italijanskim, francoskim, španskim in drugim vinarjem pomagajo pri tem tudi njihovi veleposlaniki – kako je v Sloveniji?

V tujini so naša vina »brez imena«. Trte rastejo na zemlji, ki nima prevelikega ugleda v svetu, žal celo negativni predznak. Enako dobro vino v Italiji ali Franciji ima prednost že zaradi zemlje. Veleposlaniki pomagajo tržiti vino. Morda je zame v tem trenutku to že manj aktualno, a veleposlanike vedno povabim na degustacije in sem zelo vesel, če se odzovejo. Pri začetnem uveljavljanju na ameriškem trgu pa nam je zelo pomagal tedanji veleposlanik v ZDA, gospod Dimitrij Rupel.

Kljub naštetim oviram ste v tujini od vsega začetka samozavestno ciljali najviše – na restavracije, katerih ugled temelji na vinski karti, in vam je tudi uspelo. Danes je največ slovenskih vin v verigi priznanih restavracij Alaina Ducassa, ki slovijo (kot edine na svetu) po kar devetih Michelinovih zvezdah, prav iz kleti Movia?

Drži in to mi je v ponos. A pri prodoru na tuje trge ni klasične poti – od manj znanih restavracij počasi plezati do najbolj uglednih, ker imajo tiste povprečne, z ne preveč širokim izborom vin, stranke, ki niti ne povprašajo po čem novem. Za vino iz majhne, skoraj neznane države se zanimajo restavracije z zelo razvito vinsko karto – te obiskujejo gostje, ki so pripravljeni plačati več samo zato, da bi okusili nekaj novega. Tam se bodo manj znana vina bolje prodajala in zato se lastnik take restavracije odloči zanje. Ker ve, da bo njegov trud, ki je za promocijo in prodajo take steklenice na začetku zelo velik, tudi poplačan.

Kmalu spet službeno odpotujete v ZDA – kako tam poteka delovni dan vinarja?

Posebno zanimivo je delo v New Yorku, ker to mesto živi vseh 24 ur. Sestanek celo s samim gospodom Ducassom vas lahko doleti tudi ob drugi uri ponoči, ker je čas tako dragocen. Sicer pa so moji dnevi v ZDA zapolnjeni s sestanki s sommelierji, z lastniki restavracij in s prodajalci naših vin. Ti so zaposleni pri mojem uvozniku (ta mora biti dovolj prodoren in pameten človek, ker brez tega v tujini ne prideš nikamor!), ki morajo imeti podobno znanje mojemu, razumeti morajo mojo filozofijo pridelave vin, da to potem uspešno prenašajo naprej. Potem so tu še degustacije, kjer jaz, moj uvoznik s svojo skupino promotorjev in lastnik restavracije predstavimo naša vina občinstvu. Če le en člen te verige umanjka, vam ne uspe. Ampak veste, kakšna sila je to? To je šov, ko prav čutiš naelektreno ozračje … (navdušeno) Ma, si predstavljate?!

Hm, si. Veliko laže kot vas z motiko v vinogradu … Ste tudi vinogradnik ali le vinar, ki se ukvarja predvsem s promocijo in prodajo vin?

Oboje sem. No, za motiko ravno ne primem. (nasmešek) Naš posel je vezan na generacije – ponavadi starejša prevzame delo v vinogradu, ki je bolj umirjeno in počasnejše, zahteva določeno zrelost. To dela moj tata Mirko. Klet in prodaja pa sta na moji strani – tudi liter vina ni šel v prodajo, če me ni bilo zraven! Ker pa sem glava posestva, moram imeti pregled nad vsem, kar se dogaja, in vse obvladati – če dobimo nov traktor, se ga bom tudi jaz naučil voziti vsaj tako dobro kot tisti, ki to sicer počne. Pomembno je, da se na vseh področjih svojega dela počutite kot kralj.

Pri vaših vinih me vedno zmedeta dve imeni – Kristančič in Movia … Se niste mogli odločiti, kaj bi šlo laže v uho?

Ha, ha, ne gre za to. Leta 1820 se je eden od Kristančičev priženil v rodbino Movia. Posestvo Movia je bilo klasična kmetija, ki je imelo v časih komunizma, ki ni prizanašal malim veleposestnikom, slabšalni prizvok, poleg tega pa je imel tata težave tudi zato, ker ni nikoli pristopil v zadrugo. Zato se je pametno odločil, da bodo etikete nosile ime Kristančič. Šele leta 1986, ko sem imel več besede pri poslu, sem rekel, da se ne bomo sramovali tradicije – Movia ni le blagovna znamka, je naša klet, naše posestvo in ponos.

Kaj bi označili kot prelomnico, ko so vina Movia postala bolj znana tudi širšim množicam v Sloveniji?

Med poznavalci so postala znana leta 1985, širšim množicam pa malo zatem. To je bilo obdobje t. i. štajerske ere, ker so bila vina s tistega območja zelo priljubljena. Za nas in druge vinogradnike je bil to neugoden čas – naša vina so bila zelo poceni, moj oče pa se takrat ni preveč ukvarjal s spreminjanjem in z razvojem. Ko sem začel vedno bolj prevzemati delo, sem se zgledoval po Italiji, ker sem vedel, da je tista pot prava. Del naše proizvodnje sem dal v posebne steklenice in šel v takrat ključne restavracije in hotele v Sloveniji. In pošteno sem se namučil, preden sem razdelil prvo količino! Vsi so si mislili: kako pa da ta mulc prodaja svoja vina še enkrat dražje od štajerskih! Takrat je dobro štajersko vino stalo še enkrat več kot naše najboljše.

Ste se kdaj počutili tudi ponižanega, ko ste se skoraj prostituirali, da bi pravim ljudem predstavili svoje vino?

(Naenkrat premolkne.) Ja, bile so kritične situacije … to so bile take scene, ko … človek enostavno nima kulture!

Vas je gnalo naprej tudi to, da ste tako verjeli v svoje delo?

Ja, na kocko sem dal vse! Celo zelo dobre očetove kupce, ki so vsako leto kupili ogromno vina. Vztrajal sem, da poizkusijo z desetimi kartoni po tisti ceni, pri čemer so mi nekateri rekli: »Poslušaj, tole si nam naredil prvič in zadnjič – če ne bo šlo, pobereš vse in se ne poznamo več.«

Kaj pravijo ti ljudje o vas danes, ko ste del svetovne vinarske elite? Ste še v stiku z njimi?

Seveda! To so danes sive eminence turizma na Bledu, na Otočcu … in redno spremljajo moje uspehe in prav oni mi prvi pošljejo čestitke, ko zvedo zanje. Nekako so del te zgodbe – če mi kot osemnajstletnemu fantu ne bi verjeli, najbrž danes Movia ne bi bila to, kar je.

Revija Podjetnik vas ni zaman proglasila za podjetnika leta 2002 (za nove strokovne in podjetniške prijeme, kategorija uspeh v panogi) – ste prodorni in izvirni. Menda ste na degustaciji vin v Torinu pripravili posebno presenečenje?

Ker sem malo muzikantarja, nekoč sem igral bas, in ker so pri okušanju vina udeleženi številni čuti – voh, okus, vid, sluh pa je zanemarjen –, sem se odločil za zvočno kuliso. V sod smo dali mikrofon in z glasbo oplemenitili zvoke, ki jih ustvarja vino, ko vre.

Ko zasebno poizkusite vino, to doživljate kot »bitko« (ga primerjate s svojimi vini) ali vam uspe preseči profesionalno deformacijo in le uživate?

Vsak pravi vinar vsaj podzavestno raziskuje vino, ko s požirki vstopa vanj, a se zna tega tudi otresti. Če ne zna biti tudi »na drugi strani šanka« in v vinu le uživati (med degustacijami vidim veliko takih!), ne more razumeti, kaj vino lahko človeku da – da ni na svetu samo zato, da bi ga degustirali, ampak da bi v njem uživali! Vinar mora znati prestopiti na drugo stran!

Ali to pomeni, da nimate nič proti temu, če se ga kdaj tudi vinar nacuka, čeprav jih to večina (ogorčeno) zanika, češ da »preveč spoštujejo trud pri pridelavi vina«?

Ali ni to normalno, da se ga včasih človek napije? Prvič sem bil pijan kot štiriletni mulec. Ko je tata za rojstni dan povabil prijatelje in so šli v klet, kjer so iz majhnih sodov točili vino, sem še jaz to naredil s svojimi prijatelji. Zaprli smo se – in ko so nas našli, smo bili že totalke in smo kar pospali! (smeh) Vsi so zagnali paniko, tata pa je le rekel: le spati jih pustite, pa bo vse v redu! Kaj pa vem, če bi mi divje pridigal, bi me mogoče odvrnil od vina in pozneje ne bi izbral tega posla.

In kaj vi osebno najraje pijete?

Kar zadeva vino, sem zelo odprt – nisem pristaš samo določene vrste, pomembno je predvsem, da izberete pravega v pravem trenutku. Sicer pa pijem vse vrste pijač, samo da so naravno pridelane.

Ko se ljubite – ali na vas vino deluje spodbudno ali vam le ohromi čute?

Ah, kje pa! Dobro vino mi odpre čute, ponuja nove razsežnosti – bolj sem sproščen, dobim primerno moč, izostri se čutenje kože, dotika telesa ... Le slabo pridelana vina zmanjšujejo senzibilnost.

Ali ste ga vinjeni kdaj pošteno polomili – povedali preveč, se odzvali burno, koga ob tem prizadeli?

Ne. Zdi se mi, da najboljše stvari naredimo takrat, ko smo najbolj naravni, in dobro vino ti pomaga, da si še bolj ti. Všeč mi je, da ti vino izrije žeblje, kot pravimo, da nas odzemlji, ker smo večino časa preveč na tleh. (nasmešek)

Ko danes, po skoraj dvajsetih letih, odkar ste prevzeli v roke vajeti posestva Movia, pogledate na prehojeno poklicno pot – kaj bi pri sebi spremenili?

Mogoče to, da bi nekatere stvari delal z malo manjšim zagonom, ker mi je to vzelo veliko več energije, kot če bi se jih lotil bolj premišljeno. Predvsem na cesti, če danes gledam nazaj, sem jo kar dobro odnesel in nisem utrpel posledic zaradi takšnega načina življenja in dela. Takrat mi je manjkala zrelost, ki jo imam zdaj, ko sem se bolj umiril. Ali pa je to starost, kaj menite?

O tem ne morem soditi, lahko vas pa samo potolažim, da je z vami tako kot z vinom – starejše je, boljše je!

O, hvala! (smeh)

TEKST: Nina Orel

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri