20V: Aleš Bravničar

  • 08.01.2010

Alešem smo se pogovarjali tik po njegovi vrnitvi iz Hollywooda, kjer je bil na obisku pri našem šefu Hefu v Playboyevem dvorcu, razvpitem Mansionu.

(Foto: osebni arhiv)

2 fotografiji v galeriji

1. Kako to, da so povabili ravno vas? Zaupajte nam, kaj si čez lužo mislijo o podalpski izdaji najbolj priljubljene moške revije na svetu?

Obisk je bil en sam velik uspeh, predvsem osebni, saj ni lahko priti skozi vrata gospodova na Beverly Hillsu, še zlasti pa zato, ker so me povabili zaradi mojega dela in zaslug pri naši ediciji v preteklih osmih letih. Ko so iz Chicaga poslali elektronsko sporočilo, je David Walker, uredniški direktor Playboy International Publishing Group, v njem napisal, da me je gospod Hugh M. Hefner povabil, ker spremlja moje delo in je nad kakovostjo mojih fotografij v slovenskem Playboyu navdušen. Ta mejl sem si spravil v arhiv.

Američani so ves čas mojega obiska hvalili našo malo edicijo, ki ima glede na naklado in število prebivalstva enega najboljših prodajnih rezultatov na svetu, pa tudi prizadevanja urednika Boruta Omerzela, ki je kot aktualni urednik Playboyu dal posebno noto plemenitosti in dodane vrednosti. Videlo se je, da njihove sladke besede niso samo prazno nakladanje, ampak iskren odraz tega, koliko se naša celotna ekipa trudi pri oblikovanju vsebine.

2. Niste bili povabljeni samo v Hefov dvorec, ampak tudi v hollywoodske studie, v katerih nastajajo najsočnejše fotografije Playboyevih deklet. Kako to počnejo Američani? Je kaj drugače kot pri nas?

Imel sem čast spoznati tako Arnyja Freytaga kot tudi Stephena Waydo, največji legendi med Playboyevimi fotografi. Drug drugega živa skoraj ne moreta videti. To me je spomnilo na domačo fotografsko sceno. Med njimi in nami ni bistvenih razlik, razen v produkciji, za katero je tam na voljo veliko več denarja pri sami postavitvi scen in ekipi. Za testne fotografije sta na voljo dva asistenta in neomejeno število luči.

Na Playboyu imajo svoj fundus, tako da veliko cunjic in dodatkov uporabijo kar iz njega. Arny, ki je pri Playboyu že 35 let, je potreboval dve dolgi leti, da je presedlal s filma na digitalno fotografijo. Zdaj uporablja staro Canonovo petko in 70–200-milimetrski teleobjektiv, fotografije in ostrino pa nadzoruje operater na računalniku. Duplerice se ne delajo več na velikansko mehovko formata osem krat deset, ampak za to najamejo digitalnega hasselblada z 39 megapiksli. Slikajo z najmanj tremi in največ petdesetimi studijskimi fleši, večinoma balcarji in profoto. Arny ima tudi svoje skrivno orožje, starega normana tri lite, ki golemu ženskemu telesu doda čudovit sij za tisti značilni Playboyev look. Tako je razjahan, da jim ga v studiu včasih tudi raznese ...

3. Kaj pa dekleta?

Med obiskom sem videl dve goli dekleti na dan testnih fotografij. Čista profesionalnost, predanost in želja po uspehu. Same so delale, kot da bi se že leta ukvarjale s tem, a povem vam, čisti naturščiki. Tukaj je razlika med našimi in ameriškimi puncami. Američanke se veliko bolj trudijo, kar se seveda na fotografijah pozna.

4. Za svoje fotografije golih deklet, ki jim dodajate komponente modne fotografije, dobivate predvsem pohvale. Se med opazovalci najde tudi kak oster nasprotnik vašega dela?

Najbolj cenim človeka, ki mi zna inteligentno utemeljiti, zakaj mu moja fotografija je ali ni všeč. Marsikdo se je šopiril in razlagal, kaj vse ni v redu, da slovenski fotografi ne znamo fotografirati, da nimamo pojma o svetlobi, kompoziciji in tako dalje, potem pa so te iste fotografije tujci pohvalili in celo kupovali! Dober primer je revija Emzin, ki ima vsako leto natečaj za fotografijo leta. Enkrat sem tja poslal svoje fotografije in jih niso uvrstili niti v ožji izbor, potem pa so te iste fotografije visele v eni najprominentnejših londonskih galerij. Filozofija je taka – tretjini ljudi je moje delo všeč, tretjina ga sovraži, tretjini pa se gladko malo fučka za vse.

5. Ampak kakšne kritike pa včasih vendarle zasledimo?

Slovenci nikoli ne bodo zadovoljni. Vedno je kaj narobe. Včasih jim je izraz dekleta preveč odtujen, včasih se premalo smeji, če pa ničesar ne najdejo na fotografiji sami, je takoj preveč poretuširana. Dajte no, same neumnosti. Naša produkcija je strogo profesionalna, imamo ene najboljših retušerjev v Sloveniji in dejansko dekleta z retušo samo oplemenitimo. Zelo malo je naravnih lepotic – na pamet mi pride le manekenka Natalija Osolnik, ki sem jo lahko posnel brez ličil na deževen dan sredi predmestja Seattla za prihajajočo reportažo o Ameriki in je bila še vedno videti fantastično –, ki bi bile popolne tudi brez mejkapa.

Zelo, zelo malo. Slovenci pa si na fotografijah očitno želijo le mladostne psevdoklone svojih mater, skupaj s polnimi oblinami in trajno, ki morajo za povrh izgledati čim bolj povprečno, kot Jožice in Micke iz sosednje ulice. In ko objavimo kakšno tako deklico, je spet vse narobe, ker ni dovolj erotična. Pred časom sem delal za štajersko produkcijo, kjer jim ni bilo pomembno nič drugega kot to, ali bo imelo dekle na fotografiji 'zize vun'. Popolnoma nič drugega. Potem so propadli.

6. Kako na vse skupaj gleda vaša žena?

Moja žena je najboljša žena na svetu. Ne vem, ali bi me katera druga znala tako popolno sprejeti, pa tudi tako razjeziti. Ona me razume – kar ni enostavno, verjemite –, in za to sem ji in ji bom večno hvaležen.

7. Pri Playboyu ste že osem let, od tega šest let fotografirate za danes že legendarno rubriko na tretji strani, v kateri ste razgalili veliko znanih Slovenk. Kako ste začeli svoje delo pri Playboyu?

Playboy je ena najliberalnejših revij, ki si upa govoriti o vsem. Največja fešta je bila, kadar so bili v ZDA na oblasti republikanci. Takrat je Playboy tolkel po njih z vso silo. Vedno je veljal za simbol upora, in to mi je bilo všeč. Gole fotografije v Playboyu so od nekdaj pojem vrhunske estetike. Začel sem z Nike Zalokar, Josovo hčerko, ki se je še danes vsi prekleto dobro spomnijo. Od takrat so šli mimo štirje uredniki, jaz pa sem še vedno tu ... Mislim, da me je na začetku premamila uniforma Playboyeve zajčice, ki je verjetno daleč najbolj seksi uniforma na svetu.

8. Katera pa je druga po vrsti?

Hooters. Jo boste videli v eni od naslednjih številk.

9. Obe uniformi dajeta velik poudarek najlonkah. Te kar pogosto zasledimo na vaših fotografijah. Je to vaš fetiš?

Reciva takole: najlonke so verjetno ena najgenialnejših pogruntavščin ženske garderobe in v petdesetih so povzročile pravo revolucijo. Ženska v njih je na fotografiji lahko gola, a se še vedno počuti oblečena. To je njihova glavna prednost. Poudarijo obline nog in so sila hvaležne, ko moramo fotografirati poze z nogami narazen, saj več skrijejo kot odkrijejo, a hkrati še vedno ohranijo določen nivo golote. So veliko boljše od samostoječih nogavic, ki se zarežejo v stegna. Zaradi najlonk so me na uredništvu začeli že zafrkavati in zdaj jih vključujem na fotografije kot del interne šale, kot nekakšen zaščitni znak. Vsaj pri tem me nihče ne kopira.

10. Znani ste tudi po tem, da veliko potujete. Kakšne ideale lepote ste našli na številnih potovanjih?

Videl sem res marsikaj. Kako se belke bronzirajo, da bi bile bolj rjave, Azijke pa belijo, da bi bile bolj svetle. Videl sem Američanke, ki si depilirajo obrvi, in uzbeška dekleta, ki si med obe gosti obrvi dorisujejo črto, da imajo en sam velik monobrow. Bil sem v vasi v Afganistanu, kjer so domačini poskrili vse ženske v vasi, da jih ekipa UNAMA slučajno ne bi uzrla, in stal na plaži pri Riminiju, na katero imajo moški prepovedan vstop. Opazoval sem Himbe, ki se natirajo z okro, da bi bile bolj rdeče, in Burmanke, ki si na vrat natikajo obroče, da bi bile elegantnejše. V Maliju je ženska golota nekaj najbolj običajnega, Iranke pa morajo po zakonu ostati zakrite ... Svet je res čudovit.

11. In katere so najlepše dežele na svetu?

Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti. To je tako subjektivna zadeva kot izbira, ali je boljši burek ali sarma. Lahko vam naštejem samo mojih deset favoritov brez posebnega vrstnega reda: Kuba, Jemen, Mongolija, Islandija, Maroko, Butan, Mali in ZDA.

12. No, pa poskusiva takole – kje so najlepše ženske?

Povsod. Razen na Islandiji. Ampak tam je bilo res temno, tako da verjetno nisem dobro videl.

13. Vsako leto se s terencem odpravite na ekspedicijo v Saharo ali proti Vzhodu. Je to del kakšne mačo tradicije ali le pobeg pred stresom vsakdana?

Saj veste, vsake toliko človek potrebuje malo puščave. Z Duškom (Du Swamijem, op. p.) greva na tako ekspedicijo s terenci vsaj enkrat na leto. To so kraji, ki jih ni med komercialno ponudbo gradov Bavarske in all-inclusive turško obalo. Izbiramo skrite točke, družinske hotelčke, naši muzeji so tradicionalne čajnice ... Zraven so vabljeni vsi, ki jih to zanima. Prav radi se prilagodimo.

14. Kaj je kulminacija takega potovanja?

Predvsem odkrivanje svojega notranjega nomada. Kot je nekoč dejal Laozi: Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom. Medtem ko potuješ in fotografiraš, se ti zgodi življenje. Pravo in pristno. Vidiš, kako so ljudje, ki nimajo popolnoma nič, lahko neskončno srečni. To je tisti katarzični moment, ki te napolni s pozitivno energijo.

15. Gre družina zraven?

Ne. Z družino gremo enkrat na leto na daljšo pot za mesec dni in večkrat na leto na krajše, tedenske izlete. Moja žena me, kot rečeno, verjetno res ljubi, da poleg mojih popotovanj stoično prenaša tudi vsa gola fotografiranja. A vse to je prišlo v paketu 25. maja pred štirimi leti, ko sva dahnila ljubeči 'da'.

16. In kako premagujete ta grozljivi stres fotografiranja nagic doma, kjer ni ravno veliko puščav, tišine in samote?

Kuham. Ravno je na DVD-ju izšel odličen film Nore Ephron Julie & Julia, ki je pravi slavospev ljubezni do kuharije. Kuhanje je intimna umetnost, finese pa lahko dodajaš sam, če si le količkaj kreativen. Poleg tega poskušam meditirati, vsaj 30 minut na dan. V Lhasi sem si kupil tibetansko pojočo skledo, ki je za moje pojme daleč najboljši inštrument za pomirjanje in meditacijo. Za letos sem si tudi obljubil, da se bom znebil svojega vampa pred petintridesetim, zato bo padel fitnes. Pri treningu mi bo pomagal prijatelj Miro Mišljen, modni oblikovalec, ki odlično obvlada vaje na aparatih.

17. Fotograf Edward Steichen je nekoč dejal, da noben fotograf ni tako dober kot najpreprostejši fotoaparat. Kako pomembna je po vašem mnenju dobra oprema?

Saj veste, kaj pravijo – če kupiš hasselblada, še nisi fotograf. Si le lastnik hasselblada.

18. Drži. Bi si upali našteti najboljše slovenske fotografe?

Seveda, zakaj pa ne. Moja favorita sta Tomo Brejc in Mitja Božič.

19. Zadnje čase ste veliko v Londonu. Tam ste imeli že dve razstavi, posneli ste kar nekaj modnih editorialov z zvenečimi manekenskimi imeni, kot so Maša Balašova in Rachel Rutt. Je London naslednja postaja v vašem življenju?

London je čudovit. Veliko ljudi ga ne prenese zaradi Angležev, zame pa je to Meka in Medina. Britance naravnost obožujem. Težava je le, da je London tako globoko v recesiji, da se vsi vizualci selijo nazaj domov. Prav tako London ni mesto, v katerem bi vzgajal svoje otroke. Nekako bolj se vidim v Tokiu, že iščem agenta … [smeh]

20. Recesija je močno potrkala tudi na vrata umetnosti. Povejte nam, so avtorske fotografije na stenah galerij dobra finančna naložba za prihodnost?

Mislim, da se vedno izplača vlagati v umetnost. Po podatkih Financ in revije Podjetnik sem poleg Igorja Andjeliča med najbolje prodajanimi slovenskimi avtorji fotografij. Veliko zaslugo za to ima tudi odlična organizacija Barbare Čeferin, ki vodi Galerijo Fotografija in me res profesionalno zastopa. Po lanski razstavi Miniverse je bilo od 20 fotografij, ki so tam visele, prodanih skoraj polovica, kar je izjemen uspeh. Moje slike visijo na stenah velikih podjetij in domov številnih Slovencev. Vesel sem, da je tako. Slike morajo viseti, da ne umrejo.

Katja Holmec

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri