20: Nika Zupanc

  • 10.09.2009

»Ne zanima me delati ­dizajna za ženske!«

7 fotografij v galeriji

Dizajnerka, katere dela morajo imeti v sebi nekaj več. Zaradi samosvojega avtorskega pečata bi lahko imela lastno blagovno znamko, a ostaja produktna oblikovalka, ki dela za top-end podjet­ja svetovnega formata z enim samim razlogom – tam se ideje ne srečujejo s tradicionalnim, s konservativnimi kompromisi ljudi, ki na koncu niti sami več ne razumejo, za kaj gre.

Tam nastaja zgodovina. Tuji mediji nanjo lepijo etiketo slovenska oblikovalka, kar zanjo pomeni samo to, da mora biti dvakrat boljša, kot če bi bila iz Pariza. Nizozemci so jo vzljubili, Italijani pa so zadržani – ni jim namreč vseeno, da je Patricia Moroso, upornica na visokem položaju, vzela pod okrilje nekdanjo Titovo pionirko in ji odprla vrata v svet njihove dizajnerske industrije.

Najin pogovor ob čaju je začela takole: »V bistvu si prvi moški, s katerim delam intervju, pa sem imela zelo veliko intervjujev, predvsem v zadnjem času. Sicer sem imela portret v Design weeku z enim moškim, ampak to je bilo po telefonu …«

1. Ko te portretirajo ženske, pristopijo k pisanju zelo evforično, opišejo te z nemalo superlativi.

Morda je razlog v tem, da mi uspeva v stroki, ki je še vedno neke vrste boys club, v kateri so v glavnem vsi uspešni dizajnerji moški. Med tistimi, ki so v zad­njem času zelo veseli mojega uspeha, so na eni strani ženske, na drugi strani pa, kar se mi zdi še posebno zanimivo – vzhodna Evropa. Mogoče sta to dva marginalizirana pola v dizajnerski stroki, kjer ta elitistični klub – top-end – v svetovnem merilu zagotovo obstaja. Tukaj je navzočih zelo malo žensk kot zvezdniških oblikovalk, poleg Patricie Urkiole in švedske skupine Front morda še Zaha Hadid, Ineke Hans in Hella Jungerious ...

Na drugi strani pa je prav tako še vedno odrinjena vzhodna Evropa, ki je nad mojim delom in uspehom v zadnjih mesecih prav tako navdušena. Vabijo me vsi: Poljaki, Čehi, Rusi. Morda zato, ker me jemljejo kot nekoga iz tega njihovega bazena, nekoga, ki vendarle pripada njihovemu geopolitičnem prostoru in mu uspeva v krogu, ki je bil zanje do sedaj nedostopen. Če dobro pogledaš, sploh ni oblikovalca s tega konca sveta, ki bi mu dejansko uspelo krojiti zgodovino sodobnega oblikovanja.

2. Kam greš, kaj skušaš doseči, kaj je cilj tega, kar pripoveduješ?

Zelo enostavno: sem industrijska oblikovalka po duši, to je nekaj, s čimer sem se rodila, nekaj, kar mi je od nekdaj ležalo, nekaj, o čemer sem vedno sanjala. Težko rečem, zakaj. Imam neko svojo zgodbo, svojo pot, ki je zelo Jaz, in to je zgodba, ki jo valim pred seboj in jo tudi razlagam prek oblikovanja. V svojem delu sem se v preteklih letih namenoma ukvarjala s tem, da bi artikulirala določene likovne elemente, ki veljajo za izrazito feminilne in s tem za izrazito naivne oziroma frivolne.

Old school pristop v industrijskem oblikovanju še vedno prerad temelji na izrazito modernistični fantazmi – form follows function, in tovrstne likovne in simbolne elemente pregovorno dojema kot kič, kot nekaj nerelevantnega. So pa to elementi, ki do zdaj znotraj stroke še niso bili artikulirani. Raziskovanje meja v stroki, skozi katero se izjavljam, mi narekuje uporniška narava v meni, to me drajva naprej. Rada počnem stvari, ki so na robu.

3. No, to! Zakaj, od kod vzgib? Si se kdaj analizirala?

To bi pa moral vprašati Lacana ali katerega drugega psihoanalitika … Ne, nisem se analizirala, ker mislim, da tukaj ne gre za oseb­nostno značilnost, temveč temu botruje predvsem velika predanost, ki jo čutim do oblikovanja in ki se izraža v tem, da poskušam razširjati stroko, iskati njene meje. Ne zanima me uporaba izhodišč, ki jih že poznamo, ampak me zanimata raziskovanje in eksperiment. In kar v polju oblikovanja zagotovo še ni strokovno ubesedeno, celo več, je nekaj, kar velja za prekršek, je prav ta feminilni pristop. Seveda pa me absolutno ne zanima delati predmetov, oblikovanih za ženske!

4. Ali je potem ta pristop tvoja nota?

Mmmm … Bolj bi rekla avtorski pečat. Skušam subvertirati določene arhetipe in skozi sicer funkcionalno in racionalno oblikovanje odpirati tudi kulturološka ali sociološka vprašanja. V sodobnem oblikovanju je tega sicer kar veliko; na primer nizozemski pristop je zelo močen in izrazito navzoč, najglasneje z Marcelom Wandersom in Moooijem. Danes je že skoraj trend in zahteva, da poleg fun­k­cije, forme in tehnološke opredeljenosti predmeta skozi oblikovanje odpiraš tudi določena vprašanja ali razlagaš izbrane teme.

5. Kaj pa mediji? Se je kdaj zgodilo, da je kateri udaril mimo? Pa ne v smislu kritike, ampak interpretacije.

Morda je kateri udaril mimo s tem, da je stvari predstavil drugače, kot bi jih sama. Ampak to je pravzaprav dovoljeno. S svojimi izdelki samo postavljam vprašanja. Odgovori ali interpretacije pa so vedno na strani opazovalca ali uporabnika. To ni stvar, v katero bi sploh hotela posegati. Predvsem pazim, da sledim strokovnim parametrom, ki si jih zastavim, preden nekaj oblikujem. Stojim za stvarmi, ki jih dam od sebe. In do svojega dela sem zelo kritična, zelo veliko zavržem.

Strokovni mediji so zelo pomembni predvsem v grajenju kariere mladega oblikovalca ali oblikovalke, in sicer iz dveh raz­logov: na eni strani ti kot mlademu oblikovalcu dajo prvo refleksijo – sprva je seveda veliko laže objaviti delo mladega in še neznanega oblikovalca, kot pa ga kar takoj vzeti v produkcijo, ker ta običajno zelo veliko stane –, po drugi strani pa so mediji pomembni tudi zato, ker se v sodobnem oblikovanju pojavlja cel kup prototipov, ki nikoli niso izvedeni v kon­čne izdelke, kar ni nujno slabo.

V Milanu je bilo predstavljenih mnogo prototipov, ki zelo dobro reflektirajo probleme v stroki ali potiskajo njene meje v nove, še neodkrite smeri. Že s tem, da so objavljeni v medijih, so dostopni ljudem in tako spreminjajo pogled na oblikovanje in posledično na sam življenjski slog.

6. V očeh opazovalca iz te široke družbe, ki pa ni nujno vsa poučena o tem, kar počneš, se lahko zgodi, da koga ta tvoj pristop zmoti …

Mislim, da ta pristop zmoti predvsem v modernizem odtujene subjekte. To je majhna ost, puščica, ki jo rada uporabljam. Tudi zato namenoma delam stvari, da bi konstruktivno zmotile ta subjekt. Všeč mi je, da se ljudje ob mojih predmetih zdrznejo in da jih na tak ali drugačen način destabilizirajo. To namreč pomeni, da si začnejo postavljati vprašanja. Kar je v resnici moj namen. In kot tak je ravno obraten od tvojega vprašanja – težke vsebine prav zato še toliko raje zavijem v forme, ki so lahko zelo lepe.

7. Razloži mi kot nekomu, ki ne ve dovolj, kaj je ta skrita težka vsebina in kaj s tem sporočaš?

Skozi svoje predmete tematiziram vloge, ki jih igramo v sodobni družbi, vsak od nas kot posameznik. Eden takšnih predmetov je na primer moja zibelka; je estetsko zanimiv kos, ki pomeni novo tržno nišo – dizajn je na koncu pač vedno biznis, to ni ne umetnost in ne filozofija. Vendarle pa je estetika sodobnega otroškega pohištva zelo enoplastna in kot taka na posredni ravni zelo nevarno narekuje tudi, kak­šen naj bi bil življenjski slog staršev.

Narekuje praktičnost; narekuje superge, narekuje udobna oblačila, kratko pristriženo pričesko. Narekuje pretirano uporabnost in s tem zanika vse druge vloge, ki jih ti isti starši v tistem trenutku vendarle prav tako igrajo. Še vedno so namreč tudi brat­je ali sestre, ljubimci in ljubimke, možje in žene. Vsi smo sestavljeni iz več vlog, ki jih igramo vse obenem in skupaj. V smislu večine materialnih dobrin, ki nas obkrožajo in s katerimi se identificiramo, imamo vedno široko paleto možnosti izbire.

Ko si izbereš na primer torbo, s svojim izborom sporočaš, kdo si, ko si zbereš stol za v kuhinjo, sporočaš, kdo si, ko si izbereš mizo in luč, sporočaš, kdo si. Prepričana sem, da pri otroškem pohištvu te možnosti ni ali pa je zelo omejena. In z zibelkami, ki glamu­roz­no govorijo zgodbo o otroškem pohištvu, ponujam nekaj novega in ponujam točno to, vse vloge v enem kosu skupaj, povedane povsem sveže. Tak kos dovoljuje povsem nove identifikacijske možnosti.

8. Kaj pa barvno kontriranje tradiciji? Črna je po tradiciji namenjena koncu, ne začetku življenja …

Črna je bila leta 2005, ko sem te zibke pokazala svetu, velik hit. In jaz imam zelo dober nos za to, da zavoham stvari, ki postanejo hit, še preden to postanejo. Spominjam se, da je bil ta izbor posprem­ljen s komentarji ljudi, ki so videli zibko v nastajanju: »Pa ne črna!« V Milanu je bila seveda prav črna zibelka največji hit. Tudi tako, da so moški, ko so jo videli, govorili, da bi imeli otroka samo zato, da bi lahko kupili to zibko.

9. Začela si na milanskem Salone Satellite. Tam je veliko upajočih študentov, veliko naive, le redki izstopajo … Kako se ti zdaj po vseh tvojih uspehih zdi, da si sodila tja?

Absolutno, mislim, da je to edina platforma na mednarodni ravni, kjer lahko svoja dela kot mlad oblikovalec pokažeš svetovni javnosti. Sicer si sploh ne predstavljam, kako začeti drugače, zato me skrbi, da med Slovenci ni večjega števila mladih oblikovalcev, ki bi svoje delo pokazali tudi na tak­šen način. Tam smo bili v preteklih štirih letih morda trije, medtem ko je bilo denimo Nizozemcev, Belgijcev, Italijanov, Američanov in Kitajcev mnogo več. Seveda imaš tam izbor slabih in dobrih stvari. Nekatere bodo jutri pozabljene in druge bodo mogoče jutri postale klasika.

Toda dejstvo je, da sejem obišče 350 tisoč ljudi v enem tednu. In po enem tednu zelo dobro veš, kaj si naredil. Vidiš, kakšen je odziv ljudi in medijev. S tem pridobiš zelo realno oceno svojega dela. Imeti razstavo, ki bi lahko relevantno ocenila tvoje delo v Sloveniji je, se opravičujem, nesmiselno, ker jo vidi premalo ljudi, predvsem pa je ne vidi stroka, ker ta nikoli ne more biti samo nekaj nacionalnega. Z oblikovalskim delom, ki je vezano samo na Slovenijo, pač ne moreš potegniti vzporednice v svetovnem merilu.

No, moje delo se je vzpenjalo v lepih in logičnih korakih, to nikakor ni bil nenaden bum. Prva razstava na SS je prinesla veliko pozornost strokovnih medijev, ki se je naslednje leto še povečala in prinesla tudi prvi interes največjih producentov sodobnega oblikovanja – Moooija in Morosa. Takoj naslednje leto se je tako zgodila lučka pri Moooiju in še eno leto pozneje stol pri Morosu. Vse skupaj je letos zaokrožila razstava v samostojnem paviljonu v Superstudiu Piu, ki je bila izjemna predvsem zaradi sodelovanja s Trimom in Gorenjem.

Z obema podjetjema smo se ujeli že čisto na začetku moje kariere in smo nato počasi gradili kreativno sodelovanje. Zato smo vsi skupaj zelo dobro vedeli, kaj nam v smislu mednarodne prepoznavnosti lahko prinese takšen izbrani kontekst. Naše sodelovanje, ki ga je velikodušno podprlo tudi ministrstvo za kulturo, je izjemno tudi za slovenski prostor sam in daje uspešen zgled, ki bi mu v smislu drznosti, poguma in vizionarstva morala slediti tudi druga slovenska podjetja. Letošnji uspeh je torej logično nadaljevanje minulega dela, a še zdaleč ne menim, da mi je že uspelo. To je zame še vedno le začetek.

V polju oblikovanja si namreč lahko zelo dolgo 'mladi' oblikovalec, saj po navadi traja približno deset let, da postaneš res velika riba, če to sploh postaneš. In vse skupaj je povezano s trdim delom. Ne počutim se torej kaj dos­ti drugače kot lani, vedno me pač grabi panika, kaj bom naredila do naslednjega aprila, kajti za nas oblikovalce se zdi, kot da se leto aprila konča in začne.

10. Kaj pa ključ do uspeha? Morda sreča?

Trma. Disciplina. Strast. Sreča pa zelo na koncu, čeprav vanjo v resnici ne verjamem. Pogled od zunaj morda opazi niz lepih naključij, a v resnici gre za stvari, ki se tako logično sestavijo po tistem, ko na toliko ravneh intenzivno pelješ svojo kariero in sestavljaš svojo zgodbo. Prepričana pa sem, da če se povsem ne fokusiraš, če si ne narediš popolne prioritetne liste, ne moreš biti uspešen v tem času specializiranih strok. Sama sem zadnje čase tako potopljena v svojo delo, da mi zmanjkuje časa za vse druge stvari in sem zato že malo jezna nase.

11. Je še kaj, kar počneš ob tem? Ne morda te dni, ker ti zmanjkuje časa, vendar takrat, ko imaš čas za to?

Srfam. To je ta edini kontrast, in edinkrat, ko vprašam samo sebe, zakaj sploh oblikujem, je vsako leto po koncu srfarskih počitnic. Je pa res, da vedno, ko grem peš na plažo ali peš z nje, razmišljam o novih projektih. Izjema je čas, ki ga preživim na vodi. Takrat obstajamo smo samo voda, veter in jaz. Srfanje je obsesiven šport ... Lahko bi rekla, da sem obsesivec v vseh stvareh, ki se jim posvečam.

12. Kje preizkušaš materiale, kje se z njimi igraš? Imaš svojo delavnico ali se s tehnologijo srečaš, ko je projekt pred izvedbo?

Najprej delam predvsem v svoji glavi. Tako zelo natančno določim nov kos, ki vedno izhaja iz treh glavnih točk: tehnologija-material, ideja in vsebinski obrat. Ljubim omejitve! Ljubim tehnologijo, ki se ji moraš vedno prilagoditi. Če delaš na primer s polikarbonatom, ima ta določene omejitve, določene značilnosti. O materialih samih se zelo rada izobražujem, tako da vnaprej poznam njihove specifične značilnosti, ki so bistvena vsebina dobrega oblikovanja. Vedno si želim prelisičiti obstoječo tehnologijo, iz nje poteg­niti največ.

Moje delo ne izhaja iz eksperimentiranja v delavniškem okolju, temveč iz popolne predstave o tem. Plastične mase me zelo zanimajo, morda zato, ker so že lep čas z mano in ker so po svoji naravi zelo definitivne; ko oblikujem kos iz plastike, vem, da oblikujem kos, v katerega bo producent vložil nekaj sto tisoč evrov. Prav ta odgovornost narekuje izjemno natan­čnost in inovativnost bodočega izdelka, ki mora stati tako vsebinsko kot konceptualno.

Sicer je res, da del odgovornosti za novonastajajoči predmet prevzame tudi pro­izvajalec, vendar znotraj tega procesa ni časa za nedodelane ideje, ki bi jih bilo treba še razvijati. Proizvajalcu lahko odgovoren oblikovalec ponudi samo projekt, ki stoji. Vedno moraš vedeti, kako in iz česa bo predmet narejen, imeti moraš vsaj približno predstavo o tem, koliko bo to stalo. Kompleksen proces, v katerem tehnologija gotovo igra veliko vlogo, se torej nujno zgodi vnaprej.

13. Od nastanka enega kosa do nastanka drugega je dolg proces. Od česa živiš vmes?

Pred štirimi leti sem imela veliko srečo. Ker je bilo moje delo od začetka delo vnaprej, sem si ves čas želela tudi nekaj takega, kar ti vzame zelo malo časa, a ti obenem pokrije stroške – in to se je tudi zgodilo. Dobila sem dnevno pisateljsko delo. In to je to, kar počnem sedaj že štiri leta in pomeni neko minimalno štipendijo, ki mi je pravzaprav omogočila, da sem dosegla to, kar sem.

Odpovedala sem se vsemu udob­ju, vsem novim oblekam, vsem malim razvajanjem. Večina zasluženega gre v nove prototipe. Oni so tako moje obleke, moja srfarska Brazilija, moje počitnice. Je pa res, da mi je ta mali košček zelo pomagal. Tako vem, da lahko vsak mesec plačam položnice. Res pa je tudi, da se mi zdaj obetajo boljši časi. Oblikovalsko delo se večinoma plačuje z licenčnino in z enim objektom, ki si ga naredil pred leti, lahko tako služiš naslednjih deset let.

14. Kaj praviš na mrzlico, imenovano Ikea? Ali bi tudi zanje naredila nekaj, kar nima drugih ciljev in namena kot biti splošno, korektno in poceni?

Ikea je sicer ravno letos prestopila te okvire, z razstavo v Milanu, kjer so predstavili izbor del znanih in uveljavljenih oblikovalcev. In še nekaj je: Ikea je kljub vsemu ikona. In ikone me zelo zanimajo. Tako tudi Alessi, enako je z Gorenjem. Mogoče sem narobe razumljena skozi nabor svojih ekskluzivnih kosov.

Absolutno me namreč zanima delati vsakodnevne predmete, vendar želim prav skozi to vsakodnevnost vanje infiltrirati neki nov pogled. In to lahko počneš najbolje s povsem običajnimi kosi. Tehnološke omejit­ve me inspirirajo, zagotovo pa nikoli ne bom naredila predmeta, ki bi bil zelo uporaben, poceni in namenjen široki potrošnji ter pri tem ne bi v sebi nosil nekaj več. Potem preprosto ne bi bila zvesta sama sebi.

15. Kakšna je sicer uporabna vrednost tvojih stvaritev?

Zelo velika. Eleganca na prvi pogled namenoma prevlada, vendar se takoj zatem razkrije tudi poudarjena uporabnost, ki jo namenoma zakriva moj močni avtorski podpis. Mini kuhalnik, oblikovan za Gorenje, tako na primer vsebuje najnovejše indukcijsko grelo, ohišje pa je narejeno po principu prenosnih računalnikov. Torej gre za preprost, prenosen, lahek kuhalnik iz rezkanega aluminija, materiala, ki se v celoti reciklira. Je izjemno funkcionalen izdelek, zapakiran v zelo elegantno podobo. Svoje objekte dojemam kot zelo racionalne; v tehnološkem in uporabnem smislu. Sem produktna oblikovalka in unikatno oblikovanje me ne zanima.

16. Ime ene tvojih kolekcij je La clinique d'amour. Kaj ima ljubezen s tem?

Vse. Menim, da so vse stvari, ki jih nekdo počne, stoodstotno pospremljene z veliko ljubezni. In ta strast okoli nas se skriva v vseh stvareh, v katerih začutiš, da jih je naredil nekdo, ki je šel do konca. Tako je na vseh področjih: pri filmih, glasbi, arhitekturi, poeziji, literaturi …

Pri svojih projektih sem si izbrala francoščino kot nekakšen klišejski jezik ljubezni. Namenoma. Spet znotraj provokacije in znotraj tega, da obstoječim klišejem skušam dati drugačen pomen oziroma skušam spremeniti pogled na stvari, ki so tabuizirane. Francoščina kot kliše velja za jezik zapeljevanja in flirta, če pa jo uporabim za to, da z njo podpišem malo težje teme, potem dosežem zest – začimbo in kontrast. Tako francoščina funkcionira kot ustrezen in kontrasten podpis koncepta mojega dela.

17. Kaj je po tvojem femme fatal?

To je pojem, ki me inspirira, ki ga občudujem, ker je začinjen z rahlo bolečino, rahlo melanholijo. Femme fatal ni nikoli do konca srečen koncept in mi je všeč v tej svoji nedokončnosti oziroma kančku tragičnosti prav zato, ker nosi s seboj veliko mero ­ponosa, neobnovljivosti, karizme. Femme fatal ni nujno vezan na lepoto, temveč na osebnost.

18. Kaj pa tvoj tip moškega?

Gledano skozi filme, je to zagotovo John Malkovich v Nevarnih razmerjih – ko sem imela 16 let, Ralph Fiennes v Angleškem pacientu pri petindvajsetih in Liam Niessen v Schindlerjevem seznamu pri tridesetih. In v realnem življenju Jurij Krpan, ki dosega mojo fantazmo usodnega moškega.

Lahko rečem, da v tem trenutku živim svoje sanje na vseh ravneh. In sanje zame nikoli niso samo nekaj, kar je osladno in lepo, imajo v sebi tudi vso vsakdanjost, ki pa me v resnici še najbolj inspirira. In če je kaj res, je to, da v moških nisem nikdar iskala mecena, ker nisem tak tip ženske. Tudi tak koncept mi je tuj. Tako ženske kot moški, ki jih spoštujem, so ljudje, ki so v prvi vrsti zelo samostojni, ki so vedno znali poskrbeti sami zase.

19. Moški fetiš – avto. Konstantin beta, kaj lahko poveš o njem?

Nekaj, kar bi si zares želela v življenju oblikovati je – jasno – avto! Avto je pač fetiš, kliše in falični simbol, ki prav kliče po tem, da bi ga kdo povedal še kako drugače. Vedno se šalim, da bi pred svojimi vrati rada imela belega bentleyja, ki bi na robovih blatnikov nosil moj vzorec čipke.

Konstantin beta pa se je srečal z dvema vidikoma: po eni strani se dotakne tega moškega fetiša, po drugi pa je predstavnik otroškega pohištva, za katero sem že prej povedala, da ponuja zgolj eno raven estetike. Nastal je kos, ki ni samo avto za otroke, ampak je must have item.

20. Kako vidiš Playboy? In kako gledaš na dejstvo, da se Playboy zanima zate tudi zato, ker si lepa ženska?

Tudi Playboy je kliše in obenem ikona sodobne potrošniške družbe. V tem smislu ga spoštujem. In ker me v mojem delu zanimajo ikone in klišeji, je Playboy revija, ki je zanimiva predvsem zato, da jo subvertiram ali da ji s svojim doprinosom dam še malo drugačen pomen. Zato se mi zdi moj intervju znot­raj Playboya več kot na mestu. Kljub naravi mojega dela v krogu ljudi, ki najraje preferira v črno oblečenega moškega intelektualca, sem se sama namenoma odločila, da obdržim svoj feminilni imidž.

Toda to mi je prav zato prej v škodo kot v plus, saj se zaradi tradicionalnega dojemanja ženske marsikdo ukvarja z mojo zunanjostjo in ne samo z mojim delom. To, da znotraj tega, kar počnem, ostajam 'lepa' ženska, je vsekakor še en izziv več in Playboyu prav nič ne zamerim, da se tudi zato zanima zame.

Problematičen odnos sodobne družbe do ženske lepote in ženskega telesa pa bi lahko iskala tudi v reviji Vogue. Ta se namreč ne skriva v erotiki ali goloti, temveč v kultu lepote, ki ga producirajo mediji in ki ga na koncu vsi zasledujemo, tudi ženske same. To je zanimiva in težavna zanka, ki postaja še bolj občutljiva z uporabo Fotoshopa. Navajeni in željni smo uživati ob brezhibni lepoti, ki je v resnici pravzaprav ni. To so teme, ki se nekako dotikajo tudi mojega dela. Ne zanima pa me lahkotnost lepih podob.

Vasja Semolič

Foto: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri