13 Akrapovičevih zvezdic v sezoni 2012

  • 14.02.2013

Že en svetovni naslov je dosežek in presežek, kaj pa porečete na kar 13 naslovov svetovnih prvakov? Toliko so jih namreč v sezoni 2012 ujeli pri Akrapoviču v različnih motošportnih serijah. In v dobrih 12 letih se jih je nabralo 74! V vseh zvrsteh motorističnega športa. Hudo!? Ne, Malo Hudo! V tej dolenjski vasici namreč domujejo vsi ti naslovi.

6 fotografij v galeriji

Trije svetovni prvaki v lanski sezoni (z leve) Marc Marquez v razredu moto2, Jorge Lorenzo v motoGP in Sandro Cortese v moto3.

V družbi Akrapovič, ki izdeluje svetovno znane vrhunske izpušne sisteme za motocikle in avtomobile, na vprašanje, kako, enostavno odgovarjajo, da težko. A da imajo strast in ogenj v srcu in uresničljivo vizijo v glavi. Da imajo znanje in visoke cilje. Ubijalska kombinacija. Rezultati na tekmovalnih stezah v preteklih dveh desetletjih so dokaz njihove kakovosti.

S tehničnimi rešitvami so v ozkem krogu najboljših. Narekujejo svetovne smernice tudi ali prav zaradi vlaganja v znanje in nenehni razvoj. Predanost delu in neprestano iskanje tehnološke popolnosti rojeva prvake. Igor Akrapovič, ustanovitelj in lastnik družbe, ki zaposluje več kot 500 ljudi, je jasen: »Motociklistični šport je doma v genih naše družbe, saj sem kot bivši dirkač svojo poslovno pot začel z izdelavo in izboljšavo izpušnih sistemov prav v športu.«

Veteran Max Biaggi je postal svetovni prvak v razredu super­bike.

Rekordna športna bera

V sezoni 2012 so dolenjski inženirji na svetovni tekmovalni motoristični sceni aktivno sodelovali z več kot 50 pretežno tovarniškimi tekmovalnimi ekipami. Pri tem je treba posebej poudariti, da ves razvoj izpušnih sistemov in vsa podpora ekipam temeljita na slovenskem znanju – torej vse od ideje, testiranja pa do končnega izdelka. In še dodatno moramo podčrtati, da je v oddelku tekmovalne podpore, kakor se uradno imenuje oddelek, ki sodeluje s tekmovalnimi motorističnimi ekipami po vsem svetu, zgolj osem ljudi. Slovencev, da ne bo pomote.

Kaj pa je pravzaprav tisto, kar jih žene k doseganju takšnih rezultatov? Kaj je njihov imperativ? Slavko Trstenjak, vodja tekmovalne podpore v družbi Akrapovič, pravi: »Tisto, kar narediš čez teden, lahko med tekmovalnim vikendom preveriš, ali je uspešno. To je velika motivacija. In vsi si želimo vedno novih zmag! Hudo dober občutek je, ko vsak vikend namahaš plejado italijanskih proizvajalcev, Japoncev in vseh drugih. To je dober občutek ne samo za oddelek ali celotno podjetje, gre tudi za dober občutek, da si zmagal kot Slovenec. Včasih je bil to Elan, danes je to morda Akrapovič.«

Igor Akrapovič ob 20-letnici svojega podjetja

Načrtovanje in razvoj izpuha se začneta kakšnega pol leta pred začetkom nove tekmovalne sezone. Zatem je treba najti optimalno konfiguracijo ter testirati na dinamometru (tudi do 800 ponovitev za en tip izpuha!) in na stezi, kjer svetujejo tudi tovarniški vozniki. Potem ko sta sistem in konfiguracija potrjena, praviloma sprememb ni več. Skozi sezono se Akrapovičevi fantje udeležijo nekaterih dirk, vendar na njih večjih del in servisiranja večinoma ne opravljajo – vse je bilo že postorjeno v Malem Hudem.

Steve Parrish, bivši dirkač, sedaj BBC-jev komentator, preizkuša Akrapovičev dinamometer.

Družba Akrapovič je s svojim izjemnim profesionalnim pristopom in uporabo izbranih materialov postala član ozkega kroga uradnih partnerjev tovarniških tekmovalnih ekip, na primer Yamahine v razredu motoGP. Torej v razredu, ki je dvokolesna ustreznica formule 1, vrhunec tekmovalnega motociklizma. V letu 2012 so Dolenjci z Yamaho sodelovali drugo sezono zapored, razvili so izpuh za motocikel YZR-M1 svetovnega prvaka Jorgeja Lorenza in njegovega moštvenega kolego Bena Spiesa.

Slavko Trstenjak pravi: »Materiali, ki jih uporabljamo, so serijski: titan, nerjavno jeklo in ogljikova vlakna. A poudarjam, da niso standard pri naših tekmecih, to so naši, Akrapovičevi standardi. Titan, denimo, ki ga uporabljajo tekmeci, ne dosega naših standardov. Te smo razvili v sodelovanju z našimi partnerji izključno za nas.«

Marc Coma, svetovni prvak v kategoriji cross country

Naslove svetovnih prvakov so v lanski sezoni osvojili tudi v moto2 in moto3, ki potekata vzporedno v okviru razreda motoGP, junaka sta bila Marc Marquez in Sandro Cortese. Ob bok naslovu svetovnega prvaka v razredu motoGP Jorgeja Lorenza velja postaviti naslov svetovnega prvaka v razredu super­bike, ki ga je pridirkal veteran Max Biaggi na aprilii. Ta je na vprašanje o dolenjskih topovih jasen: »Mirno lahko trdim, da so najboljši na svetu.«

Tony Carioli, svetovni prvak v razredu MX1, v elementu

Izpušni sistemi iz Ivančne Gorice so pomembno prispevali tudi k zmagam posamez­nikov in ekip tudi v drugih prvenstvih in dirkah. Na cestnih – denimo na legendarnem otoku Man – in na terenskih dirkališčih, torej po brezpotjih. Tam sta bila KTM-ova dirkača Tadeusz Blazusiak in Marc Coma najboljša v svojih kategorijah; prvi je osvojil naslov v seriji super enduro, drugi je zmagal v kategoriji cross country.

Uspehe so z Akrapovičevimi kanoni nanizali tudi v svetovnem prvenstvu v enduru, kjer so s tekmeci pometli Pierre-Alexandre Renet in Mathias Bellino na husabergih ter Antoine Méo in Christophe Nambotin na KTM-ih. Nasploh je bil motokros letos za Akrapovičeve tekmece neosvojljiva trdnjava, saj so vozniki KTM-ov Tony Carioli, Jeffrey Herlings in Matthias Walkner v razredih MX1, MX2 in MX3 pobrali vse lovorike.

Jeffrey Herlings, svetovni prvak v razredu MX2. Spodaj v akciji

Uspehi v avtomobilskem športu kot je znano, pri Akrapoviču razvijajo in izdelujejo visokokakovostne izpušne sisteme za motocikle že 22 let, šele zadnjih nekaj let, točneje od leta 2008, pa tudi za avtomobile. Kljub temu tudi v tem segmentu pravzaprav od samega začetka dosegajo zavidljive (tekmovalne) uspehe. Že v prvem letu so z ekipo Manthey Racing osvojili eno najtežjih vztrajnostnih dirk, 24 ur Nürburgringa.

Danes sodelujejo s tako priznanimi avtomobilskimi znamkami in tekmovalnimi ekipami, kot so Audi Sport, BMW in Alpina. Posebno tesno je bilo letos sodelovanje v seriji DTM, kjer so bili razvojni partner BMW Motosporta. Rezultat skupnega dela je osvojen naslov prvaka, ki ga je privozil Bruno Spengler iz ekipe BMW Team Schnitzer oktobra v Hockenheimu. Spengler je s svojim BMW-jem M3 DTM v sezoni 2012 osvojil štiri zmage, prvič pa tudi naslov prvaka DTM. Z ekipo BMW Team Schnitzer so bili zmagovalni tudi v moštveni razvrstit­vi.

Direktor BMW Motorsportam, Jens Marquardt je ob tem poudaril: »Sodelovanje z Akrapovičem pri BMW-ju je za nas izjemnega pomena. Slovenska družba je namreč pojem kakovosti v motorističnem, v zadnjem času pa tudi v avtomobilskem segmentu.«

Veličastna razstava Akrapovičevih dosežkov ob 20-letnici v Tehniškem muzeju Slovenije. Na stropu Igor Akrapovič v mladih tekmovalnih letih.

Tudi sodelovanje z uveljavljeno ekipo Audi Sport je pripeljalo do konstruktorskega naslova svetovnega prvaka v vztrajnostnih dirkah, med drugim je Akrapovičev izpuh zmagovalno grmel tudi na legendarni dirki za 24 ur Le Mansa, na kateri je bil Audi z dolenjskim sistemom najhitrejši že tretjič zaporedoma. Rezultat je toliko pomembnejši, saj je bila letos zmaga dosežena s hibridnim modelom audi R18 e-tron quattro, ki tekmuje v razredu LMP1.

Bruno Spengler iz ekipe BMW Team Schnitzer je oktobra 2012 slavil v Hockenheimu.

Pri Akrapoviču tudi zmagovalec Robert Kranjec

V Malem Hudem imajo posluh tudi za druge športe, denimo za smučarje letalce. Robert Kranjec, naš najuspešnejši smučarski skakalec-letalec, je leta 2009 obiskal družbo Akrapovič in ob pogledu na vetrovnik družbe je vzniknila ideja o sodelovanju. V vetrovniku se namreč da do določene mere posnemati razmere na skakalnici in tako opraviti del priprav na sezono. Razumljivo, saj ima skakalec na skakalnici na voljo od tri do štiri skoke na dan, v zraku je povprečno torej približno 15 sekund. Premalo, da bi iz tega izluščil boljši položaj posameznih delov telesa, premalo, da bi vse zadovoljivo analiziral in poskrbel za potrebne popravke.

Orel Robert Kranjec v Akrapovičevem vetrovniku

V vetrovniku kot nadzorovanem okolju pa je to mogoče, saj deset minut treninga v njem pomeni dvesto skokov na pravi skakalnici. Še več, določene elemente je mogoče tudi meriti, predvsem čelni upor v fazi počepa. Robert, pozneje pa tudi kolegi iz slovenske reprezentance, je v vetrovniku testiral in treniral predvsem fazi odriva in leta, pri tem pa so njemu in preostalim orlom svetovali tudi Akrapovičevi inženirji. 

Akrapovič

Tekst Primož Jurman, foto Primož Jurman in Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri