10 let odličnega branja

  • 31.05.2011

Če bi zadnjih deset let presojali glede na knjige, ki smo jih brali, bi zagotovo sklenili, da je bilo to deset vrhunskih let.

25 fotografij v galeriji

Ob tem je bilo kakšno leto tako zelo polno naslovov, ki so nas premak­nili, da smo le stežka oklestili izbor. Po tednih plezanja po knjiž­nih policah, po debatiranjih globoko v noč ob dobri pijači in mačkastih jutrih, po mrzličnem vnovičnem branju in listanju Playboyev nam je uspelo nemogoče: izbrali smo ultimativne knjige zadnjega desetletja, razvrščene po letih, in sicer ne glede na njih izid, ampak na leto, ko je knjiga prejela nagrado, ko je bila hit .... Tukaj so: vse dobre, vse slovenske.

2001

Leto 2001 smo si zapomnili po pesniški zbirki Jurija Hudolina, ki je nosila nekoliko nenavaden naslov Govori ženska (Študentska založba). Bilo je to potovanje v erotiko pesniške besede z neke vrste frajersko vehemenco in, glej ga, zlomka, bilo je povsem drugače, kot smo bili vajeni. Nobenega besedičenja, nobene patetike: »Moja si, zato ker sovražiš solze, tako kot sovražiš misijonarski položaj.« Terna!

2002

Naslednje leto sta terno zadela predvsem dva avtorja: Andrej E. Skubic s Fužinskim bluzom (DZS) in Miha Mazzini z Dostavo na dom (Goga). Fužinski bluz leta 2002 resda ni pobral nagrade kresnik za najboljši roman, smo si ga pa vsekakor zapomnili po prvem slovenskem opisu čefurjev. Mazzini je medtem prvič objavil zbirko kolumn in že tedaj je bilo jasno, da ga bodo zaradi njih ljudje najbolj ljubili in najbolj sovražili.

2003

Imeli smo knjigo, potem pa še film Predmestje (Cankarjeva založba), oba sta delo Vinka Möderndorferja. Tudi ta roman je bil nominiran za kresnika, a mu ga je speljal Izgubljeni sveženj (Nova revija) Rudija Šelige. Nič ne de, mi smo si ga zapom­nili, in to dobro. Skupinica tipčkov, ki snema zaljubljeni par, najbrž zato, ker jima zavida ljubezen, nakar gre seveda vse v maloro. To so bili tako zanimivo in tako prepričljivo napleteni odnosi, da si zaslužijo svoje mesto med najboljšimi.

2004

Tega leta smo dobili najbrž najboljši (in komaj drugi, prvega je podal Brane Mozetič) opis slovenske rejverske scene. Janja Rakuš nam je svet glasbe, droge in brbotajočih ljubezenskih odnosov predstavila v romanu Električna zadrga (Litera, 2004). Neki moralističen kritik je ob tem napisal, da je to »obvezno čtivo za vse, ki se ukvarjajo z mladostniki«. Mi bomo njegovo izjavo zreducirali in dejali: obvezno čtivo za vse.

2005

Naslednje leto je vsa bralska Slovenija dol padala, saj nihče ni mogel verjeti, da lahko 19-letnik piše tako izbrušeno in prepričljivo. Govorimo seveda o Nejcu Gazvodi in njegovi zbirki Vevericam nič ne uide (Goga). In jim res ni nič ušlo. Pobrale so nagrado fabula pa še zlato ptico za povrh, mi pa smo si jih zapomnili predvsem po nenavadnem svetu generacije, rojene po Titu, ki se je prvič predstavila skozi literaturo.

2006

Leto 2006 nas je osupnil mladinski roman, ki je pozneje prav tako postal film, in sicer Distorzija (Cankarjeva založba) Dušana Dima. Kritiki so vzklikali, da je to »roman brez napake«, mi smo jim pritrjevali in se navduševali nad pripovedjo o pankerskem bendu, ki bi imel svoj koncert, pa jim nič ne gre od rok, saj niti bobnov nimajo, kje je šele vse drugo. Radoživo, prepričljivo in še vedno vredno branja!

2007

Naslednja zbirka je nastala najprej za časopisno objavo – kratke zgodbe Aleša Čara so namreč izhajale vsak teden, za izhodišče pa so si vzele objave v slovenskem časopisju. Tako je nastala zbirka Made in Slovenia (Študentska založba), ki je skozi domiselne dialoge in presenetljive konce zgodb pokazala, kakšna je realnost življenja v Sloveniji. V literarnem smislu pa, da je mogoče pisati brez nepotrebne nabuhlosti in na en mah zadovoljiti različno bralsko občinstvo.

2008

Leta 2008 so si vsi ponavljali en stavek: »Padla je noč in se ni več pobrala.« V tem duhu, s takšno jezikovno duhovitostjo je spisan roman Progres (Študentska založba) Andreja Moroviča, ki se dogaja za zidovi Metelkove. V romanu, ki je začinjen z avtobiografsko noto, smo na sledi protagonista, ki besni nad stanjem slovenske družbe in je ob tem (samo pomislite!) celo duhovit, dokler ne sklene, da je rešitev samo ena – pakiranje culice.

2009

Kdor leta 2009 ni slišal za roman Gorana Vojnovića Čefurji raus! (Študentska založba), ne živi v Sloveniji. Bil je povsod, pobral vse možne nagrade, bil najbolj izposojan v knjižnicah, hudiča, bil je celo na policiji, ko so avtorja ovadili, da grdo piše o njihovih predstavnikih. Nam se je zdelo, da piše duhovito. Pa ne samo o plavcih, predvsem o generaciji potomcev priseljencev. Vsi 'zakaj' so dobili svoj 'zato'.

2010

Lani je slavil naš. Tako ljudje rečemo, kadar se nam fino zdi, če kdo, ki dela z nami, dobi kako priznanje. Playboyev novinar Tadej Golob je za sočen roman o striparju, ki mu nič ne gre od rok (hkrati pa mu gre marsikaj dobesedno in metaforično v nos) dobil kresnika. Govorimo seveda o Svinjskih nogicah (Litera). Obenem je Dušan Čater izdal zbirko zgodb Džehenem (Študentska založba), torej 'pekel', zaradi katere smo bili v bralskem raju.

Tekst Dijana Matković    
FOTO Jože Suhadolnik/Delo, Diego Gomez, osebni arhiv avtorjev, arhiv založb

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri