“Recesija” podarila 1000 eurov!

  • 05.05.2009

Recesija ne prizanaša. Niti nam, ki smo bili venomer prepričani, da znamo kljub slabi plači skozi cel mesec ostati v plusu na bančnem računu.

(Foto: Marko Levičar)

4 fotografije v galeriji

Doma so me vedno učili, da denarja ne smem varčevati "v nogavicah". Pa se mi je vseeno zdelo tako fino spremljati svoj denar, ga imeti nenehno na očeh. Nekdo mi je nekoč dejal, da smo ljudje sestavljeni tako, da nas ne mikajo stvari, ki jih imamo pred seboj, ampak je bolj zanimivo tisto, kar je nedosegljivo. To sem si predstavljala na svoj način in – zanimivo – ker sem imela denar vedno na dosegu roke, sem ga manj zapravila.....Dokler nisem na lastni koži občutila, kako je, ko stopiš v stanovanje, kjer je, morda še par minut nazaj, tvoje osebne stvari pobiral vlomilec. Hvala bogu je bil računalniški “gik” in je vzel le prenosni računalnik. Kar slabo vest bi imel, če bi sedaj vedel, da bi moral odpreti le prvi predal za vhodnimi vrati, da bi našel denarja še za en prenosnik.

Od tedaj se trudim denar shranjevati v plastnični obliki. Zadnje čase pa tako ali tako ni več treba razmišljati kam z njim, ker ga ni več:). Prvič v življenju sem izkusila kaj pomeni biti na banki v limitu. In povrh vsega ravno v obdobju finančne krize kupujem stanovanje. Medtem ko se na banki že tedne odločajo ali bi odobrili kredit, mi po eni strani paše, da vse skupaj stoji pri miru. Ugotavljam namreč, da je skupni kredit za dvajset let bolj zavezujoč kot poroka. Ker, ločiš se lahko v treh mesecih, kredita pa se ne da prekinit dokler ga ne odplačaš. A bo že držalo – če razmišljamo pozitivno, se bo tako tudi odvijalo. In tako že pridno polniva ogromne “selitvene” škatle.

Kaj vse človek najde, ko se odloči prazniti omaro. Da nebi po pomoti še česa pomembnega zabrisala stran, sem kar bodoočega možička prosila naj pregleda moj predal s papirji...tisti prvi predal za vrati, ki vodijo v sobo, o katerem je že tekla beseda danes:) ... In med brskanjem mu v rokah ostane šop dvajsetakov. Začudeno me vpraša pred kom skrivam denar na dnu predala, jaz pa ga nazaj še bolj čudno pogledam češ, nehaj me hecati. Ko dvignem kupček papirjev, ki so ostali še v predalu pa zagledam še belo kuverto s prozornim okencem, skozi katerega se svetlika petstotak. Roke se mi tresejo, ko odpiram kuverto in v njej najdem prave bankovce. Tako zelo so se nama zasvetile oči, kot nazadnje na tretjem zmenku :-D Skleroza naredi svoje. Je pa zanimivo in nepozabno najti denar v finančni krizi. In ko k nekaterim prihaja, pa ga nekateri izgubljajo po nepotrebnem......

Prvič v življenju sem se odpravljala na zabavo ob kresu, ob postavitvi katerega bi tudi sama prisostvovala. Odpravljali smo se na notranjsko v veliko zapuščeno hišo, kjer so spomladanske in poletne počitnice nekdaj preživljali otroci iz cele Slovenije. Vandali so v zadnjih letih iz nje pobrali še vse tisto, kar se je dalo odnesti skozi vrata in le še zaprašene odeje različnih barv, poslikana vrata, grafiti in igrala na dvorišču spominjajo na brezskrbne dni. Nič hudega sluteča prijatelja sta na dvorišču zakurila ogenj, zvila nekaj trave (očitno je to dandanes moderno ponuditi obiskom namesto piškotov in rolad), za gašenje žeje pa pripravila “moško” pijačo iz hmelja:) Na bližnjem deblu je visela tarča, v katero sta streljala z igračkami, ki jih sicer uporabljamo pri airsoftu. Pozno popoldan sva se jima pridružila še midva. Ker je bil za večerne ure načrtovan tudi trening airsofta, sva prišla na kraj dogodka že napravljena kot prava vojaka. Potovalke sva odvlekla v staro bajto in se podila v bajti s stotimi posteljami v iskanju prave za, sicer kratko, noč. A veselja je bilo kmalu konec. Na dvorišču so stali policisti. Seveda so jih zmotile po dvorišču razstavljene puške, ki na prvi pogled delujejo kot prave, a ob prihodu so našli še enaindvajset zvitkov z marihuano. Seveda sva vedela, da bo trava priisotna, toda toliko? Nakar nam povedo, da se pravzaprav zabavamo na "nikogaršnji zemlji".

Ker so enega odpeljali na zasliševanje, smo izmed štirih tako ostali le še trije “mušketirji”. Dva sta se opremila s puškami, meni pa sta v žepe porinila pijačo, v enega ceneno pivo, v drugega vrhunsko vino. Tako smo se sredi noči odpravili v bližnji gozd in sem, namesto prvega kresa, doživela svoj prvi nočni pohod. Izven gozdnih poti in brez osvetljave, se razume. Adrenalin je bil tako močan, da sem morala sproti piti, če nisem želela ostati trezna. In ob jutranjem prihodu nazaj sem bila samo vesela, da nismo srečali nobenega medveda. Na rojstni dan svoje zlate mamice pa že nebi želela umreti:-D Mami, vse najbolljše!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri