Dom za zapuščene živali in "napadalne" ljudi

  • 06.08.2009

Človek in žival. Najpomembnejša razlika med njima: žival je podrejena človeku. Pa vendar čuti, ima srce, je krvava pod kožo,... Kaj pa tebi, ki bereš, pomeni žival?

(Foto: Marko Levičar)

3 fotografije v galeriji

Vrh prehranjevalne verige, bitje, iz katerega smo nastali ljudje, morda prijatelj? Lahko bi rekla, da žival spoštujem bolj kot človeka. Ker živali nikoli ne prizadanejo človeka namerno. Zakaj bi torej jaz namerno prizadejala njih? Jih ne ubijam, ne jem, ne izkoriščam. Dobim pa slabo vest, ko to počnejo drugi. Še posebej, če vem, da lahko pomagam in hkrati ne morem.

Svojega nekdanjega psa sem, ko nisem bila niti še polnoletna, na visoke stroške prevažala s taksijem do veterinarjev in spet nazaj,...Ko so nad njegovim zdravstvenim stanjem domači neupravičeno že obupali. Kupila sem konja in zanj vsak mesec plačevala visoke stroške, da sem ga naposled odplačala in odpeljala iz prometnega mesta v "zeleno pravljico". Z lastnikom Konjeniškega Kluba Trnovo, kjer sem svojega konjička tudi spoznala, sem sicer vedno imela dober odnos. V Reviji o konjih sem pisala svoje izkušnje od prvega "koraka v sedlu", Pri "najboljšemu sosedu" sem dobila preko sto kilogramov sadja in zelenjave za konje, Mavrica, kjer dela oče, pa je podarila štali s 24-imi konji barvo za obnovo hleva. A očitno je bil ta lastnik tako razočaran, ko je izvedel, da bom konja odpeljala drugam, da je prepričal sebe in želel še mene, da konj ni moj. Ustni dogovor, da bo konj moj po dvanajstih mesečnih obrokih, je izpuhtel, kot konjski prdec, v nekaj sekundah. Po dveh mučnih tednih je lastnik le ugotovil, da nisem tako naivna zajkla, kot je sprva mislil in drama je dobila srečen konec.

Dandanes raje, kot da bi kupila psa, v prostem času obiščem zavetišče za zapuščene živali in s sprehodom osrečim zapuščenega psička. Odločena sem, da bo v mojem novem stanovanju živel psiček, ki bo za to najbolj hvaležen in bo to najbolj potreboval. Ste mislili, da zajčja nagica ne zmore toliko srca? V to je prepričan eden od delavcev v Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice. Ta me je, ko sem ga vprašala, če lahko sprehodim starejšega in navzven nič kaj privlačnega psička (ker se zanimam za posvojitev) vprašal, če ga "nategujem kot vrvico" in mi odločeno povedal, da psa ne bom vzela! Nakar me je začel zasliševati, če sem si sploh kaj prebrala na internetu o psu. Mislim, da je to predvsem moja stvar, kaj si prej preberem in kaj ne. In lahko bi bil kvečjemu hvaležen, da se zanimam za psa, ki v zavetišču domuje že leto dni. Pa sveeno, sem si šla na spletno stran zavetišča pogledat, česa še ne vem. Razočaranje - piše le, da je pes starejši samec, večji, steriliziran, oziroma kastriran. Pustim ga pri miru, saj naposled psa pripelje na vrvici, čeprav mi nikakor ni hotel verjeti, da dotičnega psa še nikoli nisem sprehajala. Škoda časa, očitno mu ta dan nisem šla v nos le jaz, nekega drugega psa je ob njegovem laježu močno potegnil k nogi in ga zmerjal z besedo "glupača", ob koncu uradnih sprehajalnih ur pa je sodelavko, ki ga je (vsaj tako je izgledalo) prišla zamenjat na delovno mesto, glasno okregal sredi dvorišča, naj se drugič prej odpravi iz bazena, saj je ne misli čakati. In potem se človek vpraša kako človek s tako nizko stopnjo potrpljenja opravlja delo, ki zahteva v največji meri prav to!

Se nadaljuje...

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri