Počitnice v Beludžistanu

  • 12.08.2007

Divji beludžistanski teritorij, ki meji na še bolj divji Afganistan, je nemirna pakistanska provinca, polna plemenskih skupnosti s temačnimi interesi, pa tudi glavna zona prekupčevanja s poceni iranskim bencinom, orožjem, drogo in ljudmi. Ko tukaj poči (in vedno se zaplete le okoli treh stvari – denarja, žensk in zemlje), poči zelo glasno. Ko sem se po skoraj 700 kilometrih vožnje čez puščavo ustavil v Quetti, prestolnici Beludžistana, so bile na smoga polnih ulicah najbolj pogoste trgovine prav tiste z orožjem.

(Foto: Aleš Bravničar)

6 fotografij v galeriji

Po zadnjih podatkih pakistanskega ministrstva za notranje zadeve imajo v državi 7 milijonov registriranih lastnikov in uporabnikov orožja. Število nelegalnih posestnikov ni znano, a domnevajo, da se številka giblje nekje okoli 18 milijonov. V največjem mestu Pakistana Karačiju je moč najti kakšnih sto tisoč kosov orožja, v Beludžistanu pa se bohoti vsaj en avtomatski strojček na gospodinjstvo – več brzostrelk kot hladilnikov, pravijo. Številke so visoke, a je to glede na ilegalno proizvodnjo, ki se odvija severno od Quette, prav zanemarljiva vsota.

Dobrih 40 kilometrov južno od Pešavarja, globoko v pakistanskem plemenskem pasu Severozahodne mejne province, leži kraj, ki ga tujci le redko obiščejo. Regija okoli vasice Darra Adam Khel je srce znamenite pakistanske ilegalne proizvodnje orožja. Čez 3000 „družinskih“ (oče & sin) manufaktur se ukvarja zgolj s kopiranjem vseh znanih vrst orožja, in to s prefinjeno natančnostjo in neverjetno hitrostjo – v regiji proizvedejo kakšnih 20.000 kosov orožja letno, od streljajočih nalivnikov pa vse do protiletalskih topov. Pred sovjetsko invazijo na Afganistan so znali rokodelci izdelovati predvsem puške, potem pa so s masovnim prilivom novega orožja, sponzoriranega predvsem s strani boja ZDA proti komunizmu, spoznavali nove in nove avtomatske modele, ki so jih z „reverznim inženiringom“ uspeli v kratkem času tudi sneti in reproducirati.

Tako izdelan ‚Avtomat Kalašnikova‘ AK-47 stane med 150 in 300 dolarji, odvisno od vaših pogajalskih spretnosti. Znanje mojstrov iz Darre je tako cenjeno, da jih vlada občasno najame tudi za svoje projekte. Ko sem v trgovinicah Quette v rokah crkljal zlate pištole, dumdumke in polavtomatske puške, sem ugotovil, da z Afridi, Beludžiji, Vazirci in dvemi milijoni afganistanskih beguncev ne gre zobati češenj. Pa čeprav znajo skuhati čudovito sladek čaj.

PS. Po podatkih ženevskega Inštituta za mednarodne študije absolutni rekord za največje število orožja v lasti civilov (med 238 in 276 milijoni kosov) pripada ZDA z 268 milijoni prebivalcev. Čestitamo!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri