Asmara: Privid iz Fellinijevega filma

  • 18.07.2018

Ponosen dragulj v kroni Mussolinijeve najljubše afriške kolonije, bonvivansko središče Eritreje in prestolnica dežele z najnižjo informacijsko svobodo na svetu po podatkih RSF bo v svojih mogočnih kinih iz časov Dučejevih pohodov ravno gostila premiero filma Smrtonosno orožje 2, posnetega leta 1989.

(Foto: Aleš Bravničar)

17 fotografij v galeriji

Visoko v gorah vzhodne Afrike morda ni najprimernejši kraj za urbano idilo, toda več kot 2000 metrov visoko stoji pod prežganim nebom somalskega polotoka ena najbolj edinstvenih afriških prestolnic, ki je bila skoraj v celoti zgrajena med letoma 1936 in 1941,
torej v času italijanske kolonialne vladavine. Takrat je bila Asmara, danes glavno mesto Eritreje, prazno platno, na katero so svoje utopične arhitekturne ideje pleskali italijanski arhitekti, ki so jim tovrstne projekte zavračali v domovini. Obdobje Mussolinijeve diktature, čvrsto začrtanih vizij in oblikovalskih ideologij je mesto, okiteno z novo podobo racionalizma, zaznamovalo za vedno, pa čeprav njegove korenine segajo tisočletja v preteklost. Asmara je fantastični melanž najrazličnejših arhitekturnih slogov z začetka 20. stoletja, bolj kot na Afriko spominja na Miami Beach. Toda tukaj ne boste našli lamborghinijev, prsnih vsadkov in tropskega šika, le najboljši kapučino južno od rimskega Koloseja. V deželi, ki je stara prav toliko kot Slovenija, življenje teče precej drugače.

Med zvonjenjem iz mogočne kamnite kated­rale, ki se bohoti v tipično romanskem slogu in bi brez zadržkov lahko krasila katerokoli mesto v Lombardiji, se po Asmari z minaretov sočasno razlega mujezinov klic k molitvi. »Homogeno razmerje muslimanov in kristjanov, ki živijo v sožitju, dela našo čudovito prestolnico sila svetovljansko,« je ob močni črni kavi sorte la favorita del sultano razlagal Heden Kebbede v kavarni kina Odeon. Ta v vsem svojem nedotaknjenem sijaju iz poznih tridesetih krasi tudi naslovnico odlične knjige o Asmari Edwarda Denisona, ki je bila eden od razlogov za moje potovanje. »Eritreja je neverjetno prijazna in gostoljubna dežela – prava redkost v Afriki. Roko dam v ogenj, da je Asmara ena najvarnejših prestolnic na črni celini. Vidiš, ljudje kljub težavam, krizi in pomanjkanju ostajajo nalezljivo prijazni.« Zraven je, tako kot vsi lepo urejeni gospodje, ki so se mudili za sosednjimi mizami, popil še motno mešanico lokalne janeževe alkoholne pijače zibib in vode ter se ozrl po kavarni. Ob oknu je stal dvometrski filmski plakat z Melom Gibsonom in Dannyjem Gloverjem za Smrtonosno orožje 2,
v kotu na njem pa napis COMING SOON.

Italijani so v Eritreji ustanovili kolonijo na začetku 20. stoletja v času velike vizije za svojo veliko ovo tvorbo z imenom Africa Oriantale Italiana. Že za časa okupacije so poskrbeli, da je Asmara postala igrišče za užitkarje – več kot pet novih kinematografov, opera, številni bari, golfska igrišča, teniški, jahalni in atletski klubi ter celo uradni bordel so zabavali nekaj tisoč Italijanov, ki so se iz tega ali onega razloga na začetku tridesetih let znašli v takrat tako eksotični Abesiniji. Ob kapitulaciji Italije leta 1943 jih je bilo tukaj že 60 tisoč. Ko so Združeni narodi na začetku petdesetih let Eritrejo na silo priključili k Etiopiji v navidezno federacijo, se je začel kaliti narodni upor. Kmalu je velika soseda Etiopija aneksirala Eritrejo, jezni domoljubi pa so jo mahnili v ilegalo. »Ne Haile Selassie ne rdeči tiran Mengistu nista zlomila volje naših gverilcev,« je na klopci ob danes presušeni fontani Mai Jah Jah, ki stoji pod četrtjo starih italijanskih vil, s ponosom v glasu rekel Bereket Abraha, zraven pa ob tla udaril s sprehajalno palico, ki mu pomaga pri hoji po bližnjem srečanju s sovražnikovo bombo, ki ga je zabrisala ob skalo. »Trideset let smo se bojevali za neodvisnost, potem pa smo iz jarkov zakorakali proti Asmari in v vsej svoji majhnosti premagali velikansko pošast. Bil sem med prvimi, ki so razvili neodvisno eritrejsko zastavo istega leta, ko se je osamosvojila tudi vaša Slovenija.« Dve leti kasneje, konec aprila 1993, je Eritreja po referendumu prvič zadihala neodvisno. Letos so ob srebrnem jubileju, 25-letnici osvoboditve – pa čeprav je Eritreja na večno zadnjem mestu, nekje ob Turkmenistanu in Severni Koreji, po informacijski in medijski svobodi brez demokracije – v deželi organizirali veliko slavje, parade in karnevale, na katere so prišli tudi mnogi Eritrejci iz diaspore. Veliko jih je pred trdo roko državnega nadzora in prisilne vojaške obveznosti pobegnilo v širni svet. Eritreja namreč brez pravega razloga ohranja stalno vojno pripravljenost.

Na ulicah Asmare sem se počutil kot sredi afriške koprodukcije naključnega Fellinijevega filma. Zjutraj je ob parčkih na vespah mimo lokalov, kjer so vsi pili svoj prvi makijato, pripeljal rumen fičko, popoldne so se pražnje oblečeni gospodje s svojimi damami pod roko mimo nadobudne mladine podali na passeggiato, zvečer pa so v nekdanjem zbirališču fašistov Casa degli Italiani gostje srkali vermut in čakali na svojo velikodušno porcijo špagetov. Vse stavbe okoli avenij Harnet in Sematat so pričale o mogočni in burni preteklosti. A spomenika svojim herojem iz jarkov v Asmari niso nikoli postavili – namesto njega so raje izdelali kip šestmetrskih kovinskih sandal, ki so ponosen simbol gverilske bitke za neodvisnost, in ga postavili na ogled sredi mesta. Gverilci so namreč nosili gumijaste sandale, ki jih za nekaj deset nakfov lahko kupiš kjerkoli še danes. Leta 2008 so mestne oblasti po hitrem postopku in brez razlage kip nenadoma odstranile. Abeba Kiele, ki je lastnik ene redkih prodajaln spominkov nasproti krožišča, kjer je stal kip, mi ni znal (ali pa smel) povedati, zakaj.

Jeffrey Gettleman, dopisnik New York Timesa v Nairobiju, je asmarski art deco laboratorij pokajočih fasad in pastelnih tonov poimenoval »Miami Beach brez minikril in razkošnih avtomobilov«. Nanj ga je spomnila ena najbolj nenavadnih stavb v Afriki, ki imitira streamlined dinamiko poznih tridesetih z aerodinamično obliko letala kot stilske reference večni slavi transporta. Bivša delavnica Fiat Tagliero kot najlepši primer afriškega futurizma spominja na dela Franka Lloyda Wrighta (ki je svojo edino črpalko v Minnesoti izdelal skoraj 20 let kasneje), a zgodba njenih 30-metrskih lebdečih kril je še bolj zanimiva. Arhitekt

Giuseppe Pettazzi je moral zaradi dvomov občinskih mož, da bodo nenavadno dolga krila res stala samostojno, na njihov ukaz moral konstrukciji dodati lesene stebre. Na dan inavguracije stavbe je, da bi dokazal pravilnost svojih arhitekturnih izračunov, naslonil pištolo na sence svojega asistenta in mu ukazal, naj stebre podre. Krila so seveda ostala v zraku in nekdanja spomeniško zaščitena Shellova črpalka krasi križišče dveh avenij še dandanes.

V Eritreji nihče ne ve, kdaj ga nadzoruje Veliki brat. Številni so prepričani, da na vsakem koraku. Zato so prebivalci postali previdni. Interes službe državne varnosti (zveni znano?) sega na vsa področja in nihče ni izvzet iz njegovega objema. To sem začutil že na letališču, ko sem moral izpoln­jevati deklaracijo za deklaracijo, prijavljati devize, čakati na natančen pregled osebne prtljage in prestati zasliševanja mrkih uradnikov ob treh zjut­raj. Na začetku omenjeni pisatelj in kulturolog


Edward Denison, ki je tudi avtor Bradtovega vod­nika po Eritreji, je šel celo tako daleč, da je označil medijsko svobodo v Eritreji za popolno črno luknjo. Tudi odnosi z ZDA so na eni najnižjih točki doslej – velesila obsoja Eritrejo, da sponzorira somalijske teroriste in islamski fundamentalizem. Eritrejsko gospodarstvo so nedavno pahnili nazaj v srednji vek, pred 15 leti so celo zaprli univerzo v Asmari. Po lestvici Poročevalcev brez meja (RSF) je Eritreja že osmo leto na zadnjem mestu lestvice svobode tiska na svetu. A vsa ta orwellovska senca Velikega brata se za popotnika vsaj delno razblini nekje med deviško praznimi plažami Rdečega morja, vonjem sveže pražene kave, arhitekturnimi poslasticami čiste in urejene Asmare ter pristno prijaznostjo domačinov, ki se kljub tegobam ves čas trudijo ostati nasmejani.

TEKST & FOTO Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri