Ana Zadnik, članica Minijevega oblikovalskega tima

  • 03.11.2017

V Ljubljani je diplomirala iz kiparstva. V Londonu je končala študij na Royal College of Art. Najprej je delala za Renault v Bukarešti, Parizu in Barceloni, zatem se je preselila k Jaguarju in Land Roverju v Warwickshire v Veliki Britaniji. Leta 2014 je nepričakovano dobila povabilo iz BMW-ja, naj se pridruži Minijevemu oblikovalskemu timu. Danes je zaslužna za notranji dizajn zelo zahtevnega avtomobila.

(Foto: FOTO Sanjin Kaštelan)

4 fotografije v galeriji

Sedemintridesetletne Ane Zadnik še nikoli prej nismo videli našminkane. Že polno desetletje jo poznamo kot preprosto mlado žensko, ki z zunanjim videzom ne izda veliko o sebi. Kavbojke, majica, športne copate, nikoli ni nosila petk in globokih odprtih dekoltejev. Lahko pa bi dejali, da Ana Zadnik že celo desetletje razvnema moško domišlijo, tisto oktansko.

Leta 1999 je na Reki končala šolo za uporabno umetnost in dizajn ter se vpisala na ljubljansko Akademijo likovnih umetnosti, smer kiparstvo. Leta 2003 je prejela Prešernovo študentsko nagrado in pridobila pravico do štipendije slovenske vlade za vpis na priznani Royal College of Art, kjer je študirala dizajn vozil. Tudi na Royal College of Art je bila ena od najboljših študentov, za kar je leta 2007 dobila prestižno nagrado, Pilkington Award for the best Design Interpretation. Med študijem v Londonu je leta 2006 preživela dva meseca na specializaciji na Japonskem pri Toyoti, njena prava poslovna kariera pa se je začela januarja 2008 pri Renault Nissanu s konceptom dacie duster. Ta je bil leta 2009 predstavljen na avtomobilskem salonu v Ženevi in Ana Zadnik je bila takrat s svojo ekipo ena najbolj fotografiranih ljudi na salonu. Sledil je renault frendzy leta 2011. Po nekaj manj kot petih letih pri Renaultu oziroma Dacii, ko je živela in delala v Bukarešti, Parizu in Barceloni, se je preselila k Jaguarju, pravzaprav k Land Roverju. Tudi tukaj je bila oblikovalka notranjosti v oddelku strateškega dizajna. Leta 2014 je soustvarila luksuzno terensko vozilo land rover discovery vision concept. Na prehodu iz leta 2014 v 2015 je prišla v München, kjer je zdaj že več kot dve leti zaposlena v studiu za oblikovanje minijev in skrbi za oblikovanje njihove notranjosti.

Z Ano smo se dogovorili za sestanek blizu Olimpijskega parka. Eno leto je imela veto na dajanje izjav novinarjem. Obdobje silenzio stampa se je izteklo in mi smo, kot je bilo dogovorjeno, takoj, ko je bilo to mogoče, odšli na Bavarsko. Seveda se nismo dogovorili za srečanje v parku, temveč v bližnjem pompoznem BMW-jevem muzeju. Seveda zato, ker je BMW danes Anin delodajalec.

Pomembno je ravnovesje

Pred nami in pred restavracijo Bavaria je stala prelepa mlada ženska iskrečih se oči, diskretno naličena, z valovito kodrasto pričesko. To je bila Ana, kakršne ne poznamo, no, ko pa je spregovorila, je bila to tista ista oblikovalka, ki nas je že pred leti navdušila z uspešnostjo, izobraženostjo, spontanostjo, preprostostjo ...

Z Ano smo se prvič pogovarjali v Zagrebu, ko je bila na oddihu med študijem avtomobilskega oblikovanja na prestižnem britanskem Royal Collage of Art. Danes, po desetih letih, je za njo izjemno uspešna kariera oblikovalke notranjosti avtomobilov in dejstvo, da so jo BMW-jevi lovci na talente pripeljali na zavidljiv položaj v eno od svetovno najboljših podjetij, pove prav vse. Živela je v Londonu, Tokiu, Parizu, Barceloni, Bukarešti, danes pa je v Münchnu ena od pomembnejših oblikovalskih členov v Miniju. Njeno delo so sedeži v enem od dizajnersko najzahtevnejših avtomobilov današnjega časa in je del skupine štirih oblikovalcev, ki so odgovorni za njegovo notranjost. Ker mini mora biti šik, spominjati mora na šestdeseta prejšnjega stoletja in na univerzalne ideje, ki jih je mini morisu podaril legendarni Alec Issigonis, njegov idejni oče.

Vse to odlično povezuje oblikovalka, ki je končala kiparstvo na Likovni akademiji v Ljubljani, ki je vozniški izpit opravila šele pri starosti 25 let in ki le redko sede za volan. Danes pa je poznana ne samo tistim, ki dobro poznajo avtomobilsko dizajnersko sceno.

»München je mesto za vse tiste, ki imajo radi urban način življenja, a se hkrati radi umaknejo iz mestnega vrveža v naravo. Med tednom se vse vrti okoli službe, medtem ko so konci tedna namenjeni družini, rekreaciji, športu, tekmam in neverjetnemu fetišu – pivu. Strastno se ga konzumira, ampak z mero. Tukaj v soboto in nedeljo nimate kaj početi v službi. Delodajalec vas spodbuja, da za konec tedna ostanete doma, pa ne samo zato, ker so sindikati močni. Dobro namreč vedo, da je za dobre rezultate potreben balans med službo in zasebnim življenjem,« nam Ana v enem dihu pove svoje prve vtise o bavarski prestolnici. Prepotovala je pol sveta, ampak takšne organiziranosti in takih razmer za ustvarjanje in napredek ni izkusila še nikjer. Njen povprečni delovni dan je prepleten s številnimi aktivnostmi, ki so neizbežno vezane na oblikovanje notranjosti minija. Še več, tukajšnji delodajalec se trudi svojim oblikovalcem razširiti obzorja. Pri BMW-ju ne hodijo na sindikalne izlete ali pa na klasične team buildinge, kjer so zabava in žuranje na prvem mestu. »V BMW-ju kar nekaj ljudi skrbi za to da pri svojem delu ne otopimo. Pogosto nam organizirajo obiske umetniških razstav in dogodkov, kjer lahko srečamo priznane umetnike, športnike. Ideja je, da se nam razširijo obzorja in da se umaknemo od ustaljenih tirnic. In tudi zato tukaj tako zelo rada delam.« Že dve leti je zaposlena v Design Speciality Studiu za dizajn minija in zelo je počaščena, da ima priliko delati z najboljšimi. Eden izmed njih je tudi Domagoj Đukec, ki je bil do nedavnega glavni za oblikovanje zunanjosti BMW-jev, danes pa je na čelu BMW-jevega kultnega oblikovalskega oddelka M.

V tretje gre rado

»Veliko ljudi iz Hrvaške me je vprašalo: 'Ali te je Đukec spravil not?' Ne! Vprašali so ga, ali me pozna, in vse, kar je rekel, je bilo: 'Da.' Nič ni naredil. Tam se nič ne odvije prek zvez in tudi če bi bila njegova sestra, to ne bi nič pomenilo. Tukaj obstaneš in napreduješ le, če si nekaj vreden, če se izobražuješ in če si lojalen podjetju.« No, Ana dela v Miniju ni dobila v prvem poizkusu. Več let je poizkušala, poslala je svoj portfelj na njihovo spletno stran in potrpežljivo čakala na svojo priložnost. »Portfelje preverjajo enega za drugim in na koncu te pokličejo ali pa tudi ne. V mojem primeru je to trajalo tri leta. Tukaj ni lahko dobiti dela in papirji in diploma niso najpomembnejši,« razlaga Ana.

V mladosti je avtomobili niso najbolj zanimali. In kdo ve, kaj bi bilo z njo, če ne bi doživela neprijetne izkušnje z moškim svetom med študentsko izmenjavo v Renaultovem centru v Parizu. Tam so ji, ker je ženska, ne preveč taktno poizkusili preprečiti vstop, saj naj bi bil to moški svet. V njej je to zbudilo revolt in kot štipendistka in najboljša diplomantka se je vpisala na londonski Royal Collage of Art. Strokovno prakso je oddelala v Tokiu in Toyota je v njej prepoznala ne samo talent, temveč tudi željo po uspehu. Ana se je imela od koga učiti. Njeni predavatelji so prepoznavni Chris Bangle (šef BMW-jeve oblikovalske skupine), Stephane Swartz (šef Nissanovega evropskega oblikovalskega oddelka), Marek Reichman (šef Aston Martinovega oblikovanja), Serghe Porcher (med drugim avtor Citroënovega pluriela). Še preden je diplomirala, so na njen naslov prihajale ponudbe slavnih svetovnih avtomobilskih znamk. Ana se je takoj zaposlila v skupini Renault Nissan, pristala je v Renaultovem oblikovalskem studiu v Bukarešti, kjer dizajnirajo dacie, izziv pa ji je bil tudi dizajn nove zastave.

»To ni niti malo nenavadno. V Evropi pogosteje kupujejo avtomobile ženske kot moški, zato je logično, da jih tudi oblikujejo,« v smehu pove Ana.

Nove vrednosti

»Edini projekt, ki sem ga razvijala v Münchnu in ki je bil tudi javno predstavljen, je mini vision next 100 koncept. To je bil show car, ki je predstavljal idealizacijo minija ob stoletnici BMW-ja. Avto, ki predstavlja prihodnost naše znamke. Izdelala sem tudi sedeže, posredno pa sem sodelovala tudi pri drugih delih. Tukaj se pozornost posveti vsakemu detajlu, zato je zaposlenih toliko oblikovalcev.«

Ana Zadnik ni pristojna samo za estetiko, temveč za celoten koncept. Pri oblikovanju notranjosti običajno sodeluje od tri do pet oblikovalcev, eden pa je glavni. Vprašamo jo, ali je ona tista, ki je odgovorna za celoten tim.

»Recimo, da je tako. To je presenetljivo, saj bi ljudje pričakovali, da en človek dela en interjer, a pri nas je vse skupinsko delo. Trenutno nam je pomembno, da se znamka Mini ne povezuje z besedo retro. Seveda nadrejeni od nas zahtevajo, da sledimo britanski dediščini, zgodovini in britanskemu pridihu ter minijevi originalnosti. Minijeva dediščina je globoko ukoreninjena v britanski kulturi. Naš cilj v Miniju je, da te lastnosti zadržimo in jih osvežimo s sodobnimi vrednotami. Beseda retro je za naše pojme nekoliko staromodna, zato je ne uporabljamo,« nam pojasni oblikovalka, ki je v svoji karijeri izkusila vzpone in padce, saj pravi, da je oblikovanje proces, ki se nikoli ne konča.

Ko Ana ne dela, uživa v lepotah mesta, v katerem živi. Pravi, da je pravi gurman in da rada preizkuša nove jedi. »Meni najljubša dela mesta sta reka Isar in ogromen Angleški vrt, po nemško Englischer Garten, javni park, ki je v središču Münchna in ki se v toplih dneh preobrazi v neskončne prostore za piknik, peko na žaru, proslave, kopanje s tisoči veselih ljudi. Česa podobnega nisem še nikjer doživela. Rada kaj dobrega pojem, zato so mi zelo ljubi Café Marais, Aroma Café ter nekatere indijske in afganistanske restavracije. Za konec tedna se pogosto odpravim na smučanje in planinarjenje. Da imam to na dosegu roke, mi je zelo pomembno.« Šport, kuhanje, druženje in obilica potovanj so njene strasti. Kadarkoli ji uspe, kam odleti. Kajti potovanj se nikoli ne zasiti. Izogiba se velikim hotelom in organiziranim ponudbam, rada ima spontana potovanja in stik z domačini. Pa vendar črpa navdih iz otroštva. »Od četrtega do desetega leta, ko je bilo ustvarjanje brezmejno,« pravi. Takrat, ko je bilo možno eksperimentirati, pretiravati ter tudi delati napake. »Vse tisto rezanje papirja, origamiji, zlaganje volumna iz kartonov in kaširnega papirja, slikanje, plastelin, kreiranje skozi igro – brez vsega tega ne bi delala tega, kar delam danes,« sklene naše druženje izjemno uspešna Rečanka, ki je diplomirala v Ljubljani.

TEKST Igor Stažić & Danijel Tomičić
FOTO Sanjin Kaštelan

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri