AIKIDO - Iz policijske šole na pot miroljubnega bojevnika

  • 04.09.2018

»Proti agresiji z inteligenco in nenasiljem«
Aikido je način (razumevanja) življenja, je umetnost bivanja v trenutku, je trening prisotnosti in je svojevrstna diplomatska šola. Aikidoka, praktikant aikida, konflikte namreč rešuje z nevtralizacijo nasprotnikovega napada. Ne porablja svoje energije, ne zbira modric, ne neti svoje jeze in nikoli ne sestopi s pozicije univerzalnega spoštovanja. Aikido kot veščina plemeniti ljudi, ker jih vodi tudi k dobroti, kar se seveda kaže tudi v uspehu in osebnem napredovanju v vsakdanjem življenju. To je, poleg ljubezni in sočutja, čista osnova.

Anže Regina, Stephen Toyoda, Matjaž Dobravec (Foto: Primož Predalič)

6 fotografij v galeriji

Kaj imata skupnega Steven Seagal in Matjaž Dobravec? Nič in hkrati veliko ‒ oba sta mojstra aikida, prvi 8. stopnje, drugi 5. dan, oba učitelja, oba učenca.

Začetki na policijski šoli

Za aikido se je vodja Shodokan doja iz Ljubljane in njegov glavni učitelj oziroma sensei Matjaž Dobravec navdušil na policijski šoli v Tacnu, kjer je poveljnik enote Boris Zakelšek na treningih samoobrambe vzgajal vrste miroljubnih bojevnikov. Tam so sicer vadili policijski jiu-jitsu, nato pa je mojster Zakelšek v sklopu Zaščitne policijske enote (ZPE) ustanovil sekcijo Aikido. Matjaž se ji je takoj pridružil, aikido začutil in se v njem tudi takoj našel. Njegov talent in nagnjenje je opazil tudi Zakelšek in mu po selitvi v domači Maribor leta 1996 prepustil vodenje skupine. »To me je presenetilo, saj sem bil takrat še precej zelen,« pravi Matjaž in doda: »Bil pa sem počaščen in odločen, da z aikidom nadaljujem. Vztrajal sem in nikoli mi ni bilo žal.«

V Shodokan doju živi duh velikih učiteljev

Živeti v času, v katerem se nam tako rekoč na srebrnem pladnju ponuja elitno znanje, ki je bilo nekoč dostopno redkim, je sreča in velik privilegij. Če se, seveda, srčno potrudiš in neomajno vztrajaš, da prideš do njega – to pa se ni spremenilo in je enako kot nekoč. Aikido je sicer veliko mlajši od drugih borilnih veščin, ki so vzniknile v plemenitih samurajskih okoljih, a je bil tudi on sprva namenjen izključno višjim častniškim krogom japonske cesarske vojske in tehnike te kompleksne obrambne veščine so bile varovane kot najvišja vojaška skrivnost. Aikido je nastajal na začetku 20. stoletja, njegov tvorec Morihei Ueshiba (1883‒1969) pa mu je dal dokončno formalno obliko in ime leta 1942. V znak globokega spoštovanja ga njegovi učenci naslavljajo z O'sensei, kar pomeni veliki učitelj. Matjaž Dobravec je bil na začetku leta 2016 promoviran učiteljsko stopnjo (sensei) 5. dan, a to še ni konec poti ‒ kajti v aikidu konca ni.

Sensei Matjaž Dobravec kot glavni učitelj (sensei) skupaj z drugimi mojstri aikida vodi slovensko aikido društvo Shodokan dojo, ki je bilo ustanovljeno leta 1993 in je leta 1999 postalo član Aikido Association International (AAI), ki deluje v okviru krovne organizacije Aikikai Hombu Dojo s sedežem v Tokiu. S pristopom v organizacijo AAI je društvo dobilo ime Shodokan dojo, kar v prevodu pomeni šolanju odprta pot.

Učitelj pride, ko je učenec pripravljen

Še preden povemo kaj več o aikidu, povsem praktičen nasvet. Ne glede na starost in telesno pripravljenost se lahko pridružite skupini ljudi, ki se bojuje tako, da se ne bojuje, ter lastno energijo uporablja za ustvarjalnost. Ne boste postali zadnji samuraj, pač pa aikidoka, to je tisti pripadnik človeštva, ki se je podal na pot harmonije duha. Učitelj pride, ko je učenec pripravljen, pravi stara modrost ‒ če držite v rokah ta Playboy in se vam je pozornost ustavila prav na tem članku, ste gotovo pripravljeni.

V svet najčistejše oblike aikida, ki jo je Matjaž povzel po svojem učitelju, shihanu Fumiu Toyodi, je mogoče vstopiti tudi v Kranju, Pivki, na Lavrici, v Domžalah in Kočevju, mi pa smo bosonogi spoštljivo vstopili v Gendai center na Leskoškovi 6 v Ljubljani. Shodokan dojo je prostor, kjer se družijo enako misleči, praviloma uspešni in visoko izobraženi ljudje, in tu na steni visita sliki Fumia Toyode in ustanovitelja Ueshibe. Pretežno moško pribežališče (aikido seveda trenirajo tudi ženske) je mreža podpore, ki se, kot bo jasno nekoliko kasneje, iz doja širi v dobrodelnost.

Življenje aikidoke

Na vprašanje, kako je aikido oblikoval njegovo življenje in kako živi aikidoka, Matjaž odvrne: »Včasih se fantje med sabo nekoliko pošalimo in rečemo, da je dojo naše zatočišče. Naša jama. Zvečer se ne klatimo po barih, ampak rastemo tu v doju. Sicer pa sem čisto navadna oseba, ki zjutraj vstane, gre v službo in po službi domov ter nato vsak večer v dojo na trening. In ne, kot aikidoka ne jem le sušija, ne jemljem proteinov in tudi ne raznih dodatkov. V dobri telesni formi me ohranja trening aikida, glavo si praznim z meditacijo in pravilnim dihanjem. Ker me zadnja leta vabijo v tujino, kjer vodim seminarje, sem kar nekaj časa na poti in bi težko vzdževal rigorozen življenjski slog. ZDA, Dubaj, Mavricij, Kuvajt, Belgija, to so moje aktualne destinacije, letos pa se imam namen spet vrniti na Japonsko, kjer eden od bolj vplivnih učiteljev, Yasuo Kobayashi, praznuje 50-letnico svojega doja,« načrte iz popotnega dnevnika razkrije sensei.

Učitelj, učenec ‒ oboje, za vedno

Že dolga leta učitelj je še vedno učenec: učenje je nikoli končan proces. Pogled mi uide na fotografiji učiteljev, ki aikidoke Shodokan doja opominja na pravo pot, kar pomeni beseda shodokan. »Moja prava učitelja sta bila dva. Prvi je Boris Zakelšek, ki je odigral prepomembno vlogo, saj me je navdušil za aikido. Bil je tisti človek, ki mi je pomagal odkriti moj talent. In nato je na moje učenje in širjenje aikida najbolj vplival Fumio Toyoda. Shihana Toyode ni več med nami, sva pa zato velika prijatelja z njegovim sinom Stephenom. Danes se učim od njega, pa tudi od drugih učiteljev, ki jih vabim v Ljubljano na seminarje; poznavalci aikida bodo vedeli, kdo so učitelji Germanov, Spies, Matsuda in Katz. Aikida ni nikoli konec, študij tehnik se nikoli ne konča in v tem je njegov čar. Aikido je tako kompleksna umetnost, da je vsak učitelj brezpogojno tudi učenec,« razloži Matjaž. »Kot učenec aikida vedno pridno sledim svojim učiteljem in sem veliko bolj discipliniran, kot sem bil v šoli. Tako je to, ko te nekaj zares zanima. Menim, da ima vsak človek v sebi skrit kakšen velik talent, le da ga večina žal nikoli ne odkrije. Če bi ga, bi bilo namreč na svetu veliko več uspešnih in zadovoljnih ljudi. Kot učenec se danes največ naučim od svojih učencev: med njimi so otroci, mladostniki, študenti, doktorji znanosti, bivši športniki, otroci s posebnimi potrebami, slepi in slabovidni. O tem, kakšen učitelj sem, pa lahko sodijo le drugi. Trudim se biti čim boljši in zagotovo sem svojemu poslanstvu izjemno predan. Na treningih nikoli ne vpijem, kot to nekateri počnejo pri drugih športih, ker menim, da to ni potrebno, da bi koga kaj naučil. Skozi moje roke je šlo na stotine aikidok, a še pomembneje je, da jih je veliko tudi ostalo. Prav tako me veseli, da se vračajo tudi tisti, ki so pred nekaj leti opustili trening in nato v sebi začutili, da se želijo vrniti.«

Poslanstvo učitelja borilnih veščin

»V današnjem svetu, ko zunaj preži toliko nevarnosti, tudi virtualnih, je zelo pomembno, da dobimo otroka v telovadnico. Če nam to uspe, je pol že narejenega. V doju nimamo wi-fija, tu se gledamo v oči, poudarjamo osebni stik. Če smo pred leti iz realnega sveta bežali v svet interneta, se pri nas v doju iz virtualnega vračamo v resnični svet. Poslanstvo nas učiteljev je, da učimo aikido še naprej tako, kot so nas učili učitelji, da v doju delamo boljše ljudi. Nasilje rodi nasilje, zato je konflikte treba reševati na miren način, in prav to počnemo tukaj,« smisel poučevanja aikida razloži sensei. Pa vendar, lahko aikidoka napadalca nauči kozjih molitivic, tudi poznavalca drugih borilnih veščin? »Pravi mojstri borilnih veščin se ne pretepamo med sabo. Govorim o tistih pravih! Seveda pa je tudi veliko ljudi, ki hodijo na borilne veščine z drugačnimi nameni. Aikido ni tekmovalni šport in ga je težko primerjati z drugimi borilnimi veščinami. Sam recimo ne bi rad po vsakem treningu domov hodil polomljen. Aikidoka se bojuje tako, da se ne bojuje, in je ravno zato nepremagljiv,« pravi sensei, ki trdno verjame, da aikido soustvarja boljši jutri.

Dolga pot do stopnje 5. dan

Peti dan je prva od učiteljskih stopenj, ki jo je mogoče doseči le na priporočilo in pride kot nagrada za dobro delo. Zadnji izpit, ki ga učitelj opravlja, je izpit za 4. dan in tudi ta je nekoliko poseben. Zakaj poseben? »Za ta zadnji izpit si kandidat sam pripravi program v določenem času, ko mora pokazati, kaj zna in kako si predstavlja aikido. Ta izpit sem opravil leta 2009 v Chicagu, tam, kjer se je zame zares vse začelo, kjer sem bil uchideshi. S sabo sem pripeljal tudi svoje učence, ukeje, ki sem jih nato celo posodil za izpit drugemu kandidatu iz Chicaga, saj so bili res dobri,« se spominja v smehu. »Svoje tehnike lahko seveda pokažeš najbolj optimalno, če ukeja poznaš.« In če bi se Matjaža Dobravca lotil Steven Seagal? »Se me ne bi, ker on je pač zvezda in živiva v povsem drugačnih svetovih. Je pa sicer dober aikidoka, njegov aikido je močan, natančen, a je za moj okus mogoče malo preveč statičen.« Kakorkoli, Seagal se na Matjaževem izpitu ni pojavil, so bili pa v komisiji sami mojstri z višjimi nazivi oziroma pasovi. Ti te ocenijo z belimi in črnimi kamenčki ‒ z belim za uspešno opravljen izpit, s črnim za neuspešno. »Glavnega v izpitni komisiji, senseija Nakayamo [danes ima 7. dan] sem po izpitu vprašal, ali so bili vsi kamenčki beli. Če bi bil med njimi en sam črn, bi izpit hotel opravljati znova. Pri aikidu ne gre za dokazovanje, to delamo zase, in tako me je navsezadnje učil shihan Toyoda, karizmatičen in izjemno strog mož.« Vsi kamenčki so bili beli. Sicer je vseh mojstrov Matjaževe stopnje na svetu že 7700 (on je bil 6729. po vrsti), so pa v to število vključeni tudi vsi upokojeni in pokojni.

Konstruktivna pomoč tistim, ki jo potrebujejo

Ena od pomembnih vrednot aikida je tudi pomoč drugim, dobrodelnost. »Lani sem v navezi s projektom Botrstvo vzel v uk skupino otrok med desetim in štirinajstim letom starosti, ki si takšnih in drugačnih treningov ne morejo privoščiti. To je koristilo njim in nam. Videli smo, kako otroci, ki nimajo enakih možnosti kot drugi otroci, znanje dobesedno požirajo in cenijo dane priložnosti. Pobuda se je izkazala za upešno, zato smo otroke, ki so si to želeli, zadržali pri nas in jim tudi priskrbeli vso potrebno opremo za trening. Tudi sicer že nekaj let s člani doja delamo veliko na prostovoljstvu, zbiramo denar in materialne stvari ter darujemo kri. To nas osrečuje. Ko se je stresla Fukušima, smo nakazali denar na japonsko ambasado, in izkazalo se je, da smo bili po višini pomoči takoj za vlado Republike Slovenije. Gremo tudi na šole in s prikazovanjem aikida promoviramo japonsko kulturo. V naše vrste, brez povračila, jemljemo slepo in slabovidno mladino. Sam sem občasno učitelj pri slovenski policiji ‒ ona je dala meni, jaz ji skušam to povrniti,« filozofijo aikida v praksi pojasni Matjaž.

Osnovne vrednote

In tu smo že pri osnovnih vrednotah aikida, ki jih je pametno prenesti v vsakodnevno življenje. »Med seboj moramo biti dobri, pomagati si moramo, moramo se poslušati. Prevečkrat gremo drug mimo drugega, ker za to ni časa, ni volje. Prevečkrat nam je vseeno za druge. Na treningu si partnerja stojita nasproti ‒ eden napada, drugi se brani, a si vseeno pomagata med seboj, in tako bi moralo biti tudi v življenju. Zavedajmo se, da smo vsi enakovredni, vsi enako pomembni. Meni so na poti osebne rasti najbolj pomagali prav moji učenci, brez njih me ne bi bilo. In čeprav sem si v 25 letih nabral kar nekaj pomembnih priznanj, na primer letos posebno plaketo Olimpijskega komiteja Slovenije in leta 2009 iz rok japonskega veleposlanika priznanje za širjenje japonske kulture in te veščine v Sloveniji, kar dobi redko kdo, so moja največja nagrada moji člani,« sklene Matjaž.

Razmišljanja o aikidu s Stephenom Toyodo

Stephen Toyoda, pol Japonec, pol Grk, se ob prihodu v dojo prikloni. Skrbno obleče kimono in si nadene hakamo [ko akidoka opravi 1. dan, si lahko prek kimona obleče to posebno krilo]. Sin učitelja, ki je učenje aikida prilagodil analitičnemu razmišljanju zahodnega človeka, ima zapeljivo umirjeno energijo. Sinu Fumia Toyode je bil aikido položen v zibelko ‒ kot otrok se je zanj navdušil, kot najstnik se je, ker je hotel izstopiti iz očetove sence, odmaknil, nato pa ga je aikido čez nekaj let spet našel. Dokončno se je zanj resno in po globokem razmisleku odločil po očetovi smrti. Oče Fumio Toyoda je bil poslan v Ameriko z namenom širitve aikida in zen meditacije. V Chicago je veliki shihan prišel z jasnim poslanstvom, zato je bil njegov zgled mogočen in zavezujoč. Za Stephena je z njegovo smrtjo nastopil trenutek, da v sebi poišče resnico. »Ali to delam samo zato, ker je to počel moj oče? Kaj hočem s svojim početjem doseči? Kako velika je moja vizija? Zastavljal sem si mnogo vprašanj in odgovori so postajali bolj in bolj jasni. Očetova smrt je bila nenadna in zelo dramatična. Spodbudila me je, da sem se vprašal, kaj bom zapustil svetu, ko ga bom nekoč zapustil. Bom pustil sled? Bom prispeval k skupnemu dobremu? Videl sem, da aikido združuje kulture in generacije. Spoznal, da gre za umetnost. Spoznal, da je aikido vreden, da mu posvetim življenje,« pojasni Stephen.

Smisel treninga borilnih veščin

»Smisel treninga borilnih veščin je kultivacija samega sebe skozi introspekcijo. Bojevnik mora biti v vsakem primeru pripravljen živeti v trenutku, tako med izvajanjem aikido tehnike kot v vsakodnevnem življenju. Ko si v trenutku, se ne ukvarjaš s preteklostjo in se ne bojiš prihodnosti. Si v stanju brez strahu, kar pomeni, da ti ne odteka energija. To zavedanje pri aikidu krepimo z zen meditacijo in posebnimi dihalnimi tehnikami.«

Naš edini resnični sovražnik

»Mi sami smo si največji sovražniki, in ne drugi ljudje. Prav zato je edina prava in največja zmaga nad samim sabo. Ko si zremo iz oči v oči z navideznim sovražnikom, ne sodimo, ne gledamo površinsko, zato v sočloveku ne vidimo nasprotnika, temveč njegovo energijo, s katero lahko delamo. To je brez treninga težko, trening pa mora biti konstanten, lahko ga primerjamo s poliranjem ogledala; če se ustavim za eno samo sekundo, se bo na ogledalu spet nabral prah, le čisto ogledalo pa kaže jasno sliko. Resnico. In upajmo, da ogledalo ne kaže ega. V aikidu ta nima kaj iskati: sensei se pokloni učencem, pokloni se doju, pokloni O'senseiju. Vsi smo enaki. Vsi čistimo stranišče, ker ga vsi uporabljamo.«

Skromnost je lepa čednost

»Sensei je le oseba, ki je mogoče čisto malo pred tabo na poti, ta pot pa se nikoli ne neha. Sen ‒ pred, sei ‒ življenje, že samo ime pove, za kaj gre, kdo učitelj je. Je nekdo z nekaj izkušnjami več, a tu ni mrtvega konca. Ko si okrog pasu zavežemo črn pas in oblečemo hakamo, se učenje šele dobro začne. Moj oče je rad govoril o ledeni gori, katere večji del je pod vodo, in ta del pod vodo je naše neznanje. Bolj ko raziskuješ, večja postaja ledena gora. Naloga učitelja je torej predvsem ta, da je dober zgled. Ker če ni, je učencem težko, če ne nemogoče. Kot aikido organizacija smo res ponosni, da imamo tu predstavnika, kot je Matjaž. Vem, kako ponosen bi bil danes moj oče, ker je že bil tukaj. Ta mreža te motivira, da greš vedno naprej. Vsi smo del velike družine in v kateri koli dojo na svetu prideš, povsod se počutiš doma, povsod veljajo ista pravila in iste vrednote. Menim, da je to tisto, kar je hotel o-sensei, in sicer da bi se ljudje različnih kultur, veroizpovedi in ozadij povezovali v skupnih vrednotah. Ne poznaš človeka, a ga, skozi aikido, takoj začutiš s srcem. Vidiš drugega človeka na isti poti in si rečeš, sodelujva!

Vzhod, Zahod

Na Vzhodu daš učencem nalogo in jo izvedejo. Ne sprašujejo se, ali so bili pri tem uspešni. Naredijo in se ne sodijo. Ne postavljajo si časovnih omejitev. Trajalo bo toliko časa, kolikor mora trajati. Zahodnjaki pa potrebujejo veliko potrditve in konkretne rezultate, da ohranijo motivacijo. Moj oče je zato tehnike aikida razbil na korake, poučevanje je sistematiziral ‒ če nečesa ne razumeš, se vrneš na prejšnjo stopnjo in poskušaš znova, dokler si pri sebi ne rečeš: 'Odlično.' Seveda je notranja disciplina danes večji izziv, kot je bila nekoč. Ker se ne ukvarjamo več s preživetjem, iščemo smisel, in mogoče je teže najti smisel kot zasaditi seme in čakati, da nekaj zraste. Prav zato je tako pomembno, da najdemo nekaj, čemur se je vredno povsem posvetiti. Potem vsa vprašanja o smislu odpadejo.«

TEKST Tina Torelli 
FOTO Primož Predalič

Video: http://www.shodokan.si/aikido/sensei_dobravec/

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri