Abarth 124 spider - En koncept, dve izvedbi

  • 30.10.2017

Mazda MX-5 je legenda. Roadster, ki je užitek vožnje z vetrom v laseh v kombinaciji z vrhunsko vozno dinamiko vrnil množicam.

(Foto: Saša Kapetanovič)

15 fotografij v galeriji

Matematika oziroma logika je dokaj preprosta: da je avto cenovno dostopen, si ni mogoče privoščiti visokozmogljivih motorjev. Torej mora vozniške užitke omogočati tudi z manj zmogljivim, po sodobnih merili skoraj podhranjenim motorjem. Liter in pol prostornine, brez prisilnega predihavanja, 130 ’konjev’. Edina rešitev: čim manjša masa, kar pa je zelo težko doseči, ko govorimo o cenovno dostopnem avtu. Odpadejo ogljikova vlakna odpadejo aeronavtični in temu primerno astronomsko dragi materiali. Ne, treba je drugače.

Mazdini inženirji so pri snovanju nove generacije MX-5 dobesedno šteli grame. Zato so nekateri deli pločevine odrezani valovito, okoli točk netanja in varjenja, zato na nekaterih delih najdete luknje tam, kjer ne vplivajo na strukturno čvrstost, zato so pod drobnogled vzeli prav vsak del in preučili, ali bi ga lahko olajšali še za kak gram. Antena, recimo: je zadaj na desnem boku, na oko je malce staromodna, a za to obstaja razlaga: dovolj dolga paličasta antena ne potrebuje dodatnega ojačevalca signala, tiste, skrita v okvir vetrobranskega stekla, bi ga. In ker grami štejejo, se je tu oblika umaknila varčevanju. In tako so Mazdini inženirji nabrali za okoli sto kilogramov prihranka pri masi v primerjavi s prejšnjo generacijo – pa ima avto še vedno vso potrebno opremo, od klime in dobrega infozabavnega sistema do vse potrebne zvočne izolacije.

Poleg tega je razporeditev mase med premi idealnih 50: 50, motor je nameščen nekoliko nižje in bolj nazaj (da je nižje tudi težišče), vogali avtomobila so zaradi varčevanja pri masi diagonalno odrezani (a to, na primer, dejansko ne vpliva na prostornino prtljažnika).

Skratka, pri Mazdi so šli v ekstreme. To pa lahko vpliva na ceno in ena lažjih rešitev pri tem je, da povečate prodajo. Več prodanih kosov ob enakih stroških razvoja (in osnovne platforme) pomeni nižjo ceno prodanega kosa. A ker se prodaje MX-5 ne da kar tako močno povečati, so staknili glave s Fiatom in mazda MX-5 ni več edini avto, ki je posledica istega razvojnega procesa. Nastal je fiat 124 spider. Enaka platforma, veliko enakih delov, a različna oblika. Le oblika?

Seveda ne. Že ko smo z njim prevozili prve kilometre, smo ugotovili, da je manj oster, manj zašiljen, manj na meji kot MX-5. To zna marsikomu ustrezati, konec koncev so takšne roadsterje marsikdo privošči le za uživaška križarjenja brez platnene strehe nad glavo, ne za dinamično nizanje ovinkov med rahlim (ali močnejšim) cviljenjem gum. In v tej vlogi se 124 tudi zato, ker je njegov osnovni motor 1,4-litrski turbo (s 140 ’konji’ in obilico navora), znajde odlično. In če ga vozite hitro, se izkaže, da morda ni tako natančen, je pa bolj odpuščajoč in dovoljuje več igranja.

Seveda pa je bilo že od začetka jasno, da fiat 124 spider ne bo ostal le fiat: v roke so ga kmalu vzeli pri Fiatovem hišnem tunerju Abarthu in zdaj je tu abarth 124 spider, vse tisto, ker bi si želeli tudi pri mazdi MX-5 (razen menjalnika).

Njegov 1,4-litrski 170-’konjski’ turbobencinec se sicer zavrti do omejevalnika vrtljajev, a je precej bolj zabaven od Mazdinega zmogljivejšega dvolitrskega atmosferskega primerka s 160 ’konji’, ker ima na voljo obilico navora. To pomeni, da lahko voznik veliko lažje spodnese zadek in predrsi skozi ovinek – ali pa mnogo lažje lenari pri prestavljanju in se vozi v umirjenih nižjih vrtljajih. A dvomimo, da bo to počel: užitka pri dinamični vožnji je pač preveč. Puristi bodo nad samodejnim menjalnikom dvignili nos (no, drugi bodo to storili zaradi njegovega mlahavega prestavljanja in premalo ostrosti tudi v ročnem načinu prestavljanja), a ker k njemu (v nasprotju z ročnim menjalnikom) sodi zapora diferenciala, ki skrbi, da se pri polnem plinu v prazno zavrtita obe zadnji kolesi, ne le razbremenjeno notranje, mu odpustimo.

Sedeži bi lahko imeli boljši oprijem, a abarthu odpustimo tudi to. Ne odpustimo pa mu premalo zabavnega zvoka iz izpuha. Je sicer glasen in pri pospeševanju zvočno nadvse živahen in zabaven, manjka pa zvočne zabave pri odvzetem plinu in prestavljanju. Dirkaškega grgranja in pokov iz izpuha je pač premalo in tu bi se abarthovci lahko zgledovali po marsikaterem avtu s kako drugo značko na nosu – še posebej, ker pri malce navitem turbobencincu takih efektov sploh ni težko doseči.

Pa vseeno: če k vsemu dodamo še dejstvo, da se streha zloži v približno dveh sekundah, dvigne pa v treh (in to izza volana in tudi med vožnjo, če imate le dovolj močno roko), pa zanimivo zunanjo obliko (ki je marsikomu bolj všeč od mazdine) in ne nazadnje črno-belo barvno kombinacijo, je jasno: pri Abarthu so od MX-5 pobrali tisto najboljše in dodali še nekaj več. Pravzaprav so skoraj naredili mazdo MX-5, ki smo si jo od nekdaj želeli.

TEKST Dušan Lukič
FOTO Saša Kapetanovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri