40V Jasmin Čaušević - Sam z bavario okrog sveta

  • 23.09.2019

Iskren pogovor z 58-letnim Velenjčanom o njegovi etapni plovbi okoli sveta, na katero se je povsem nenačrtovano odpravil leta 2014 z rabljeno čartersko bavario 34, jadrnico Indigo.

Trenutek sreče po vplutju in sidranju v Nacionalnem parku Tobago Cays, Karibi (Foto: Jasmin Čaušević)

21 fotografij v galeriji

Ljubitelji jadranja Jasmina poznajo, saj je hodil po evropskih navtičnih sejmih in o novostih z njih pisal za revijo Navtika plus, za katero še vedo ustvarja članke in reportaže, pa tudi za razne spletne strani, forume ter druge časopise in revije. O svoji odisejadi po svetovnih morjih je do zdaj napisal tri knjige in junija 2017 izdal tudi prvi slovenski jadralski ljubezensko- erotični roman Ljubezen pod jadri.

V prvi knjigi Šepet vetra in valov je leta 2014 opisal svojo prvo daljšo plovbo od Poreča do Kanarskih otokov. »S knjigo sem želel svet jadranja in pustolovščin na preprost način približati vsakemu ljubitelju morja,«, pravi Jasmin, »kajti v naših glavah prevladuje miselnost, da je za takšno plutje in življenje treba imeti posebno jadrnico, da je to cenovno neugodno, da so za takšno plutje potrebne dolge priprave itd. S to knjigo so vsi miti o tem razbiti!« Eno leto in pol je jadral po Atlantiku med vsemi kanarskimi otoki, jih raziskoval ter na njih spoznaval mentaliteto prebivalcev in avtohtono domačo kulinariko.

Samostojno plovbo je leta 2016 nadaljeval od kanarskega otoka Gran Canaria do zelenortskega Sao Vicente, od koder je v decembru 2016 sam preplul Atlantski ocean in tako postal eden redkih Slovencev, ki so samostojno prepluli to veliko lužo. Nato je v prvih tednih in mesecih leta 2017 prejadral in obiskal še dobršen del Karibskega otočja. Zatem je septembra 2017 izdal svojo tretjo knjigo Sam prek oceana, ki je nadaljevanje prve. V njej pestro opisuje peripetije od Kanarskih prek Zelenortskih otokov do Barbadosa in spoznavanje Karibov.

Letošnjega februarja je izšla njegova četrta knjiga Skriti paradiž, ki je nadaljevanje prvih dveh potopisnih knjig in govori o tretji etapi plovbe od oktobra 2017 do oktobra 2018, ko je prevandral večji del Tihega oceana in po 9023 navtičnih miljah pristal na Tongi in tam pustil jadrnico. Na Tongo se je vrnil naslednje jutro po najinem pogovoru in tam po štiridnevnem potovanju našel jadrnico precej vlažno. Ko to berete, je, upajmo, že priplul s Tonge na Fidži, našel tam živečega avtohtonega Koprčana in se prepustil čarom življenja.

Kako se mu godi, lahko spremljate na njegovem blogu www.jasminjadranje.si/category/blog/ in tam tudi kupite njegove knjige ter tako podprete smelost Slovenca, ki bi ga številna slovenska podjetja morala najeti za motivacijskega govorca.

1. Dobila sva se še ravno zadnji hip za ta pogovor.

Drži, jutri zjutraj se vrnem na ocean. Letim iz Ljubljane v München, nato v Doho in od tam v Auckland ter potem na Tongo, od tam pa na otočje Vava`u. Štiri dni. Enkrat moram vmes v Tonga`tapu prespati.

2. Na Tongi te čaka jadrnica, s katero si leta 2014 odplul iz Poreča. Velika posebnost je, da si šel s to rabljeno čartersko bavario tudi na ocean.

To je bavaria 34, ki je bila kupljena od čarterskega podjetja. Bila je v slabem stanju, a v dveh mesecih sem jo lepo uredil. Nato sem štiri leta z njo plul po Jadranu in po teh štirih letih sem se z enim prijateljem dogovarjal, da bi šla vsak s svojo barko do Malte. Vendar on do tja potem ni mogel iti, jaz pa sem imel kmalu za tem rojstni dan in sem si rekel, da si bom podaril plovbo do Malte. In tako sem štartal iz Poreča.

Ta Malta je zdaj po petih letih nastala Tonga. Moja barka je dejansko še danes bavaria, ki v jadralskem svetu ni kaj dosti priznana. Poleg tega plujem z neojačeno, dodatno nepripravljeno barko. Še vedno je točno taka, kot je bila narejena v Nemčiji za jezersko-jadransko plovbo. Še vedno imam prve tanke pripone in plujem samo z osnovnimi jadri. Se pravi z genovo in glavnim jadrom. Brez spinakerja, genakerja, viharnega jadra. Ploter in radijsko postajo seveda imam, to je že osnova. Sčasoma sem si nekaj stvari nabavil, kot sem napisal v prvi knjigi. S tem si želim, da bi enkrat obplul svet. [potrka po mizi] Želja je, kaj se bo zgodilo, tega pa ne vem.

3. Kako pa te je življenjska pot pripeljala na morje? Vem, da si bil podjetnik.

Drži, v podjetniške vode sem šel leta 1994, od leta 1982 sem pa imel popoldansko obrt. A najprej sem se po srednji šoli zaposlil v velenjskem rudniku za eno leto, da bi zaslužil. Izhajam namreč iz družine, kjer je delal samo oče, imam pa še mlajšega brata. Bili smo preprosta revna delavska familija. Oče je bil rudar. Mama me sicer ni pustila v rudnik, a sem rekel: »Mama, samo za eno leto, da si naberem nekaj denarja, potem grem v Gorenje.« Potem sem na vse to pozabil in sem v jami ostal 14 let. Denar te pač premami, potegne. Sem se pa takrat dejansko naučil delati. Takrat je šla večina knapov, tudi moj oče, v penzijo invalidsko, redki so šli normalno. In sem videl, da nisem za te stvari in sem bil že malo tudi v poslovnih vodah. Nekaj sem delal na računalnikih in še kaj. Potem sem šel privat, odprl sem prvo trgovino in zelo hitro rastel, bil sem tudi precej poznan.

Na vrhuncu sem imel zaposlenih 47 ljudi. Delal sem za Debitel, a ta se je prodal Telekomu, ki je rekel, da ima svoje centre in mojih ne potrebuje, tako da sem čez noč ostal brez dela. Med drugim sem imel pri sebi 11 let zaposlenega sina in sem ga tudi moral odpustiti. To me je takrat porinilo, imel sem vsega dosti in sem rekel: »Zdaj pa grem!« Če do zdaj nisem naredil, kar sem mislil, zdaj grem pa naredit nekaj zase.

4. Koliko si imel takrat jadralskega znanja?

Nekaj sem ga imel. Leta 1986 sem začel pluti z gumijastim čolnom in Tomosovim motorjem. Čez deset let sem presedlal na hitre bivalne gliserje, predvsem pa sem se navdušil nad cenovno ugodnimi motornimi plovili znamke Bavaria. Kot vsakemu navtiku mi je s časom vsako plovilo postalo za meter prekratko, zato sem vedno sanjal o dodatnem metru in drugih privilegijih, ki ga prinese večje plovilo. Motornjakar sem bil do leta 2010.

Takrat sem dal veliko barko stran, ker je prišla kriza, in sem si rekel, da je bolje, da začnem jadrati. Vsi so se mi smejali in rekli, da ne bom dolgo zdržal. Že zaradi tega ne, ker je bila to prva jadrnica, na katero sem sploh stopil. Nisem vedel niti tega, kako se napnejo jadra, ničesar nisem vedel. Z njo sem potem štiri leta plul po Jadranu in prejadral več kot 1000 milj na leto. Parkrat sem šel sam čez Kvarner. Recimo, ko je bilo v službi hudo, nekaj se je zakompliciralo in je bilo veliko stresa, pa sem videl, da je na Kvarnerju 35, 40 vozlov vetra, se usedel v avto, šel v Poreč v marino, vzel nekaj hrane ter odplul. Proti Lošinju, največkrat proti Unijam, kjer sem nekaj pojedel in spil ter šel nazaj. Na Unijah sem že imel nekaj kolegov iz Slovenije, ki imajo tam vikende in so večkrat dol, pa domačine sem spoznal. Tako sem se mogoče kalil, ker sem plul sam. Sem popoln laik, popoln samouk. Naredil nisem nobenega tečaja, samo nekaj videov sem si ogledal in nekaj sem prebral. Največ pa ti prinesejo življenjske izkušnje.

5. Malte potem nisi videl?

Želel sem iti do nje, ampak ko sem prijadral do Otranta, je krmilo namesto proti Malti zavilo enostavno ob škornju. Sem si rekel, da grem še malo naprej. Pa sem šel do Eolskih otokov. Vmes sem se vsak večer ustavlil in si vse ogledal. Ponoči pa takrat še nisem plul. Tudi ko sem šel čez Jadran, sem šel ob pol petih zjutraj z Visa do Vieste in zatem do Brindisija, Barija, Otranta ter nato po notranji strani škornja. Tam sem bil najbolj začuden, koliko milj je med peto in podplatom! Na zemljevidu se ti jih zdi 20 do 30, v resnici jih je pa več kot 70. Za ves dan plovbe. To je ta Viharni zaliv. Potem sem plul ob Kalabriji in potem skozi Mesinsko ožino.

Od Mesinske ožine sem odplul na Eole in sidral na otoku Liparji, kjer sem bil vzhičen, tako lepo je bilo. No, ko sem prišel do tja, sem se pa že odločil, da grem do Gibraltarja, kjer se bom ustavil, si ga malo pogledal in odjadral nazaj. Potem sem šel z Liparjev nazaj na Sicilijo in zatem je sledila moja prva prava celonočno plovba. Tako živo se je spomnim. Potekala je od mesta Trapani na Siciliji do Sardinije, kakšnih 210 milj. Potem sem objadral celo Sardinijo, nekaj tudi Korzike, vmes sem se ustavil na čudovitih Magdalenskih otokih. Preplul sem še kakšnih 250 milj do Balearskih otokov, se pravi Menorke, Majorke, Ibize in Formentere. Po njih pa ene 80, 90 milj do celinske Španije ter ob njej vseskozi do Gibraltarja.

6. Kako je bilo na Gibraltarju?

Ko si tam, se moraš ustaviti že zato, ker imajo najcenejše gorivo. Ne smeš pa neprijavljen stopiti na njihovo ozemlje. Tam sem torej natočil gorivo in si rekel, da bom to imel za nazaj. A mi je nekaj šinilo v glavo in sem si rekel, da če sem že tukaj … Pa sem se zasidral ob marini za letališko stezo, kjer je primerno zavetrje in kjer si lahko, kolikor dolgo hočeš. Tam sem si rekel, da bi šel še malo do Kanarskih otokov, da malo začutim ocean, potem grem pa nazaj. Eno leto prej, leta 2013, sem obiskal kolega, ki živi na barki v Las Palmasu, in takrat sem rekel, da enkrat bom pa tja prišel s svojo barko.

7. Ni kaj, mož beseda!

Drži. A prej sem imel še en velik problem. Ker sem želel iti samo do Malte, nisem imel s sabo potnega lista. Saj za Kanarce ga ne potrebuješ, a če bi me zaneslo do Maroka, ne bi mogel nič. Poklical sem sina in mi ga je poslal. Za vsak slučaj sem mu naročil, naj si gre na Mobitel sposodit satelitski telefon, če bi se slučajno kaj naredilo, in mi ga pošlje v marino. V petih dneh sem prejel oboje. Potem sem šel prvič v življenju čez malce večjo ožino, čez Gibraltar. Za to sem moral veliko prebrati. Skoznjo pride 75 odstotkov jadrnic, 25 odstotkov se jih mora vrniti.

Ožino moraš malo poznati, vedeti, kje si, kakšno je morje, kdaj je treba iti čez, kdaj je najvišja plima, koliko ur po njej in kod je treba pluti ter s kolikšno hitrostjo. Ker tam se zaradi samega toka in vetra tudi velike ladje borijo. One normalno plujejo s 17 vozli, a tam gre samo z 9 ali 10, tako močan je tok. Poleg tega so pri Tarifi na obali same vetrnice in 320 dni v letu piha veter, močnejši od 30 vozlov. Tudi to je treba upoštevati. Jadrati proti vetru tam vmes ravno ne moreš, treba je motorirati. Da sem prišel čez, sem potreboval slabih sedem ur. Nato sem šel po Atlantiku v večjem loku proti Kanarskim otokom. Plul sem kakšnih 100 milj od obale, da sem se izognil maroškim ribičem, ker sem o njih na raznih forumih prebral, da niso najbolj prijetni, da ponoči niso osvetljeni in da poleg tega puščajo mreže, v katere se lahko zatakneš. Teh 600 milj sem preplul v petih dneh in pristal na La Graciosi. To je bil zame dosežek življenja.

8. Kakšno pa je bilo zate prvo jadralsko doživetje Atlantika?

Prvič sem ga rahlo okusil leto dni prej, ko sem šel prvič plut s kolegom z Gran Canarie samo do Tenerifov in nazaj. Takrat sva med vrnitvijo prišla v nevihto in je bilo kar precej hudo. In sem si rekel, aha, Atlantik zna biti tak. Takrat sem spoznal velike rolerje, visoke valove, ki so dolgi, niso pa nevarni. Je pa bilo moje prvo pravo solo srečanje z Atlantikom nekaj čustvenega, nekaj lepega. Takrat sem se srečal tudi z režimom spanja na barki. Do takrat sem o tem samo bral v knjigah. Šterk, recimo, je šel spat tudi po nekaj ur, česar si sam nisem mogel dovoliti niti v sanjah. Na barki sem imel uro za kuhanje jajc in sem si jo nastavil na 15 minut. Za toliko sem zadremal in nato spet pogledal. Nič od spanja torej, a očitno se telo navadi in na utrujenost, morda pod vplivom adrenalina, enostavno pozabiš. Včasih se ob budilki streseš in sploh ne veš, kje si, ker tako globoko padeš s spanec. Je pa še ena stvar, da nisem bil pripravljen, nisem imel niti opremljene barke. No, imel sem rešilni splav, preden sem šel, sem ga nabavil, saj ti pride prav tudi na Jadranu in v Sredozemlju.

9. Sliši se zelo asketsko.

Res je. Že startal sem asketsko. Ves čas sem bil in sem še vedno skromen. Nikjer nisem hodil v marine, sidral sem samo v zalivih. Dejansko sem bil v marini v Italiji, v eni marini na Sardiniji, ker sem moral zaradi službenih dolžnosti za tri odleteti v Slovenijo. Naslednja marina je bila v Španiji v Ariamaru, kamor sem si z Balearov po spletu naročil akumulatorje, ki so bili že dotrajani. Tja so jih pripeljali iz Barcelone, ker so bili tam najcenejši. Tam sem prvič videl, da prodajajo rabljeno opremo, in sem kupil AIS, ki je samo sprejemnik, in so mi ga zmontirali. Jaz nimam radarja, imam samo GPS. Pa na začetku sem imel samo eno stovatno sončno celico, danes že imam vetrnico in dve sončni celici za tri akumulatorje. Imam tudi že desolinizator. Atlantik sem pa preplul brez njega, pripeljal sem ga šele na otok Bonaire.

10. Vrniva se na Kanarske otoke. Kje vse si tam plul?

Z La Graciose sem plul do Fuerteventure, vendar nisem smel iti na Gran Canario, ker je tam dva meseca marina zaprta, je pa to sicer ena najcenejših tamkajšnjih marin. In tam tudi štarta atlantska amaterska regata Atlantic Really Crossing (ARC). Na Kanarih sem čakal, da gre najprej ARC čez in sem sklenil, da ga bom gledal z morja. Pisalo je, da je vetra od 30 do 35 vozlov, pa sem si rekel, da sem takšnega že doživel, še več, in ne bo hudega, to so le veliki rolerji. Nisem pa predvideval, da se mi lahko zgodi kaj drugega. Toda tam je na eni strani Fuerteventura, na drugi so Tenerifi in na tretji je Gran Canaria. Vsi trije otoki imajo visoke vrhove, kjer se naredi mrzel zrak in pride na sredino noter, da nastane Venturijev efekt.

Takrat nisem vedel, kaj je to, in sem priletel točno v njega. Vetra je bilo več kot 70 vozlov. Mislim, da imam do 56 vozlov še snemano na youtubu. Potem me je že morska bolezen dobila, valovi so bili visoki nekaj čez šest metrov, tisti ta kratki. V desetih sekundah mi je potrgalo obe jadri, in ker sem imel premalo goriva in je noter prišel zrak, mi je še motor crknil. Tako sem bil brez jader, brez motorja, brez vsega. Ko je bilo te kalvarije po nekaj urah konec, sem barko usposobil vsaj toliko, da sem s tremi kvadrati jadra priplul do marine v Las Palmasu. Poklical sem jih in so me potegnili vanjo. To je bilo prvič, da je bil ARC v vsej svoji zgodovini prestavljen, zaradi prehudega vetra so stali še dva dni. Samo jaz idiot sem šel takrat čez. Jadrnico sem imel potem kar nekaj časa v Las Palmasu, saj sem moral kupiti nova jadra. Ko sem jo usposobil, sem obiskal vse Kanarske otoke razen Hierre.

11. Si se vmes vrnil domov?

Vedno se vračam domov. Tukaj pišem za časopise, kakšno knjigo ustvarim, da se potem proda. Takrat sem napisal prvo knjigo Šepet vetra in valov, ki govori o prigodah do Kanarskih otokov. Potem se mi je porodila ideja in sem napisal še ljubezenski roman.

12. Erotični.

Nekaj je v njem tudi erotike, ja.

13. Je to iz domišljije ali iz življenja?

To naj si vsak sam predstavlja. No, potem sem šel spet na morje. Leta 2016 sem odplul s Kanarskih otokov. A ne nazaj domov, kakor sem si najprej predstavljal. Kajti porodila se mi je želja, da bi sam preplul Atlantik in se nato vrnil. Takrat še ni bilo resne ideje, da bi šel okrog sveta. Še vedno sem razmišljal, da bom šel samo čez Atlantik, tako kot drugi, ker to pač ni primerna barka za okoli sveta. Tako sem se odločil, da zaplujem okrog 900 milj južno do Zelenortskih otokov, ker jih pač nikoli več ne bom videl, če ne grem tja. S Kanarskimi otoki se dejansko konča Evropa, civilizacija. Las Palmas ima 350 tisoč ljudi, čudovita marina je v centru mesta, življenje od tam naprej je pa vse nekaj drugega. Za 900 milj do Zelenortskih otokov sem potreboval sedem dni.

14. Si spet spal po 15 minut?

Zdaj sem bil že malo bolj prekaljen in sem spal tudi po pol ure. Drugi so mi rekli, da tam ni plovna pot in da bom brez skrbi lahko spal. A ko sem srečal ladje in druge jadrnice, sem ugotovil, da to je plovna pot. Nekateri imajo radarje in jih opozorijo z alarmom, jaz pa imam alarm zunaj in je tako tih, da ga ne slišim.

15. Se med plovbo podpreš s kakšno kavo?

Ne. Imel pa sem navado, da sem si kupil energijsko pijačo. Da sem dobil energijo oziroma da mi ni dala spati. Saj ne, da mi Red Bull da krila, ampak me dejansko prebudi. Kava zaleže za 15 minut, nato pa se mi zdi, da sem še bolj zaspan. Pravzaprav nikoli ni bil Red Bull, saj je bil zame predrag. Jaz sem omejen s financami. Moj tedanji budžet je bil okrog 600 evrov, danes pa je samo 500. Oziroma okrog 600 dolarjev porabim na mesec za hrano, z gorivom, taksami, vizami in vsem drugim vred.

16. Tudi zato se ne ustavljaš v marinah.

Drži. No, na Kanarskih otokih sem se ustavil v marini. Ker tam ima otok eno sidrišče, nima jih več. Kanarci so vulkanski in koničasti, 100 metrov od obale je globina že 300 metrov. A marina v Las Palmasu ni primerljiva s hrvaškimi ali slovenskimi. Na Hrvaškem je treba na dan plačati od 40 do 70 evrov, v Las Palmasu pa le smešnih šest. Na drugih otokih je pa že dražje, stane že 10 evrov. Sta pa na Kanarskih otokih tudi dve zasebni marini, kjer en dan priveza stane 25 evrov. Na Zelenortskih otokih pa sem šel do otoka San Vicente in sem bil tam nekaj dni. Tam že daš gor rumeno zastavico, ki pomeni, da nisi prijavljen, da se boš prijavil. Zato sem zaplul v marino, pa tudi zato, da sem se opremil z vodo, saj še nisem imel watermakerja. Tam sem pet dni čakal na primerno vreme, medtem pa sem si ogledal otok. Opisali so mi ga kot otok razbojništva. Potrkati moram, da do danes na srečo nisem doživel nobenih razbojnikov, nobenih piratov. Po nekaj dneh na Sao Vincentu sem se odločil, da je vreme primerno in da se podam čez Atlantik. Znanec iz Slovenije je zame spremljal vreme in po satelitskem telefonu, takrat še nisem imel interneta, mi je pošiljam esemsese, kakšno bo vreme naslednji dan.

17. Kdaj si se torej odpravil čez Atlantik?

Čez sem odplul 9. decembra, ker je takrat eno boljših obdobij za to. In bilo je vse v redu do ene 800 milj pred Barbadosom. Takrat me je dobila nevihta, ki je trajala 36 ur. To je bilo mojih najhujših 36 ur v življenju na morju. Takrat sem se naučil moliti vsem bogovom, prositi. Človek postane ponižen, oprime se vsake slamice, ki je možna. Rekel sem si, ali mi je res treba tega. Res je bilo hudo. Vetra je bilo čez 50 vozlov, na youtubu je video. So tudi fotografije, a je val zelo težo slikati. Trimetrski val se zdi na fotografiji, kot da bi bil polmetrski. Na eni fotografiji je videti valove, višje od jadrnice. Bili so višji od šest metrov.

18. Je bilo tako kot v film Izgubljena med valovi?

Sem ga gledal, ja. Na tak način, ja. Na palubi sem bil privezan na dveh straneh, ves čas za krmilom. Moker, premočen. Dež, veter, valovi … Enkrat sem od utrujenosti zaspal in sem se z glavo udaril v krmilo, da sem bil ves plav. Takrat sem morda prvič v življenju rekel: »A tako bom pa zdaj umrl.« Ker dejansko ne veš. Ko gre barka po valu dol, vse škriplje. To je bavaria. Dejansko pelješ s kvadratnim metrom in pol jadra, pa še to je preveč.

19. Je pa šlo zato zagotovo hitro.

Res je, Atlantik sem preplul v zame rekordnem času 15 dni in ena ura, kar ni bilo v planu. Predvidel sem 18 dni.

20. Kakšen je bil občutek po takšnih 36 urah?

Ko se je vse umirilo, sem si naredil nekaj za pojest, čeprav želodec hrane ni sprejel. Takrat sem drugič doživel morsko bolezen. Ko pa sem čez nekaj dni zagledal otok Barbados … Tega ne bom nikoli pozabil, to je taka neizmerna sreča. Če bi me takrat kdo videl, bi rekel, da sem malo nor. Zavriskal sem kot otrok in zaplesal po barki. Potem pa, ko prideš na Barbados, je prva stvar, ki jo zagledaš, ko se greš prijavit, štirimetrska tabla s plakati pogrešanih posadk in bark. Šele takrat sem se prvič zavedel, kaj bi se mi lahko zgodilo in da sem mogoče vse vzel prelahko.

21. Torej si velika reklama za bavario.

Takrat sem si z Bavario nekaj dopisoval in bili so zelo navdušeni. Pa sem jim rekel, da glede na to, da plujem sam, brez nekih sredstev, poleg tega takrat še nisem imel nobenih sponzorjev, ali bi mi kaj primaknili zraven. Pa so rekli, da ne, ker so v težavah, bi pa to z veseljem objavljali, ker so zelo ponosni. Takrat sem jih prosil, naj mi dajo vsaj nove pripone, ker te bi pa res zamenjal. Ampak mi niso dali niti tega. Zato sem jim rekel, da če se bo kje našla moja fotografija, jih bom tožil. Sem bil kar malo razočaran. Je pa zanimivo, da so imeli takrat strašansko hiter odziv. Prvič so mi odpisali domala takoj in tukajšnji zastopnik te znamke mi je dejal, da moram pa res biti zvezda, saj on čaka na njihov odgovor po več dni. Lani smo sicer imeli še dogovor, da bi letos prišel na navtični sejem, da bi se nekaj le dogovorili, a je Bavaria vmes propadla in dobila novega lastnika. Z njim pa se nisem več nič pogovarjal. Vsekakor pa sem za Bavario veliko naredil in jim še delam zelo dobro reklamo.

22. Kako je bilo na Barbadosu?

Tja sem prišel osem ur pred božičem in to je bil moj najlepši božični večer. Najprej sem se prijavil, šel v trgovino in se po internetu javil domačim. Pa tudi slovenskim jadralcem, Tepešu, Pustu … Vsi so mi čestitali, da sem sam v bavarii preplul Atlantik. Potem sem šel pa v zaliv, si naredil si večerjo, iz hladilnika vzel šampanjec in že po dveh kozarcih zaspal. Mislil sem, da bom v kosu spal tri dni, a po 10, 11 urah sem normalno vstal.

23. Zasledil sem, da sta v stiku s Tepešem.

Z njim sva kar veliko na zvezi. Pa s Srečem Pustom, Kosijem in z drugimi jadralci tudi. Imam tudi on-line zdravnike, ki mi lahko pomagajo. Imam, recimo, problem z burzitisom in sem si že sam na morju punktiral komolec. On-line imam tudi mehanike za motor, elektroniko. Danes jih tudi pokličem, ker imam drug satelitski telefon. Prej sem imel Inmarsat, ki je bil malo problematičen, ker sem vzel predplačniški sistem. Zakupiš 100 minut in to gre hitro. Zdaj imam pa Iridium GO. To je nov sistem, kjer že imaš internet, ki je resda zelo zelo počasen, je pa. Če hočem poslati 60 kB veliko sliko, traja 20 minut, da pride. Mejli so pa nonstop. V paketu pa je že zakupljenih 150 minut pogovora, neomejeno število esemesov, neomejeno število oddanih lokacij in neomejene minute interneta. Tako da kolegu pošljem mejl in on vse naloži na blog na moji spletni strani skupaj s slikco.

24. Kako je šla plovba dalje?

Obiskal sem kar nekaj karibskih otokov. Pa je prišla sezona hurikanov in sem šel domov za tri, štiri mesece ter izdal tretjo knjigo Sam prek oceana. Takrat sem prvič naredil tudi kakšnih deset predstavitev knjige, vabila so me razna jadralna društva in knjižnice. Danes so vse moje štiri knjige v knjižnicah po vsej Sloveniji. Za knjige so prek založbe zelo zainteresirane tudi knjigarne, čeprav se v njih ne proda kaj dosti. Najboljše je naročilo prek moje spletne strani.

25. So hurikani tvojo barko kaj poškodovali?

Takrat je bilo prvič malo strahu. Jadrnico sem pustil na Martiniku v eni poceni državni marini. Uničevalen hurikan Irma je takrat te otoke dodobra uničil in sem rekel samo hvala, da je šla Irma samo mimo Martinika. A čez teden dni je sledila Marija točno po severni strani otoka. Na srečo je bila moja barka toliko skrita v marini, da ni šlo čez njo. Bila je malo obtolčena in šla je ena pripona. Nato sem šel oktobra 2017 na Martinik z željo, da grem naprej. Takrat sem se odločil, da grem dalje na Pacifik.

25. Si takrat že imel kaj sponzorjev?

Takrat sem začel pisati blog in sem že imel nekaj raznih donatorjev in sponzorjev, ki so bolj kupovali knjige, 10, 20, 30 izvodov, ne pa, da bi mi kdo dal jurja zraven. In sem začel lepiti nalepke na bum in jih oglaševati kot sponzorje. Čeprav to dejansko niso sponzorji, ampak podporniki. Doma sem dobil tudi enega delnega sponzorja, ki je rekel, da mi da v najem watermaker oziroma desolinizator, in sem šel z Bonairja ponj. Od takrat imam na barki tudi vodo. To je Rainman, eden najboljših. Naredi mi približno 70 litrov vode na uro, za kar porabim šest decilitrov goriva. To pomeni, da za 60 centov dobim 70 litrov vode, kar je fantastično.

26. Kam te je nesel veter z Martinika?

Od tam sem zaplul proti otokom ABC, se pravi proti Arubi, Bonairu in Curaçau. To so holandski Antili. Po ene petih, šestih dneh sem pristal na Bonairu, ki je čudovit. Od tam sem šel na Curaçao in še na mali Curaçao, ki je bolj turističen, ter nazaj. Pa zatem do Arube, kjer sem bil kar tri tedne, ker sem čakal na vreme za plovbo čez kolumbijski zaliv oziroma oni mu pravijo bazen, saj je bilo tam v tem času za kar 50, 60 vozlov vetra. Čakal sem, da se umiri na 30 vozlov. Po 21 dneh sem krenil, imel sem kakšnih 700, 800 milj do Paname. S tem da sem hotel iti direktno v Panamo, v zaliv, in sidrati ob eni marini, a so me kolegi jadralci opozorili, naj grem na otočje San Blas. To je sicer bolj proti Kolumbiji, torej bolj levo od Panamskega prekopa. In sem šel pogledat. Ko sem pripel tja, sem prvič v življenju videl tisto, o čemer vedno sanjamo. O peščenem otoku, ki glede meter iz vode, na njem pa so samo palme s kokosovimi orehi in okrog je plava modrina. Teh otokov in otočkov je 365, za vsak dan v letu po eden. Na njih živijo avtohtoni Indijanci Guna Yalla. Tam sem ostal tri tedne in sem se imel čudovito. Tam se dejansko tudi draginja neha.

27. Kaj pa je za jadralca draginja?

Med jadralci je pri cenah merilo, koliko staneta pivo in pica. Po tem sklepaš, koliko te bodo odrli. Na Karibih in nizozemskih Antilih je bilo pivo vsepovsod po pet, šest dolarjev, pica 13 in več, tudi 18. Jaz, ki imam majhen budžet, si tega ne morem privoščiti. Sicer sem na Arubi našel, tega se živo spomnim, pri domačinih žar in tam jedel ene najboljših rebrc po pet dolarjev skupaj s solato. So me kar sprejeli za svojega. Tja sem šel v treh tednih jest ene štirikrat, petkrat. Na San Blasih pa so ljudje presrečni, če jim prineseš 20 litrov vode, saj je nimajo, imajo samo deževnico in še to malo. Res pa se je tudi na San Blasih na enem od otokov že začel turizem in prodajajo pivo po dva dolarja. Za primerjavo, v Panami dobiš pivo že za 60 centov. Načrtovati moraš izdatke, biti moraš skromen, hrano in pijačo si moraš znati porazdeliti.

28. Se med plovbo tudi sam oskrbuješ s hrano?

Seveda, vseskozi lovim ribe. To so velike ribe, od barakud, mahi mahijev (zlate skuše) do majhnih in večjih tunov. Manjše ribe so se začele že v Sredozemlju, velike pa v Atlantiku. V Pacifiku pa so res veliki kosi, meter dvajset, trideset. Rib je še ogromno. Zadaj imam dve ribiški palici in na vsaki eno različno vabo. Za sabo ju vlečem na 50 in 65 metrih skoraj po površini, eno meter in drugo pol metra globoko. Če greš hitro, se ujame hitra roparica, navadno tun. Če greš bolj počasi, na primer štiri vozle, pa se ujame mahi mahi. Majhnih rib pa že skoraj ne ujameš. Režem jih na filete in uporabim skoraj vse razen glave. Včasih sem še iz repa in glave kako juho skuhal, zdaj tega več ne delam in mečem stran. Tako da imam mesa dosti, čeprav nimam zamrzovalnika. Prej sem ribo dajal kar v ekonom lonec in v olje, da sem jo imel ribo za ene štiri, pet dni, zdaj pa imam na barki stroj za vakumiranje, tako da zvakumiram in dam na dno hladilnika pa zdrži tudi en teden, če imam malo več rib.

29. Že poznaš vse ribe?

Kje pa. V Atlantiku, na primer, sem ujel sedemkilogramsko ribo, ki se mi je zdela najgrša od vseh. Bila je črna s čudnimi očmi, nikakršna, zato sem jo hotel vreči v morje. Na srečo je nisem in sem spekel samo repni del. S Fuerteventure imam namreč slabo izkušnjo. Zastrupil sem se z ribo, ki je imela v sebi preveč svinca, zato sem bil na infuziji. Tako sem si spekel tisti kos in se opazoval, ali bom rdeč ali ne, ali mi bo v pol ure slabo. Ko sem prišel na drugo stran, sem vprašal, kaj za ena riba je to, in izvedel, da je to najboljša riba, atlantski gof. Saj gof je že pri nas v Jadranu poznan kot ena najboljših rib. Težko se ga ujame, ampak se da.

30. Na San Blasih si pa užival v kokosovih orehih.

Za 20 litrov vode ti dajo pet kokosovih orehov ali pa ribo. Ko se danes spomnim, kakšno kuhinjo imajo, kako živijo, je to za nas nepredstavljivo. Na primer, jaz imam na barki popoln komfort – dva tuša, toplo vodo, računalnik, televizijo. Je pa k njim prišla tudi že telefonija in nekateri tudi že imajo satelitsko televizijo, sončne celice. Sicer pa so na številnih otokih še oblečeni v tradicionalna oblačila ter bivajo v kolibah iz trstike in palminih listov. Živijo pa brez stresa, ga ne poznajo. Je pa res, da živijo z danes na jutri. Delajo tudi znamenite vezenine mola, in če to kupiš za 15, 20 dolarjev, si jim pomagal, da si lahko na drugem otoku, kjer imajo trgovino, ali na celini kupijo nekaj živeža. So pa strašansko skromni. Je pa nekaj, kar jih bo uničilo. Alkohol! Od Karibov naprej je največji problem alkohol, zaradi katerega se ljudje spremenijo.

31. Kam si šel potem?

Do Paname, pravzaprav na celinsko Panamo, v zaliv Portobelo, kjer jadralci sidramo in si urejamo papirje za dvodnevni prehod čez Panamski prekop. Kdor ima denar, gre pa v marino v prekopu. Jaz ga pač nisem imel. Tukaj sem spet srečal Slovenca, s katerim sva se spoznala na Arubi, le da je šel on potem v Kolumbijo. In sva rekla, da greva čez prekop skupaj, brez agenta, ki stane 400 dolarjev, saj je že sam prehod strašansko drag. Stane 1150 dolarjev, in ker si brez agenta, moraš dati 850 dolarjev varščine, če bi se karkoli zgodilo in bi te morali potegniti ven. Če je vse v redu, dobiš to v 60 dneh nazaj. Na prehod sem čakal tri tedne. Medtem sem uredil vse papirje, opravil merjenje in šel plačat varščino. Ker plača se jo lahko samo na eni banki v Colonu, in to z gotovino. Zanimivo je, da sva s kolegom to plačala dve uri pred začetkom izgredov, ki so nato trajali pet dni. Tako da je bilo nekaj sreče tudi v tem. Potem sem moral namestiti dodatne bokobrane in vrvi, in sicer prek tamkajšnjega Tita, ki ima tam za to koncesijo. Mafijska posla. Za prehod skozi prekop pa moraš imeti na jadrnici pet ljudi, da držijo vrvi, in s tem Slovencem sva se dogovorila, da si bova medsebojno pomagala.

32. Ti drugi jadralci najbrž niso volkovi samotarji kot ti.

Ne, niso. Nekateri plujejo z družinami, nekateri s tujci … Obstajajo razni forumi, na katerih se prijaviš in greš z njimi plut za mesec, dva. Pa veliko štoparjev je. Ja pa sem na enem od svojih predavanj v Sloveniji spoznal Gregorja in on me je poklical, da ima željo prepluti del oceana in da bi šel z mano. Je pa tako, da se mi javi res veliko ljudi in vsi bi pluli z mano, a ko rečem, naj pridejo, nikogar ni. Enega kolega sem celo čakal v Španiji tri dni, a ga ni bilo. Po tem postaneš imun in si rečeš, da ne boš več nikogar klical, čakal. Če hočeš, pridi, barka je tukaj … Gregorju sem tako rekel, naj pride v Panamo. Bil sem presenečen, ker je čez tri dni res priletel. Tako smo bili za prehod Panamskega prekopa že trije. Obstaja forum, na katerem se ljudje za plačilo 50 dolarjev in avtobusno karto ponujajo sami, da gredo čez kanal kot del posadke na barki. A to morajo biti tujci, ker oblasti tega ne dovolijo domačinom.

Tako sem našel enega Francoza, ki pa ni mogel iti, a me je po WhatsAppu usmeril k Srbu, ki pa je šel za štiri mesece na Havaje. Je pa poznal enega Slovenca, ki živi v Panami ter je tam poročen in ima otroke. In res sta prišla z ženo in tako smo lahko šli čez. Tri barke zvežejo skupaj, da gredo kot trimaran. Po navadi se gre čez v dveh dneh, mi smo šli pa v enem dnevu, od pol petih zjutraj do devetih zvečer. Pri zadnji zapornici pa mi je zaradi segrevanja zagorel motor. Stopila se mi je inštalacija, plus in minus sta udarila skupaj, da je zagorelo.

To sem pogasil in imel za 3700 dolarjev škode. V prekopu sem dejansko obstal in Irec, ki je bil na sredini, me je s svojo malo večjo barko odvlekel kakšnih 1500 metrov do prvih boj, do Yacht kluba Balboa. Zaradi tega sem potem stal na pacifiški strani še en teden. Kljub temu pa sem prvi večer, kakor sem posadki obljubil, na barki naredil zabavo. Kot se spodobi, ko prideš na Pacifik. Ljudje so šli nato z barke, našel sem mehanika, Gregor pa je šel pomagat tistemu Slovencu, da je šel še on čez Panamski prekop. Popravil sem motor in sva šla z Gregorjem čez Pacifik. Oziroma čez del Pacifika, saj le-ta sega do Avstralije. Najprej sva zaplula do otokov Las Perlas ter preplula 4204 navtičnih milj čez del Tihega oceana brez kopnega ‒ 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do otoka Hiva Oa.

33. Je bilo z Gregorjem kaj lažje?

Seveda. Veliko več se je spalo, pogovarjala sva se, veliko sva se hecala. Star pregovor pravi: če se hočeš poročiti, preveriti ali je žena dobra zate – pojdi za 14 dni na barko, in če se ne bosta skregala, potem jo vzemi. Midva sva se zelo dobro ujela, niti enkrat se nisva sprla in še danes sva dobra prijatelja. Bili pa so problemi, recimo z gorivom. Ker tam je najširša cona ITCZ, cona brezvetrja, doldrumsov. Po navadi se veter dobi na dveh, treh stopinjah Južnega oceana, midva sva ga dobila šele na sedmih. Šele po 13 dneh motoriranja in čakanja vetra, saj nimaš toliko goriva. Pri osmih vozlih sva jadrala z dvema vozloma. Na Galapagosu sva želela dobiti gorivo, a nama ga niso dali, ker se moraš prijaviti. To pa stane 1200 in še nekaj dolarjev.

Nato sva 30 dni ali 2932 navtičnih milj ‒ to je za en Atlantik in še malo več ‒ neprekinjeno jadrala, saj sva imela še samo približno 50 litrov goriva, ki je služilo za rezervo. Dosegla sva Markeško otočje v Francoski Polineziji, kjer je Gregor po 59 dneh zapustil barko. Nato sem sam obiskal vse tamkajšnje otoke, Hiva Oa, Nuku Hiva, Fatu Hiva, Tahuata in Ua Pou ter zatem odjadral do arhipelaga Tuamotu, ki je zame najlepši biser Tihega oceana. Tam je okrog 76 atolov, od katerih so južni manj obljudeni, ker so tam Američani in Francozi delali jedrske poizkuse. Severni so pa lepi. Dva atola sem obiskal, Kauehi in Fakarava. Pri prvem je bila težava ta, da moraš v atol priti podnevi in ob pravem času, ker je vhod v obroč zelo ozek in sila vode je velika. Pravijo, da je strašansko nevarno in večina ladij ne pride skozi. In not moraš iti strogo podnevi, jaz pa sem šel ponoči. Zaupal sem svojemu GPS-u. To je bila ena največjih neumnosti na moji plovbi. Tega ne bi več nikoli naredil, a tega se takrat nisem zavedal.

Vesel sem, da sem ostal živ in s celo barko. No, prišel sem čez, nekaj dni sem bil noter in potem odplul do Fakarave. Vmes mi je crknil avtopilot, zato sem na Fakaravi ostal tri tedne, ker sem čakal na rezervne dele iz Amerike. Ko je prišel, sem ga montiral. Ja, moraš biti tudi sam mehanik in znati popraviti. Potem sem odplul 300, 400 milj do Družbenih otokov, otokov Tahiti, Moorea, Raiatea, Taha`a, Bora Bora in Maupiti. To je pa že turizem.

34. Kakšen je tako opevani otok Bora Bora?

Že ko sem prišel na Tahiti, sem bil presenečen, ko sem videl, kako je vse skomercializirano. Da to ni tisto, o čemer sem bral, kako je bilo včasih. Tudi na Tahitiju mi ni bilo všeč, zato tudi tam nisem bil dolgo, morda le 10 dni. Bil sem pa zato, ker sem po dolgem času videl veliko tržnico. Namesto garažnih trgovin je tam trgovski center, mislim, da sem bil v njem štiri ali pet ur. To je tako, ko po nekaj mesecih spet vidiš sir, salamco. Navajen sem pač loviti ribe.

S Tahitija sem odplul na Mooreo, kjer sem spoznal 76-letnega Madžara, ki je do tja priplul sam in tam ostal, živi na barki in pravi, da želi na tem otoku umreti. Zatem sem šel na Raiateo, Taho in še na Boro Boro. To sem si predstavljal kot nekaj na Hrvaškem ali na Siciliji, torej kot nekaj boljšega in lepega, saj sem vedel, da gre za turizem. Na koralnem grebenu so hiške. Poznate Velenje, kjer imamo na jezeru hiške, ki jim pravimo Kinta Kunte? No, te velenjske hiške so definitivno lepše in boljše od tistih na Bori Bori, le da tam stanejo 600 dolarjev na dan. Tega ne razumem. Ko sem prišel tja, sem mislil, da bo to ena ulica in na obeh straneh bodo restavracije, lokali ter da bom videl tudi turiste, nekaj lepega, da bom spil kavo v mondeni restavraciji. A sem bil strašansko razočaran. Niti ene restavracije ni, sta samo dva jaht kluba. Oni nimajo ničesar razen tega, kar imajo v resortih. In ko danes pogledam film, fotografije, je to ena sama beda. Ljudje so tam dejansko ubogi. Imajo sicer avtomobile, tisti, ki delajo v teh letoviščih. So kuharji, strežniki, sobarice. Drugače je pa tam ulica in na obeh straneh so bedne hiše. Tržnice nimajo, so samo tri stojnice. Edino, kar imajo, imajo lepo cerkev.

Zato sem eden redkih nasprotnikov otoka Bora Bora. So pa dejansko vsi ljudje verni. Vse od Markezov naprej so verni in veliko dajo na sakralne objekte, ki so na lepih krajih, na atolih so na najlepših koncih. Vse drugo je pa beda. No, sam otok Bora Bora je sam po sebi čudovit. Ko prideš na njegov vrh in vidiš vso modrino, ki ga obdaja, je res lepo. Da pa bi rekel, da imajo kaj za turiste … ničesar ni. Zato sem bil tam samo nekaj dni in se odjavil, ker je to konec Francoske Polinezije, ter odjadral na Maupiti. Tega so mi svetovali domačini kot nekaj lepega, so me pa opozorili, da je prehod nevaren, dolg 300 in širok 15 metrov ter da veliko ljudi ne pride čez niti s čolnom. Odločil sem se, da grem, in sem vplul noter. Prav vpljunilo me je v laguno, šlo je tako gladko, da je bilo to nekaj neverjetnega.

35. Je to res tako lep otok?

Res je. Ne pravijo mu zastonj mala Bora Bora. Tam ni turizma, tam ni bank, ni bankomata. Tja pride enkrat na mesec z Bore Bore uradnik in jim v njihovi pošti razdeli denar. Tam sem videl nekaj najlepšega, kar imam tudi posneto na videu – deset trimetrskih mant je potovalo čez zaliv ob barki, 30 metrov stran. Tam sem bil kar ene deset dni, s tem da sem moral zadnje tri dni čakati na veter. Ker v peljarju piše, da če so zunaj valovi višji od metra in pol, ne hodi ven, ker te bo zdrobilo. Vetra je bilo ves čas 30, 35 vozlov, tistega dne pa okrog 20. Ko sem z vrha jambora pogledal z daljnogledom, se mi ni zdelo tako veliko vala. A imel sem zelo velike težave in sem že mislil, da me je zagrabil infarkt, peklo me je pri srcu. Ker ko sem prišel ven, so bili valovi zelo visoki, jambor je kar polagalo nekaj metrov do gladine. To je trajalo 45 minut in končno sem prišel ven. Pred mano je bilo skoraj 700 navtičnih milj do Cookovih otokov in atola Palmerston.

36. Ta atol Palmerson je menda nekaj posebnega.

Da, zato sem tam obiskal samo njega, saj je res nekaj edinstvenega. Ko je Cook plul, so se kakšni ljudje z bark naselili na otokih poleg domačinov, ki so bili Maori iz Nove Zelandije. Na eni od ladij je bil sodar William Marsters, ki je bil malo bolj bogat in se je želel nekje ustaliti. Njegova žena je bila bolj fina in je zato William na prejšnjih otokih na ladjo vzel dve domačinki za služkinji. In ko je zagledal ta otok Palmerston, ki je najbolj oddaljen od vseh Cookovih otokov, je rekel: tukaj me pa izkrcajte, tukaj bom ostal. Z ženo in služkinjama je naredil hišo, ki še zdaj stoji. Otroke je imel z ženo in služkinjama, tako da je naredil 38 otrok, in ko je umrl, je imel že 56 vnukov. Še danes živi na tem otoku 38 ljudi, ki se vsi pišejo Marsters in so si v sorodu. Meni je ta atol čudovit. Nima niti vhoda, ima boje in je v slabem vremenu zelo nevaren, zato sem ostal samo štiri dni. Raje sem šel na morje, da me ne bi razbilo na koralnih grebenih. O izkušnji na tem atolu pišem v svoji zadnji knjigi. To so res posebni ljudje, usedli so se mi v srce s svojo skromnostjo. Tja bi se res rad še vrnil. Prispe pa tja samo 60 do 70 bark na leto, včasih samo 30, ker je pač najbolj odročen. Na njem sem obesil tudi slovensko zastavo, da se ve, da smo bili tudi mi tam.

37. Nato pa …

… sem plul še 700 navtičnih milj proti otočju kraljevine Tonga in se največ zadrževal v skupini otokov Vava`u, na koncu pa sem obiskal še Tongatapu. A ker sem bil pozen, oktobra se je začela sezona ciklonov, vsak dan je že deževalo, sem moral dati barko iz vode, čeprav sem želel to narediti v Avstraliji. Zmanjkalo mi je torej okrog 1200 milj. Zdaj je barka na Tongi v enem kamnolomu, kamor se vračam jutri zjutraj. Suha marina je kar draga, zato šibam tja, da barko porihtam, jo spodaj prebarvam in grem okoli 15. maja do Fidžija. Sem pa morda naredil narobe, da sem plul tako hitro od Markezov do Cookovih otokov. Tonga namreč že ni več prijazna. Medtem ko so imeli prej ljudje ustnice zavihane navzgor, jih imajo na Tongi že navzdol. Tam so zelo nedostopni do jadralcev. Govorim o domačinih. Ljudje so bili poprej prijazni, pridni, uslužni. Poleg tega tukaj tudi ni več čistoče, višje gor pa dejansko ne najdeš niti papirčka, tako čisto je. V Francoski Polineziji res čuvajo, so ekološko usmerjeni. Panama, recimo, pa je grozna, zelo umazana država. Ljudje so tako leni, da ne pospravijo niti pred svojim pragom. Enako se mi je zgodilo na Tongi, otočju Vava'u, kjer je smeti do gležnjev. Vmes med Panamo in Tongo je pa čistoča, da dol padeš.

38. Kje so pa najlepše ženske?

Zdaj bom koga razočaral, a najlepše ženske so turistke. Glede tega sem strašansko razočaran, Saj domačinke imajo lepo polt, so pa zelo močne. In tudi moški so tam postali zelo debeli. Morda sem nekaj lepih domačink videl na Karibih.

39. Kam si zdaj namenjen s Tonge?

Na Fidži, kjer mislim biti kar nekaj časa. Poiskal bom avtohtonega Koprčana, ki živi tam. Za naprej bom pa videl, kako se bo odvijalo. Mislim, da bom šel še na Vanuatu, potem na Papuo – Novo Gvinejo in v Indonezijo, Malezijo. To je približno 6000 milj. Upam, da jih bom prejadral do novembra. Za naprej se še nisem odločil. Morda se bom za en čas vrnil nazaj, a ker je takrat tam najlepši čas za plovbo, bi rad bil eden redkih, ki potegnejo do Rdečega morja. Se pravi mimo Šrilanke, Maldivov, Omana, Jemna, ki se ga malo bojim zaradi hude krvave vojne, ki divja tam. Na drugi strani pa je Somalija s pirati. Potem se začne Rdeče morje, ki je zelo poznano po čereh in koralnih grebenih, poleg tega je tam problem pluti navzgor proti vetru in proti toku. Kje bom dobil toliko goriva … Bom videl. Želim priti do Sueza. Ne bi namreč rad šel spodaj čez cel Indijski ocean in na Madagaskar ter okoli Rta dobre nade in mimo Svete Helene še enkrat čez Atlantik, potem čez Karibe in še enkrat čez severni Atlantik in potem po Sredozemlju. Celotno pot bi rad končal leta 2021 za svoj 60. rojstni dan, ko si želim pristati v Izoli. Na rojstni dan sem šel in na rojstni dan bi se rad vrnil. Po sedmih letih oceanov.

40. Jasmin, zakaj pa pišeš knjige?

Malo zaradi sebe, malo zaradi financ, predvsem pa želim ljudi navdušiti, da jadranje ni bavbav. Da ni nujno drago. Seveda, če ne hodiš v drage marine, ne ješ zunaj, sploh pa ne v dragih restavracijah, in podobno. Rad bi ljudem povedal, da ni treba imeti specialne jadrnice, da imaš lahko navadno, serijsko družinsko. No, bodite malo bolj pametni od mene in si jo ojačajte, malo bolj se pripravite in pojdite uživat. Za to ne potrebujete velikega denarja. Veliko jadralcev gre okoli tako, da so dali stanovanje ali hišo v najem in živijo od te najemnine. Poznam jadralce, ki živijo z 200, 300 ali 3000 dolarji na mesec. Večinoma smo pa jadralci skromni. Privoščiš si kakšno pivo, naredi se kakšna zabava, za katero vsak kaj prispeva, kakšen več, drugi manj. V lokalih pa rund ni – kar si naročiš, to plačaš zase. To sem ene dvakrat naredil in so me grdo gledali. Združimo se pa pri najemu rentacarja in gremo z njim skupaj po otoku. Za malo denarja tako vidiš cel otok. Z malim se da videti in doživeti veliko, da se živeti skromno in uživati. Še danes pa rad rečem, da me spremlja sreča, da me čuvajo angeli.

Tekst Borut Omerzel
Foto Jasmin Čaušević

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri