Grozljivke, strah je bolj pristen v družbi prestrašenih.

  • 11.11.2016

Groza je najbolj prefinjen občutek. Tako je nekoč zapisal Stephen King, mojster vsega strašljivega. Čeprav je občutek strahu inherentno negativen občutek, je žanr grozljivke unikaten prav v tem, da gledalca privablja z obljubo vzbujanja strahu.

(Foto: arhiv Playboy)

3 fotografije v galeriji

Naša naslada nad strahom, ki ga namensko iščemo in si ga želimo – zato tudi gledamo grozljivke – pa ni le nekaj prvinskega, zabeleženega v globinah naše podzavesti, menda kot preživitveni mehanizem, danes pa kot droga za možgane, ampak tudi ključ do preživetja kinematografov. Priča smo namreč trendu, ki ga nihče ni pričakoval – med najbolj gledanimi filmi tega leta so grozljivke. Zato se studii že sprašujejo, ali je morebiti prav ta marginalni žanr tisti, ki mu bo še uspelo zvabiti ljudi v kina. Vlogo najbolj mamljivega razloga za ogled filma v kinu naj bi namreč prvenstveno prevzeli spektakularni filmi v treh dimenzijah. Tako se je predvidevalo vse odkar je Cameronov naravovarstveni Avatar v kina zvabil rekordno število gledalcev in pridelal za več kot milijardo dolarjev dobička. A izkazalo se je, da 3D ni tisto, kar bo rešilo kinematografe. In ko se je tako jadikovalo nad upehanimi rezultati tridimenzionalnih in mastno preplačanih filmskih hitov (ki to niso bili), se je v ozadju pletla nova, popolnoma nepričakovana zgodba. Ljudje, kot kaže, ne potrebujemo vizualnega rajca, ampak tistega emocionalnega.

Po izjemnih poletnih številkah dveh uspešnih strašljivk – Priklicano zlo 2 in pri nas spregledani Lights out – se tako tudi za drugo polovico leta obljublja nova doza filmske groze. Najprej bomo priča nespametnemu klicanju duhov v OUIJA: IZVOR ZLA (Ouija: Origin of Evil), kasneje v letu pa bo s strašljivko KROGI (Rings) novo inštalacijo prejel še uspeš­ni Krog, grozljivka, v kateri je tistikrat smrtonosno morbido povzročala VHS-kaseta, danes pa, ker zdajšnja generacija niti ne ve, kaj VHS-kaseta je, hja, saj je tudi nimajo več kam vtakniti, ta analogni medij zamenja ipad, na katerem preživi tisti zakleti filmček, ki s sedemdnevnim zamikom svoje gledalce spreminja v neprepoznavna trupla. A kar se morebiti na prvo branje sliši kul, ima obenem nad seboj še čisto svoje prekletstvo – učinkovitost brez zagotovila. Naj ljudje še tako obožujemo, da nas dobra grozljivka šokira do točke, ko nam za milisekundo popustijo vse mišice zapiralke, ta žanr vedno hodi po tanki meji med prepričljivostjo in patetiko. Zato je grozljivka butičen žanr, ki nima svojega mesta med pompoznimi naslovi, vred­nimi prestižnih filmskih nagrad. Je nadvse binaren žanr – ko gledamo grozljivko, ta deluje ali pa ne. Nas ustraši ali pa le razočara. Običajno zato, ker imamo visoka pričakovanja. Želimo si biti šokirani, želimo, da nas zmoti, razdraži in, seveda, da nas na koncu tudi osvobodi. Očisti. To je čar grozljivke, ki pa se ga – na srečo kinematografov – najbolje doživlja v družbi. Strah je bolj pristen, bolj potenciran, če je naenkrat strah več ljudi. Takrat deluje. Potem se laže prepričamo, da je res. Zato je grozljivke najbolj učinkovito gledati v kinu.

Kljub tej edinstveni priložnosti žanra, pa razen občasnih biserov dobivamo le mlačne rimejke, ki prejemajo katastrofalne kritiške ocene. Eden takšnih, ki k nam šele prihaja, je tudi BLAIR WITCH, predelava hita iz leta 1999, ki je zaslužil 4000-krat več denarja, kot je znašal proračun filma. A to, kar nas je strašilo pred 17 leti, ni tisto, kar je grozljivo danes. Strahovi rastejo skupaj z družbo. In naš trenutni strah je, da nas Hollywood ne zna več prestrašiti.

Sorodni članki