Alma Glumac

  • 23.05.2007

"Kot plesalka sem navajena, da dostikrat na odru nisem prav veliko oblečena," razloži svojo neobremenjenost z goloto Alma Glumac, aktivna in ustanovitvena članica BU Teatra, tako imenovanega fizičnega gledališča, kjer se ples meša z zgodbo. Alma je svojo poskočno pot začela z desetletnim dresiranjem v klasičnem baletu, nato pa je deset let plesala pri skupini Betontanc.

(Foto: Aleš Bravničar)

Nastopi so jo takrat vodili po vsem svetu, od Afrike in Avstralije do vseh kotičkov stare in nove celine. Zdaj, ko je z Igorjem Dragarjem ustanovila BU Teater, pa je svoje življenje usmerila na domačo sceno. Tudi na osebni ravni, kjer je ugotovila, da se je mogoče čez številne življenjske negativnosti prebiti z malce mentalnega samonadzora. Alma je namreč redna praktikantka meditacije in mojstrica reikija, tako da se lahko za trenutek umiri in si spočije tako telo kot tudi misli. Za žuranje, pravi, ji danes ostane bolj malo časa. In dodaja, da ji že prav manjka ena dobra brezskrbna zabava. Elektronska glasba je tista, ki jo na amaterskih plesiščih najlaže spravi v gibanje.

Naporne dni zdaj Alma preživlja na poti med domom v Ljubljani in soprogom v Beogradu, poleg umetnosti pa ji urnik zapolnjuje še delo pomočnice urednice revije Lepa in zdrava, ki se zdi kot nekakšna realistična antiteza njeni sicer pravljični plesni karieri. Alma je preizkusila tudi televizijo in film – nekateri se je morda celo spomnite kot Polone iz Poletja v školjki.

Njena prioriteta in strast ostaja ples. Zdaj aktualna predstava Ljubljana–Zagreb–Beograd–Stop je bila konec prejšnjega leta premierno preverjena pri domačem občinstvu, potekajo pa celo dogovori o predstavitvi na italijanskih odrih. V sklopu BU Teatra in v sodelovanju z gledališčem Glej Alma že pripravlja tretjo predstavo, ki bo srečno poročeno lepotico kmalu spet postavila pod gledališke žaromete.

Foto: Aleš Bravničar

Tekst: Darjo Hrib

Sorodni članki