Benito Mussolini: Prilika padca kulta osebnosti!

  • 09.09.2012

Kulti osebnosti, ki so z nami že na tisoče let, ostajajo v naši sredini tudi dandanes. V mnoštvu faktorjev, ki množice zapelje v psihološko in čustveno pripenjanje na dominantne like vodij, pa je bojda najti vse od notranjih potreb po pozunanjenju arhetipa očeta do želje po varnosti.

3 fotografije v galeriji

Zgodovina, tudi polpretekla, je polna prilik tega pojava.

In ena takšnih je gotovo tudi zgodba Benita Mussolinija.

Prav vseprisotnost njegove podobe, skupaj z heroizacijo njegove osebnosti in mita o njegovi moči je botrovala k vzponu dučeja v fašistični Italiji med leti 1922 in 1945. Mit in kult Mussolinija je v tistih dneh okupiral vse vidne manifestacije realnosti političnega življenja, monopoliziral javno sfero in uvedel fašizem kot model s centralizirano močjo, katerega avtoriteto poosebi mitska podoba ene same osebe.

A zgodovina nas prav tako uči, da kjer obstaja začetek, neizogibno sledi tudi (neslaven) konec. Fenomen vzpona in padca kulta osebnosti velikega Benita Mussolinija bi lahko bil svojevrsten vzorčen primer za to.

Razvpiti dogodki na Piazzale Loretto

Naslednji zgovoren zapis povzemamo iz nedavno izšle knjige Mussolinijevi poslednji dnevi, ki jo je podpisal vodilni francoski zgodovinar fašizma Pierre Milza in je več kot le zgodovinopisno branje:

"Trupla so odvrgli kar na tla in jih prepustili maščevalnemu besu ljudi, ki so se prišli na lastne oči prepričat o padcu diktature, ki je bil tokrat dokončen. Nihče ni predvidel ničesar, kar bi obrzdalo množico ter obenem preprečilo, da bi se razstava trupel sprevrgla v barbarsko katarzo. Množica 'radovednežev' in 'pravičnikov', ki so kričali in se na različne načine kruto znašali na truploma Duceja in njegove metrese, je bila iz ure v uro večja. Diktatorju je, kot bedno imitacijo žezla, nekdo od zbranih v roke potisnil drog fašistične zastave. Spet nekdo drug je njegovo truplo prevalil na truplo Clarette, ki so ga pred tem Marcellu Petacciju položili čez noge. Zopet nekdo tretji je Duceju zaklical: 'Zdaj pa povej svoj govor, le daj, povej ga!' Neka ženska je petkrat ustrelila v Mussolinijevo truplo ter tako 'maščevala svojih pet mrtvih sinov'. Gledalci v prvih vrstah, ki so jih nezadržno potiskali proti truplom, so gazili po njih, jim pod petami čevljev mendrali obraze ter pljuvali nanje; po nekaj minutah so ta postala grozljiva grmada mesa, na kateri je bilo vse težje razločiti obrazne poteze usmrčenih. Milanske gospodinje so nanje metale preperelo zelenjavo in črn kruh, ki sta bila vseh pet let vojne železni repertoar dnevnih jedilnikov. Nekdo je uriniral na truplo Petracijeve, čemur so sledila podobna, če ne celo še bolj sramotna dejanja, ki so jih najpogosteje počeli ljudje, za katere bi si nihče nikdar ne mislil, da imajo v sebi sadistična nagnjenja."

A kdo v tej pobesneli množici le nekaj let pred dogodki na milanskem Piazzale Loretto ob diktatorjevih triumfalnih govorih ni bil niti enkrat presunjen? In ali nista bila prav to telo in obraz, nad katerim so se tako groteskno znesli, pred tem vsaj petnajst let predmet kulta in čaščenja ljudi iz vseh družbenih slojev?

Linč Mussolinijevega trupla in trupla njegove ljubice 29. aprila v Milanu ostaja do dandanes sporen dogodek v duhu Italijanov. Podoba para, ki obešen za noge visi s kovinskega ogrodja bencinske črpalke, namreč v kolektivnem spominu oživlja prizor tisočev dejanskih ali zgolj domnevnih fašističnih zanesenjakov, ki jim je množica takoj po osvoboditvi namenila enako usodo.

Poslednji dnevi trmastega polboga

Bralec, ki bo piscu Mussolinijevih poslednjih dni pripravljen slediti po poti, ki ob zahodni obali Comskega jezera vodi do Donga, kjer so Duceja aretirali, ter nato še na druge kraje njegovega sila kratkega ujetništva, si bo ob branju morda zastavil tudi vprašanje, ali bi se drama lahko razpletla še kako drugače.

Mussolini bi bil namreč skoraj ušel svojim nemškim 'zaščitnikom' ter nato še svojim preganjalcem, ki so ob razglasitvi njegove aretacije nemudoma odšli iz Milana, da bi ga eliminirali. Ko je skušal z nekaj svojimi tovariši prebegniti v Švico, ga je dvakrat aretiral esesovski poročnik Birzer. Namesto da je skrit v tovornjaku hlinil pijanost, bi bil v Dongu svojemu izdatno oboroženemu spremstvu lahko zaukazal, naj na može 52. Garibaldijeve brigade sproži ogenj. V noči s 27. na 28. april bi bil lahko vsaj za trenutek pomislil na možnost, da ga skupaj z njegovo metreso prepeljejo na drug breg jezera, kjer so ob pomoči ameriških tajnih služb medtem že pripravili vse potrebno za njegov pobeg. Predvsem pa bi v tistih nekaj dneh, ki jih je preživel v Milanu, lahko, kot so ga rotili mnogi v njegovem spremstvu, skrivaj odšel na tamkajšnje letališče in od tam v Švico, na Bavarsko ali v Španijo. Ta zadnja priložnost se je izrodila zavoljo trmastega vztrajanja fašističnega vodje, ki se je hotel podati po najnevarnejši poti, tisti, ki je držala ob zahodnem bregu jezera ...

Več o okoliščinah eksekuscije Duceja, pa tudi o izginotju ogromnih vsot denarja, ki so jih Mussolini in njegovi hierahi ob svojem begu odtujili iz državnih blagajn, si lahko preberete v knjigi Mussolinijevi poslednji dnevi, ki je pred dnevi v slovenščini izšla v založbi Modrijan.

Sorodni članki
Komentarji

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri