ADE: z izobraževalnim značajem divje v noč

  • 26.10.2010

Če kdo, potem je ambasador tehnološkega napredka z glasbo prežetimi mislimi nihče drug kot kanadski didžej, Richie Hawtin.

(Foto: www.amsterdam-dance-event.nl)

V tokratni ekskluzivni debati je s predstavnikom Burn Studios razkrival podrobnosti in ugodnosti svežega programa za produkcijo elektronske glasbe. Njegova zavezanost k soustvarjanju novih računalniskih orodij nikakor ni presenečenje.

Pri zamisli, da bi glasbeni kulisi dodali abstraktne vizualizacije, je stal korak pred tehnološko, dejansko obstoječim že davnega leta 1993 pri izvedbi projekta “Plastikman”. 

Z izletom v preteklost nam je, skupaj v družbi prijatelja iz mladosti in ustvarjalcem programske opreme TouchDesigner, ki omogoča interaktivno 3D umetnost in spektakularne vizualizacije, skozi osebne zapiske razkrival podrobnosti o projektu.

Sicer hecen moment, ko Hawtinu med reprezentacijo preglavice povzroca Appleov PowerPoint, nikakor ne zmanjša pomisleka, da je mogoče v prvi vrsti znanstvenik, in šele potem glasbenik.

Kot že rečeno, smo ga imeli že v sredo priložnost slišati v sodelovanju s spredstavniki Burn Studios, ki so razvili še eno izmed orodij prihodnosti, ki bo služil za produkcijo elektronske glasbe (http://burn.com/en_GB/burnstudios/burnstudios.html).

Zbranim v sejni sobi hotela Dylan je nič manj izčrpno svojo trnovo pot do slave v debati z naslovom “A decade of house music” razgrinjal Roger Sanchez.

Nastop in njegov način pripovedovanja sta bila daleč od tega, da bi spominjala na vzvišenost in nedostopnost. Vedno znova in znova je poudarjal izredno pomembnost svojih managarjev, katerih odgovornost vidi predvsem v tem, da v ustvarjalcu aktivira kreativni miselni tok in nenehno zastavlja vprašanje “Kam želis s svojo glasbo in zakaj si tega sploh želiš?”, in ob tem predlaga v branje knjigo Malcom Gladwella z naslovom Prebojniki, ki v enem izmed poglavij razkriva skrivnosti inkubacijske dobe uspeha.

“Če je všeč moji ženi, potem bo skladba uspešna”, pri tem še dodaja ter se poboža po goli glavi, ko razglablja o razlogih za spreminjanje osebnega glasbenega stila kot nekaj tako običajnega, kot je odločitev za spremembo barve lasišča.

Da se človek spreminja skozi čas in prostor, je prav tako ugotavljal Ali Shirazinia, bolj znan Dubfire iz tandema Deep Dish. Po uspešnem obdobju s Sharanom, je kmalu spoznal, da se mora vrniti h koreninam ter pojasnjuje, kako težavna so pota ponovne identifikacije z glasbenim stilom.

Sander Kleinenberg je to opisal kot osebno potovanje, ki mnogim ni všeč, toda zakaj bi sledil nečemu, kar je samodestruktivno.

Soočenje z vsesplošnim dogajanjem na sceni so ponudile debate, osredotočene na stanje na sceni v določeni regiji, naslovljene s “Focus on..." Denimo v Braziliji obstaja generalni problem komercializacije scene, prav tako pa je brazilskim didžejem zelo težko prodreti izven.

Kdo ve, mogoče so mehke linije drum’n’ bassa nase ovile vso umetniško avro z didžejem Markyjem na čelu, zaradi česar braziliska elektronska scena tako težko napreduje. Zamujeno priložnost za srečanje z elektronsko Indijo sem dobil v pogovoru z didžejem, producentom in ustanoviteljem založbe Wind Horse, Hamzo Rahimtulo.

Po njegovih besedah je zaradi odsotnosti klasičnih plesnih drog potreben toliko večji vložek v stranski program, vizualizacije, ki zadajo očem vse potrebno za odlično zabavo, predvsem pa so osredotočeni na progressive, deep house, kar sem razbral preko poslušanja promocijskega materiala. 

Felix Meritis se je za časa festivala prelevil v komunikacijsko mravljišče, kjer so bili zbrani tisti, ki verjamejo, da so takšna srečanja nujno potrebna za nahranitev scene v splošnem, saj zaradi natrpanega urnika ostaja čedalje manj časa za tovrstne razmisleke o prihodnosti elektronske plesne glasbe.

V tej luči sem uspel razumeti Jeffa Millsa, še eno izmed očetovskih figur, ki v okolju, v katerem deluje, pogreša konceptualno zasnovo, razloge, globlja občutenja glasbe, skratka prisotnost kreativnega menedžmenta.

Nadvse zamišljeno se je pred občinstvom spraševal o tem, “kako močno se skozi uporabo tehnologije porazgublja osebnost”, in tik pred zaključkom izjavil, da se je intenzivno lotil lastne produkcije, ker ni našel spodobnega techna, ki bi ga spominjal na prihodnost.

Precej izostreno razmišljanje o glasbi in spogledovanje s prihodnostjo je mogoče razlog, da mu je moj “zahtevek” naj namesto avtograma zapise “find music that reminds you of tomorrow”,  privabil nasmešek na obraz... Hvala Jeff.

Veliko je bilo slišanega, tako podnevi kot ponoči, koristnega za ustroj glasbene industrije in sproščujočega za telo v klubih.

Vestna prisotnost na konferenci in nadebudno nočno kolesarjenje od kluba do kluba (na koncu se jih je na osebni seznam uvrstilo 12: Studio 80, Air, Club Home, Odeon, The Powerzone, TrouwAmsterdam, Westerunie, Melkweg, Sugar Factory, Paradiso, Pure-liner in Concrete Image Store) sta bila temeljna razloga za stanje umirjenega veselja ter stvaritev misli, da je ADE resnično vreden obiska.

Sašo Stojanov iz Amsterdama za Playboy.si

Sorodni članki