Zvone Krušič: Ubogljivost ni (nujno) vrlina

  • 15.10.2013

Menim, da nas je bilo presneto malo takih (tudi jaz ne spadam mednje), ki so nam starši dajali besedna in nebesedna sporočila, da upreti se avtoriteti ni nujno nekaj slabega in da je neposlušnost lahko nekaj dobrega.

(Foto: Profimedia)

To je zanimivo saj ravno na neubogljivosti in upornosti človeške narave (ki se izrazito kaže že pri triletnem otroku v obliki neukrotljive trme in kasneje v puberteti) temelji razvoj in dosežki človeškega rodu. 

Ljudje so za resnico (da se npr. Zemlja vrti) bili pripravljeni iti na grmado, za pravico in svobodo so se pustili tudi mučiti. Ko so množice Slovencev v času NOB odhajale v gozdove v boj proti večkrat močnejšemu okupatorju so ljudje čutili neuklonljivo voljo, da se uprejo poskusom podjarmljanja in to so tlačeni in izkoriščani počeli že v srednjem veku in prej. Zgodovina je polna upiranja proti tistim, ki imajo družbeno moč v svojih rokah in jo hočejo vsiliti drugim.  Zla, kot sta fašizem in nacizem sta bila uničena in zatrta ravno iz te upornosti človeškega rodu. Zakaj torej otroke že v družini in šoli ne učimo neposlušnosti in zakaj je poslušnost  še  vedno najvišja vrlina?

Na poslušnosti namreč temeljijo vsi avtokratski, diktatorski in totalitarni sistemi. Oče, ki v družini izvaja strahovlado in s tem uničuje avtonomijo in pokončnost svojih otrok, je seveda preneumen, da bi dojel, da svoje otroke pripravlja za družbene sisteme totalitarizma.Taki ljudje radi sledijo diktatorjem in brez slabe vesti ubogajo njihove ukaze pa naj bodo še tako neetični in sprevrženi. Holokavst in podobna zla temeljijo na poslušnih pristaših patriarhalnega sistema vrednot, ki predpisuje sočustvovanje z očetom, pa naj je še tako destruktiven in nevaren. Večji, kot je obseg tiranovih zločinov, bolj se lahko zanese na podporo občudovalcev. Res zanimivo zakaj množice lahko tako nekritično ljubijo norce, psihopate, zločince, množične morilce, le da imajo moč in oblast v svojih rokah, četudi ni še noben od njih ljudi popeljal kam drugam , kot v propad in bedo (Hitler, Milošević, Husein, itd.).

Danes je nemogoče prezreti poskuse ponovnega oživljanja avtoritarnosti in totalitarnosti na vseh  družbenih ravneh. V javnih službah se nekritično tolerira avtokracijo, manipulativnost in zlorabo moči, kar nujno vključuje množično kršenje temeljnih človekovih in ustavnih pravic, za katere se je mislilo, da so samoumevne. Zdaj vidimo, da je postalo samoumevno njihovo kršenje in da so sodišča v ukrepanju, da bi to preprečila, neverjetno mlačna. Na Univerzi v Mariboru sem bil npr. priča kako lahko cela plejada intelektualcev sledi nemoralnim ciljem peščice sociopatskih avtoritarcev, ki so uspeli z zastraševanjem zaposlenih, izigrati družbeni in javni interes, ter si prilaščati finančne koristi, medtem ko so zaposlene silili h varčevanju (najbolj sporno je to, da so očitno imeli tesno navezo z Vrhovnim sodiščem). Sicer pa celotni politični sistemi Evrope, ZDA in Rusije temeljijo na laži, prevari in hipokriziji, zaradi česar so ideali, kot so človekove pravice in razvoj (ki so zrasli na krvi, uporu in pogumu prednamcev), postale mrtve črke na papirju.  Vendar je vse od razkritij Snowdna, Manninga in Assangea nemogoče ignorirati laži, prevare in hipokrizijo ljudi na oblasti.  Dvoličnost sistema na katerem očitno temelji celotna zahodna družba in je razkrila popolno krizo vrednot, je končno zamajana v samih temeljih. Žižek se je zato zavzel za oblikovanje nove mednarodne mreže za zašćito žvižgačev (Snowden in drugi) in zapisal, da gre za »naše junake«, saj dokazujejo, da se proti oblastnikom, ki nas nadzirajo, lahko borimo in jih spravimo v paniko. Bravo!

Iz teh razlogov sem trdno prepričan, da je treba javno in glasno obsoditi vsako podporo avtoritatizmu in diktaturi, ki se vsekakor začne že v družinskih odnosih. Slepi podporniki diktatorjev prihajajo običajno iz družin, kjer vlada patriarhalni duh ukazovanja in podrejanja, ki temelji na strahu. V tem smislu je treba nujno obosoditi javno propagiranje nasilnih metod, ki temeljijo na strahu in telesnem nasilju, s katerimi bi naj v družinah podpirali avtoriteto, kot je to 4. In 5. aprila letos na svojem predavanju izjavljal psihiater Milivojević ( Posvet o vlogi žrve in storilca na Brdu za policiste in tožilce ). Če javno podpira telesno kaznovanje neka znana oseba, ki celo velja za strokovno avtoriteto, je nevarnost toliko večja (podobne neumnosti kvasi tudi Roman Vodeb).Telesno nasilje je namreč prisotno vedno tam kjer se skuša ljudem vladati, jih podrejati, nikoli pa tam kjer se spoštuje človekovo dostojanstvo in svoboda (poskusite v javnosti udariti svojega otroka v kateri od skandinavskih dežel). Namesto, da bi ta psihiater nekaj povedal o zdravi, hranjlivi komunikaciji med odraslim in otrokom, ki izključuje vse vrste nasilja, zlorab in manipulacije, tudi čustvenega izsiljevanja, svetovanja, poboljševanja in razsvetljevanja otrok, je ostal na primitivni ravni zagovarjanja nasilnih patrirahalnih metod vzgoje, ki so značilne za črno pedagogiko skozi pretekla stoletja. Če bi bil na posvetu morda kakšen dreser živali, bi lahko razsvetlil navzoče s tem kako škodljivo je pri dresuri psa ali konja, uporabiti kakršnokoli nasilje ali tepež. Odnos zaupanja med živaljo in človekom je lahko že z enim samim udarcem porušen. Kar velja za živali pa v naši družbi očitno še vedno ne velja za otroke.

Ne gre za to, da otrok ne smemo tepsti le zato, ker so udarci boleči , temveč, ker so goboko nemoralni in grdi (E.Key). Ideje, ki zagovarjajo telesno kaznovanje zamegljujejo zavedanje o skrajni etični spornosti pretepanja v kakršnikoli obliki (tudi samo »ena po riti« je poniževanje). Gre za samoumevno neobčutljivost, ki se ne zaveda kako zelo je prizadeta telesna svetost otroka z vsakim udarcem. Menim, da je najbolje, da se roditelj že pred rojstvom otroka odloči, da nikoli ne bo posegel po udarcih, saj odrasli, ki tepe oroka postaja demoraliziran in vse boilj neumen, ker ga to ne vodi h razmišljanju in ne razvije njegove inteligence in potrpljenja, temveč njegovo brutalnost. Tam kjer so v odnosih udarci  nikakor ne more biti zaupanja in iskrenost in ravno zaradi dejstva, ker se odrasli premalo spomnimo lastnega otroštva (in tega kako smo se takrat počutili) delamo iste zločine, ki bodo otrokom uničila otroštvo. Za odnose med odraslimi in otroki, je žal še vedno značilno večno pomanjkanje globoke ljubezni in razumevanja in udarci so zagotovo glavni razlog za to. Zato menim, da otroci, ki vračajo udarce, ko se jih tepe, največ obljubljajo in le energičen in močan odpor kaže na to, da je otrokova narava ostala ponosna in čista. Če želimo spontano pogumne, resnicoljubne, poštene in odkrite otroke, ki so lahko to kar v resnici so (kar nas večina ni smela biti), potem se v družini ne sme beseda udarec niti omenjati. Dokler bomo še vedno nosili strupeno in brutalno dediščino patriarhalne vzgoje nekje v mračnih kotičkih svojih glav do takrat pač ne bomo zmogli dojeti, da so najplemenitejše moške lastnosti blagost, pravičnost in pomoč drugim.

Napisal višji predavatelj na Univerzi v Mariboru, Pedagoška fakulteta, oddelek za predšolsko vzgojo, mag. Zvone Krušič.

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki