Zvone Krušič: Bojte se psihiatrov z debelo kožo

  • 30.09.2013

In ne le tisto debelo kožo na riti, ki je po mnenju znanega psihiatra najbolj ustrezna za pretepanje z roko, stepalnikom ali pasom. Gre za tisto »debelo kožo«, ki je posledica čustvene neobčutljivosti odraslega, v tem primeru celo psihiatra, ki je z zanikanjem lastnih zlorab iz otroštva, postal neobčutljiv za čustva in bolečino otrok.

(Foto: Profimedia)

V tem smislu so zame abotne trditve psihiatra Zorana Milivojevića na posvetu o vlogi žrtve in storilca (4. In 5. aprila), ki so namenjena tožilcem in policistom (žal sem tekst dobil šele zdaj v roke) o nujnosti telesnega kaznovanja otrok, kot izrazom avtoritete, ne le arhaične, temveč so nekaj podobnega, kot, če bi trdili, da je pod določenimi pogoji spolna zloraba otrok s strani duhovnika, starša ali družinskega prijatelja, normalna, sprejemljiva in celo koristna. To je tudi nekaj podobnega, kot če bi trdili, da je bil holokavst na določen način koristen za človeštvo, ker je zmanjšal število svetovnega prebivalstva in židov, ki jih mnogi še vedno vidijo, kot največje zlo. Milivojević si celo šteje v čast, da je upal javno povedati na glas, da je lahko koristno tepsti otroke, morda bo nekoč povedal tudi, da je Hitler naredil veliko koristnega za svet. Ali pa da je Milošević naredil veliko dobrega za srbski narod.

Novinarka Alma Sedlar je o tem dogodku upala javno kritično pisati in to je zame resnični pogum, ne pa Milivojevićevo javno priznanje, da je tepež  otrok lahko koristem vzgojni ukrep. Psihiater sicer tudi prizna, da je bil sam kot otrok pogosto tepen s strani očeta, čeprav se tega kako se je takrat počutil (ponižanega in jeznega), niti sam ne spomni več. Izgubil je stik s svojimi čustvi kar je značilnost vseh odraslih, ki prenašajo zlorabe iz lastnega otroštva na nove generacije. Tipično a nadvse škodljivo je, da jih niti ne spoznajo in priznajo, kot zlorabe.Sedlarjeva sicer piše o tem , da je po psihiatrovem predavanju o vzgojni koristnosti pretepanja, nastala smrtna tišina, kot posledica šoka, ki so ga poslušalci doživeli, ob njegovih blodnjah. Torej so ljudje dobro čutili, da je nekaj narobe s tem, da jim nekdo, ki bi naj bil strokovna avtoriteta, predava take neumnosti. Malo pa je takih, ki so se resnično močno odzvali (pa bi se morali), le Maja Platz iz društva SOS telefon je javno izrazila svoje ogorčenje. Kaj pa vsi drugi strokovnajki? Morda je bila Vlasta Nursdorfer malo bolj odločna (do uporabe sile nad šibkejškim nima tolerance), društvi tožilcev in policistov sicer nista odobravali telesnege kaznovanja, niso pa se izrazito ogorčeno odzvali na take abotnosti, ki so jih slišali. Pa bi se morali. Predstavnica društva tožilcev si je celo upala posuti še malo soli na rano s tem, ko je povedala, da vsaka klofuta še ni kaznivo dejanje. To je odvisno od tega koliko zadeve resno vzamemo ( vemo, da če kdo klofne odraslega ga ima ta pravico tožiti). Nek italijanski oče je moral pred nekaj leti v švedski zapor za teden dni, ker je v središču Stockholma klofnil svojega najstniškega sina.

Je pa ta primer izredno poučen za javnost, ki v različnih strokovnjakih, psihiatrih, in drugih, vidijo nedotajljive avtoritete, ki vedo kaj je prav in kaj ne (a nam ni podobne neumnosti trosil že Rugelj?). Ta primer kaže na to, da je lahko oseba sicer inteligentna in ima veliko znanja, pa vendar ima popolno slepo pego na lastnem čustvenem področju.  Še enkrat, kot že tolikorat se je pokazalo, da naše (neizpolnjene) otroške čustvene potrebe prevladujejo nad intelektom. Mi ne zmoremo videti izven ali iznad svojih potreb, ne glede koliko smo pametni.

Milivojević  iz tega razloga ne zmore uvideti, da je vsako telesno kaznovanje hkrati tudi telesno nasilje in da so njegovi poskusi narediti razliko med vzgojnim in ne- vzgojnim tepežem, čista strokovna racionalizacija, s katero skuša zanikati nasilje in trpljenje  v lastnem otroštvu, ki ga je moral prenašati od svojega očeta. Ker se s tem ni nikoli soočil, nikoli zavestno obsodil nasilja svojega očeta, ga zdaj skuša celo zagovarjati, kot dobro vzgojno sredstvo. Ni mu jasno, da udarci ne morejo biti nikoli dobri, še posebej, če jih deliš šibkejšim od sebe in da udarci, karšnikoli ustvarjajo vrline sužnjev in ne svobodnih ljudi. Nasilna avtoriteta, ki jo je predstavljal npr. Milošević, ki je njegov narod popeljal v totalno bedo in samouničenje, je uničujoča avtoriteta, ki je z uboljivostjo »očetu naroda« bila pripravljena delati grozote, ki jih človeška domišljija ne more niti zaobjeti. Podobno je Hitler s svojim ravnanjem vsemu svetu pokazal, kako je z njim kot otrokom ravnal oče: uničujoče, neusmiljeno, bahavo, perverzno, samovšečno, kratkovidno, brezčutno in bedasto. Če nebi v nemških in srbskih družinah ( ne samo pri teh dveh narodih) prevladovala patriarhalna starohovlada, ki se je utrjevala z udarci, nebi nikoli cele množice ljudi – ovc sledile takim norcem, ki jih peljejo v propad.Vsak brezvestni tiran (Stalin, Mussolini, Idi Amin, Husein, itd.) vpreže izrinjene bojazni otrok, ki so jih nekoč pretepali, otrok, ki očetov nikoli niso smeli obsojati in jih še danes ne morejo in so očetom, kljub prestanim mukam, še vedno zvesti. Gospod psihiater je ostal le majhen deček, ki še vedno upa, da bo nekoč spremenil svojega očeta, tirana, v ljubečega očeta, ki mu je ostal nepreklicno zvest . Zato mu tudi nikoli ne bo jasno, da pretepanje, v katerikoli obliki in s katerimkoli namenom, ni in nikoli ne more biti združeno z ljubeznijo. Kot bi rekla Alice Miller: »Vsak udarec ali klofuta malo bolj zapre srce«.

Gsopod psihiater bi se lahko kaj učil od znamenitih žensk iz zgodovine.Pedagoginja Ellen Key je trdila (že leta 1908) v svoji znameniti knjigi, da sama doživi fizično bolečino pri dotiku roke z nekom za katerega ve, da tepe svojega otroka. Menila je, da staršem, ki tepejo svoje otroke in ta svoja dejanja licemerno opravičujejo, kot vzgojna, primanjkuje samodazora, inteligence (danes bi rekli čustvene inteligence), potrpljenja in imajo pomanjkljivo dostojanstvo (udaci ubijajo osebno dostojanstvo). Millerjeva pa je dobro vedela (kar večina vneto tlači in zanika), da so udarci , uporabljeni nad svojimi otroki, le posledica pozabljenega trpinčenja  v lastnem otroštvu: »Pretepeni, mučeni, poniževani otroci, ki jim nikoli ni stala ob strani priča, ki bi jim pomagala, so praviloma pozneje zelo strpni do krutosti starševskih figur in očitno brezbrični za trpljenje zlorabljenih otrok«. In med te žal spada tudi cela plejada psihoterapevtov (ne le duhovnikov), kot tudi mnogih drugih, ki bi naj pomagali žrtvam zlorab in očitno tudi omenjeni gospod psihiater ni nobena izjema. Postal je zagovornik zla, je pa trdno prepričan o svojih humanih namenih. Zelo tipično.

Napisal višji predavatelj na Univerzi v Mariboru, Pedagoška fakulteta, oddelek za predšolsko vzgojo, mag. Zvone Krušič.

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki