Mišo Alkalaj: Zlate neumnosti

  • 26.12.2012

Nikakršnega dvoma ni, da je Slovenija v hudi gospodarski krizi. Eden od simptomov (ampak ne razlogov) so tudi padajoče bonitetne ocene. Čeprav nas skušajo politiki prepričati drugače, padanje boni­tetnih ocen nima nikakršne zveze z višino javnega dolga, zlatim pravilom ali pokojninsko reformo.

Bonitetne ocene pač izražajo mnenje bonitetnih hiš, v kolikšni meri je država sposobna vračati poso­jila. Dejansko uporabljajo bonitetne hiše za oceno tveganja suverenih dolgov (to je dolgov držav) enake oznake kot za oceno tveganosti vlaganja v vrednostne papirje.

Pri Moody’s, denimo, veljajo ocene od Aaa do Baa3 kot investicijske, torej vlaganje šteje kot naložba ne glede na to, ali gre za delnice ali za posojilo državi. Vred­nostni papirji (ali dolgovi držav) z oceno Ba1 ali manj veljajo kot špekulativni – pri delnicah se pogosto uporablja manj prijazen izraz junk bonds. Slovenija ima trenut­no boniteto Baa2 (Moody’s), torej je naš nacionalni dolg za zdaj še dve stopnji nad junk bonds. Ampak Moody’s v svojem zad­njem poročilu dodaja tudi oceno o negativni perspektivi slovenskega suverenega dolga, kar seveda pomeni, da pričakujejo nadaljnje upadanje sposobnosti slovenske države, da odplačuje posojila.

V političnih govorih je pogosto slišati primerjavo med Slovenijo in Grčijo, saj je ta primer finančnega kolapsa. Pri tem politiki na oblasti seveda trdijo, da so prejšnji vodili Slovenijo 'po poti Grčije' (ampak da jo bodo sedanji rešili) in seveda da vsak, ki nasprotuje ukrepom sedanje oblasti, Slovenijo pelje v grško smer; oni drugi trdijo, da primerjava ni utemeljena.

Formalno gledano je seveda povsem res, da Slovenija še zdaleč ni v tako slabem stanju kot Grčija. Grški javni dolg je kar 160,81 odstotka BDP, njena bonitetna ocena je C (Moody’s), torej si država komercialno ne more več izposoditi denarja. Slovenski javni dolg ob pisanju tega besedila obsega 47,31 odstotka BDP, bonitetna ocena Baa2 še vedno omogoča komercialno zadolževanje pri tujih finančnih institu­cijah, čeprav dražje kot še pred letom dni. Vendar lahko najdemo vzporednice med tem, kako se je Grčija zadolžila do sedanje nevzdržne meje in kako se v tem pogledu obnašajo slovenske vlade.

Kako je torej Grčija 'pridelala' kar 160,81 odstotka BDP javnega dolga?

V času, ko je EU vsestransko pritiskala na grške volivce, naj ne izvolijo strank, ki ne podpirajo 'varčevalnih ukrepov' EU, je tudi naše medije zalila prava poplava zgodb o nerazumnem socialnem luksuzu Grčije.
Zaposleni v javni upravi so dobivali nagrado za pravočasni prihod na delo, pripadal jim je celo dodatek za ogrevanje avtomobilskega motorja. Na nekem grškem otoku je kar pol prebivalcev dobivalo invalidski dodatek za slepoto, vključno s taksistom, ki je novinarja (ki je to razkril) peljal v hotel. Sklep je torej očiten: Grki so se prezadolžili zaradi pretiranih socialnih ugodnosti.

Vendar to sploh ni res.

Reutersov dopisnik Felix Salmon je izračunal, da je Grčija s svojimi notranjimi izdatki – torej z vsem socialnim luksuzom in še čim – ustvarjala letni proračunski primanjkljaj v višini odstotka BDP. V vsem času, kar je članica EU, je torej Grčija pridelala primarni primanjkljaj največ 40 odstotkov BDP. In kje je preostalih 120 odstotkov BDP? Te v grški javni dolg prispevajo ob­veznosti za servisiranje zunanjih dolgov.

Zakaj so se potem Grki tako zadolžili, če ne za vzdrževanje socialnega luksuza?

Grki imajo zelo izražen socialni čut in so v nasprotju s sodobno neoliberalno ideologijo prepričani, da je Grčija država vseh in da mora služiti predvsem lastnim državljanom. Svoje socialno in patriotsko prepričanje so morali v zgodovini že večkrat dokazovati z velikimi žrtvami. Grčija je bila prva država, ki je premagala katero od sil nacistično-fašistične osi: že leta 1941 so onemogočili okupacijo fašistične Italije, v vojni, ki je zahtevala več kot 150 tisoč grških živ­ljenj.

Grčijo je v letih 1941–1944 okupirala nacistična Nemčija, vendar so se Grki osvobodili z lastnim odporniškim gibanjem in več kot 100 tisoč žrtvami. Po drugi svetovni vojni (1946–1949) je Grčija doživela še državljansko vojno – dejansko intervencijo Velike Britanije in ZDA v podporo 'demokraciji' –, v kateri je padlo vsaj 158 tisoč Grkov, večinoma pripadnikov odporniškega gibanja, ki so se prej borili proti nemški okupaciji. In končno je Grčija v letih 1967–1974 trpela še vladavino vojaške diktature, ki je oblast prevzela s pomočjo ZDA.

Iz zgodovine je očitno, da Grki ne bodo glasovali za stranke, ki bi jim zmanjševale socialne ugodnosti. Vendar Grčija ni posebno bogata država, njen glavni izvor zaslužka je turizem, prihodki v državni proračun pa ne pokrijejo niti stalnih neizogibnih izdatkov države, čeprav zmanjka le odstotek BDP, kar ne bi bilo težko uravnotežiti. Ampak kako naj država 'podpira razvoj podjetništva'?

Z zunanjim zadolževanjem, seveda. Grška država je najemala zunanja posojila za strukturne investicije, dela pa po klientelističnih načelih predala političnim zaveznikom trenutno vladajoče koalicije, ki so dobro zaslužili, ne da bi naredili kaj posebno koristnega za dvig prihodkov države. Posebno inventivni podjetniki so se dogovorili za posojila pri tujih bankah, po strankarskih zvezah pridobili državna poroštva, denar preusmerili na varno, državi je pa ostala obveznost odplačevanja. In tako se je Grčija zadolžila daleč prek svojih možnosti odplačevanja.

V tem smislu je Slovenija res na poti Grčije, čeprav je še daleč od cilja. Slovenski BDP zadnjih pet let v povprečju stag­nira, medtem ko rasteta proračunski primanjkljaj in zunanja zadolženost. Vsak dan smo priče novicam o propadu podjetij – proizvodnja v Sloveniji propada, bogatenje omogoča samo trgovina ali 'podjetništvo' na račun države. Slovenija že danes nabere v proračun premalo, da bi udobno servisirala tuje dolgove, in z nadaljnjim
krčenjem gospodarstva se stanje le poslabšuje.

Ukrepi, ki jih je za reševanje stanja napovedovala prejšnja vlada in jih podobne zdaj napoveduje tudi nova, ne morejo izboljšati stanja. Pokojninska reforma lahko samo začasno zmanjša izdatke iz proračuna. Uvedba zlatega pravila bi lahko povišala bonitetne ocene Slovenije in s tem omogočila cenejše zadolževanje le, če so analitiki bonitetnih hiš naivneži, ki nasedajo 'zlatim besedam' in bodočih prihodkov države ne znajo oceniti na podlagi stanja njenega gospodarstva.

Če se želi Slovenija izviti iz grške spirale, mora povečati prihodke v proračun, kar ne gre brez dviga davčnih prihodkov – kajti politično pogojeni varčevalni ukrepi lahko višanje primanjkljaja največ začasno upočasnijo. V obdobju recesije davčnih prihodkov ni mogoče povečati z dvigom davčne stopnje – to namreč samo zmanjša porabo. Slovenija se lahko reši le tako, da poveča realno proizvodnjo in radikalno zavre politični klientelizem, ki bolj izčrpava proračun kot katerakoli sociala. K temu pa zlata pravila, pokojninske reforme ali politično všečni varčevalni ukrepi nič ne prispevajo.

Tekst: Mišo Alkalaj

Sorodni članki