Marko Radmilovič: Česa ne najdete v pomorskih zgodbah in zakaj

  • 11.05.2012

Odkar so mornarji ostali le še oni na jadrnicah in turističnih barkah, se je število morskih dogodivščin dramatično zmanjšalo. Profesionalni mornarji so delavci kot vsi drugi in zgodbe o morju, pristaniščih in viharjih so zamenjale tiste o ribah iz zamrzovalnika in gužvi v kornatskih marinah.

Kot vsak obetavni razumnik sem opravil tistih nekaj obveznih voženj 'buči, morje adrijansko, bilo nekdaj si slovansko' dol do Kornatov pa celo kak meter južneje in nazaj. Jadrnice so bile bolj kot ne kadi, čeprav kadi z dušo, a zgodbe, ki sem jih nabral na teh poteh, so do pikice podobne vsem zgodbam, ki jih slovenski vikend pomorščaki nabiramo po hrvaškem morju. Zato se podajam na neraziskan navtični teritorij, ki se mu izmikajo celo največji častilci morja, njegove lepote in mogočnosti. Še več, govoril bom o fenomenu, ki mu je, kolikor je meni znano, nekaj genialnih besed namenil le Nejc Zaplotnik v Poti! Torej, kako iti na jadrnici na veliko potrebo? Legendarni alpinist se je razpisal o problemu izločanja v steni, jaz bom opisal svoje izkušnje na barki.

Sodobna tajkunska čudesa seveda s seboj nosijo keramično udobje, ki z vesoljsko tehnologijo drekec pekec ali skladiščijo ali spravijo pod vodo. Jadrnice moje mladosti so sicer stranišče imele, ampak noter so bile zložene alkoholne pijače. V tušu je bil zložen krompir.

Najbolj neprijetno se je izdati, da si na morju popoln začetnik. Ker ego veleva, da smo vsi prejadrali oceane, še preden smo videli Susak. Tako si nisem upal vprašati kapitana: »Poslušajte, kako pa naj grem na stranišče?« Nekaj ur sem opazoval, sklepal, da morski mački lulajo v vodo med postanki za kopanje. »Hudiča, kaj pa počno, ko jih pritisne na veliko potrebo?« Nobenih znamenj mi ni dajal naš kapitan, sicer iz Logatca, a dobrodušen in slikovit, kot da je z Visa. Tudi nihče drug med posadko se ni vznemirjal. Meni pa so se ostanki celinskega življenja pospešeno bližali izhodnim vratom in končno sem, kolikor je mogoče kul, le ugotovil: » Stranišče ni uporabno, mar ne?« »Saj imaš morje,« je rekel Barba, ki je sicer nosil običajno slovensko ime. Bolj se nisem mogel ponižati. Ko so bili drugi ali na premcu, kjer so se sončili, ali v kabini, kjer so brali, sem izvedel operacijo Sranje!

Spustil sem majhno lestvico, ki je služila za izhod kopalcev iz vode. Špljuc, špljuc je delalo, ko so jo valovi metali v vodoravni položaj. Jadrnica je pod polnimi jadri plula prek Kvarnerja. Ob rob sem si postavil toaletni papir, splezal po lestvici navzdol, tako da sem izginil z vidika drugih, se usločil in v pozi olimpijskega šampiona v hrbtnem plavanju opravil s preklemano rečjo. Nato sem segel po papirju, se očedil in življenje je bilo spet lepo. Ko sem pogledal nazaj, so papirčki plavali v ravni vrsti za jadrnico in pomislil sem, da bi bil to pravilen način za to, da Slovenci in Hrvati potegnemo mejo na morju. Če bi bila iz toaletnega papirja, se ribiči ne bi zgubljali zdaj na eno, zdaj na drugo stran.

Čez čas sem zadevo izmojstril in postala je rutina. Čeprav še vedno nisem bil prepričan, kako se rabote lotevajo drugi? A v človeški naturi je, da mora raziskovati in da nikoli ni zadovoljen z doseženim. Ves čas se mi je namreč zdelo, da je moj obred čisto pretiravanje, kajti na naši barki smo zagovarjali navtični minimalizem in povezanost z naravo. Papirčki v vodi so se mi po nekaj dneh jadranja zdeli nepotrebni. Torej sem dobil idejo. Bila je preprosta in napačna, kot vse preproste ideje. »Zakaj ne bi direktno v morje?« mi je kljuvalo v možganih. »Posnemanje male potrebe bi veliko naredilo za toliko lažjo!«

Zasidrani smo bili nekje med Kornati. Vsi so spali. Odplavam stran od bark, kajti treba je vedeti, da je tam sidrišče našla celotna flotilja julijskih morskih volkov. Posadke so skakale z barke na barko, si delile alkohol, travo in makaronflajš. Nihče ni bil pozoren na osamljenega plavalca, ki hiti proti Italiji. Ko sem bil dovolj daleč, sem se lotil revolucionarne metode. Jasno, brez izkušenj in brez teoretičnega znanja je bilo prvo veliko vprašanje: »Ali bo potonil?« Če bi, bi bil rešen, če ne bi, bi se delal neumnega. Ker smo jedli recimo težko hrano, sem sklepal, da bo šel na dno. Pa ni! Postopek je bil noro neboleč, celo prijeten in jasno mi je postalo, zakaj ženske želijo roditi v vodi. Ampak kaj, ko je do še pred nekaj trenutki integralni del mojega telesa priplaval na površje. Natančno za moj tilnik. Sploh ni bil podoben domačemu izmečku v stranišču, temveč je bil nekako oblikovan: aerodinamičen in od morske vode spoliran. V primeru vzplavanja je moj načrt predvideval ignorantski umik. In sem z flagrantno žabico odplaval proti sidrišču. Ozrem se, misleč, da je zadeva daleč za mano, a na mojo grozo mi je rjavi hudič sledil. Najbrž je nekaj v hidrodinamiki, ki povzroča, da plavajoče telo za seboj ustvari nekakšen vlečni tok, a zadeva je zapletena za največje ume fizike, kaj šele zame. Da skrajšam. Karkoli sem delal, pljuskal, brcal, poskušal zmesti s stranskimi manevri, držal se me je kot klop. »Vrni se k očiju!«

Priplaval sem med barke z lastnim izločkom za petami in ... nič. Splezal sem na ladjo in upal, da me ni nihče opazil. Drek z lastno voljo pa je šel strašit turiste, in ko sem pozno v noč poslušal krike pijanih kopalcev, sem poskušal dognati, kateri je namesto pohotne nemške gospodinje objel del mene.

Sorodni članki
Komentarji

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri