Pred 50 leti je Playboy skupaj z razsvetljenimi Američani vsepovsod stal v prvih vrstah seksualne revolucije. Na ulicah, v sodnih dvoranah in na straneh te revije smo vračali udarce zakonodajalcem, ki so bili odločeni, da bodo nadzirali, kaj počnete v spalnici – in s kom. Zdaj, desetletja pozneje, po vratih ameriške spalnice tolče nova generacija zatrtih konservativcev, to razbijanje pa je oglašanje vojaških bobnov, ki naznanjajo njihovo namero, da bi znova regulirali naše spolno življenje.

Že mesece spremljam, kako gradijo svojo retoriko. Rick Satorum, repub­likanski kandidat za mesto predsednika ZDA, je v intervjuju, ki ga je dal evangeličanskemu blogerju, obljubil, da bo odpravil sredstva, namenjena kontracepciji, češ da je kontracepcija »po­oblastilo za početje na področju seksualnosti, ki je živo nasprotje tega, kar bi moralo biti«. V svoji argumentaciji trdi, da je kontracepcija pripeljala do tega, da se vse več otrok rodi zunaj zakona.

 
Ron Paul, še en republikanski kandidat za predsednika ZDA, ni tozadevno nič boljši; prepričan je namreč, da ni kontracepcijska tabletka tista, ki je pripeljala do nemoralnosti, ampak je nemoralnost tista, ki ustvarja problematično željo po uporabi kontracepcijske tabletke. Mitt Romney, tretji republikanski kandidat za predsednika ZDA, je obljubil, da bo poskrbel za prepoved istospolnih porok in izničil Roe proti Wade (ključni primer, povezan s splavom). Pozneje je obljubil še to, da bo odpravil načrtovanje družine. Pri potegovanju za konservativne volivce so ti trije kandidati razkrili, kako želi vlada 'velike stare stranke' odločati o tem, kdo lahko seksa in s kak­šnim namenom sme to početi – naj je samski ali poročen, homoseksualec ali ne.

To so bitke, ki smo jih že bojevali in v njih tudi upravičeno zmagali. Leta 1961 je policija aretirala Estelle Griswold, izvršno direktorico Lige za načrtovanje družine iz Connecticuta, in dr. C. Lee Buxton, profesorico z Univerze Yale, ki je bila njena strokovna direktorica. Obtoženi sta bili kršenja državnega zakona, ki je prepovedoval širjenje informacij o kontracepcijskih sredstvih – tudi med poročenimi pari. Ameriško vrhovno sodišče je s sedmimi glasovi proti dvema zavrnil obtožbe. Sodišče je brez težav spregledalo žalitev:  »Mar bomo dovolili policiji, da bo po svetih prostorih zakonskih spalnic brskala za izdajalskimi znamenji uporabe kontracepcijskih sredstev? Ta ideja je v nasprotju s pojmom zasebnosti, ki obdaja zasebnost zakonskega odnosa … Tu imamo opraviti s pra­vico do zasebnosti, ki je celo starejša od Listine o pravicah (Bill of Rights).«

Zmage, kakršna je bila ta, so nam pomagale zrušiti puritanske strukture, ki sem jih s Playboyevo filozofijo postavljal pod vprašaj, strukture, ki dovoljujejo, da »naši zakonodajalci, sodniki in uslužbenci or­ganov pregona vstopajo v naša najbolj zasebna svetišča – naše spalnice – ter narekujejo, kakšne dejavnosti naj bi potekale v njih«. Leta 1965 sem ustanovil Playboyevo fundacijo, deloma zato, da bi se pritožil nad primeri, ki se zdijo z današnjega gledišča neverjetni – odrasle ljudi so pošiljali v zapor zaradi konsenzualnih dejanj, ki so takrat veljala za »gnusne in odvratne zločine proti naravi«, denimo zaradi oralnega seksa. Leta 1967 je policija v Massachusettsu aretirala Billa Bairda za­radi kriminalnega dejanja, ki je obsegalo poučevanje študentov o kontracepciji in to, da je vzorec pene s spermicidom izročil ženski iz občinstva, ki bi utegnila biti samska. Zvez­na država Massachusetts je trdila, da ima pravico do varovanja morale v obliki »regulacije zasebnega spolnega življenja samskih oseb«.

Država je imela pravico, da z grožnjo nosečnosti in rojevanja nezaželenih otrok drži roko nad državljani. Fundacija Playboy je Bairdu priskočila na pomoč pri njegovi pritožbi. Leta 1972 je sodišče pritrdilo, da »če pravica do zasebnosti sploh kaj pomeni, potem pomeni svobodo posamez­nika, naj je poročen ali samski, da je prost neopravičljivega državnega vmešavanja v zadeve, ki so zanj tako temeljne, kot je odločitev, ali bo zaplodil oziroma rodil otroka«. Pozneje smo osvobodili mlado žensko, ki so jo na očetovo zahtevo aretirali zaradi prešuštvovanja. Še vedno se spominjam očetovega utemeljevanja: »Raje jo vidim v ječi, kot da živi razuzdano življenje.«
Po vseh letih, ki so minila odtlej, slišim odmeve te iste omejenosti, zagovarja pa jo nov rod samooklicanih arbitrov, ki so se odločili nadzirati našo moralo. Slišal sem jih, ko je Foster Friess, sicer podpornik Ricka Santoruma, izjavil: »V mojih časih so ženske kot kontracepcijo uporabljale Bayerjev aspirin.«

S tem je želel povedati, da držanje aspirina med nogami prepreči, da bi ženska razširila noge. Slišal sem jih, ko sem izvedel za predlog, uperjen proti splavu, ki naj bi zdravnikom v Kansasu omogočil, da bi nosečim ženskam prikrili ključne medicinske informacije. In slišal sem jih, ko je Rush Limbaugh študentko Univerze v Georgetownu imenoval za »cipo« in »prostitutko«, ko je na Kapitolskem griču pričala proti temu, da bi lahko delodajalci iz religioznih razlogov zavrnili plačevanje prispevkov za kontracepcijska sredstva. »Če bomo že plače­vali za vašo kontracepcijo in vam s tem plačevali za seks, od tega hočemo tudi nekaj  imeti,« je dejal Limbaugh. »Hočemo, da na splet postavite video v živo, da bomo lahko vsi gledali.« Z eno samo jedko izjavo je izpuhtelo 50 let seksualne svobode.

Želim si verjeti, da je to, kar poslušamo, oglašanje navčka obupane manjšine, ki se oklepa usihajoče ideologije, vendar me skrbi, da utegne iti za začetek nečesa drugega: za napad na našo najbolj temeljno človeško svoboščino. Če bodo ti prenapeteži dosegli svoje, bo naša težko pridobljena seksualna osvoboditev – pravice žensk, reproduktivne pravice in pravica do zasebnosti –  ogrožena. Ne smemo dopustiti, da bi se to zgodilo. Pred deset­letji smo se borili proti tem moralnim šar­latanom, kajti vaše spolno življenje, vaše fantazije, vaše želje, vaši načrti v zvezi s tem, ali boste imeli družino ali ne – vse to se ne tiče nikogar drugega kot vas, še posebno pa ne oblasti. Dobrodošli v novi seksualni revoluciji.