Edvard Kadič: Zakaj res ljubim mini krila na kolesih?

  • 17.06.2015

Vožnja s kolesom človeka osvobaja. Še posebej, če gre za mestno vožnjo. Voziš se lahko povsod. Dobrodošli so tako pločniki kot ceste, pa avtobusne postaje in kolesarske steze v smeri prometa in nazaj, po zebrah čez cesto pa vse skupaj sploh ni omembe vredno, če ni zraven še slalom med pešaki.

(Foto: profimedia)

A ne razpravljajmo preveč o kulturi vožnje s kolesom. Ta pri nas ni ravno prav visoka, človek se pa še prehitro lahko razburi ob takšni temi. Pri mini krilih na kolesih pa so stvari malo drugačne. Naslovno vprašanje v sebi namreč skriva čuden paradoks. No ja, logično da je nekje nekakšen parados, saj vendar govorim o ženskah.

Na eni strani torej veter v laseh, svoboda in neodvisnost, na drugi strani pa vpetost v norme lepega obnašanja. Poganjanje kolesa in vlečenje krila navzdol proti kolenom, ob tem pa čim bolj nezainteresiran pogled naprej, mimo vseh moških oči, tja nekam v daljavo.

Nikar me ne zmerjajte prehitro, češ kakšen perverznež neki sem. Moški smo pač hitro zaskrbljeni za naše sodržavljanke. Saj veste, vloga zaščitnika in ostale mačo zadeve zraven. Ko torej vidiš brhko dekle ali jedro žensko srednjih let v mini krilu na kolesu, se kot moški najprej nekoliko ustrašiš. Ni enostavno in brez nevarnosti tako razgaljen, brez čelade in ščitnikov za kolena, s plapolajočimi lasmi, švigati čez križišče med ljudmi.

Moški mora npr. kolesarko v mini krilu najprej dovolj hitro opaziti. No, ok, se strinjam, to v resnici ni tako težko. Potem pa jo je treba budno spremljati. Vsak centimeter za centimetrom posebej, ko kot voznik avtomobila npr. pri zavijanju v desno vstopaš v križišče. Njej to moško zaščitniško obnašanje običajno ni prav veliko mar. Večinoma opazi le gmoto pločevine in žmigavec, ki jo opozarja, da ji bo prekrižal pot.

(Tisti, ki še vedno ne razumete, zakaj je kabriolet res dobro zdravilo za krizo srednjih letih, zdaj veste. Opazila vas bo tudi, ko je na kolesu!)

Potem pa v križišču sledi nekaj ključnih trenutkov. Pravi moški takrat opazi vse. Sta naklon stegna in višina sedeža v pravem razmerju? Je hrbet pod pravilnim kotom nagnjen naprej? Se prsi dobro upirajo vetru? Ali pa se prsi zgolj nekako sramežljivo guncajo le zato, da pomagajo stopalom?

Je dotična bolj nagnjena k športnemu življenju in ljubi hitrost? Če so kolena dovolj skupaj, zagotovo, saj vendar razume aerodinamiko in zna rezati zrak brez dodatnega upora. Kaj pa če raje jadra? Nič lažjega. Verjetno so kolena med poganjanjem pedal nekoliko bolj razmaknjena, saj vendar zna loviti veter. Ima sredi poletja oblečene najlonke? Verjetno obvlada poslovni bonton ali pa je zagrizena rekreativka, ki je ravno prišla s hribov. Vse to in še marsikaj.

A najpomembnejše je seveda tisto, kar ni tako očitno. Gre za upanje, da bo veter ujel krilo, ga dvignil in razkril tisto malo kože, ki je bilo doslej zakrito. Če se to res kdaj zgodi, v glavah moških hipoma zatrobijo fanfare, v naša srca pa se naseli neizmerno, ženskam popolnoma nepoznano zadovoljstvo.

Izplačalo se je namreč biti na preži in preračunavati vse tiste možnosti in nemožnosti razgaljenja roba hlačk. Saj ne, da moški nismo še nikoli videli ženskega spodnjeg perila. Ne, ne gre za to. Vsak hoferjev ali šparov letak je poln raznih ženskih gat.

Gre namreč za dejstvo, da se je čakanje izplačalo. Lovec je čakal in dočakal svoje. Moška domišljija je bila nahranjena in upanje poplačano.

Zakaj torej moški v resnici ljubimo mini krila na kolesih?

Zato, ker nas že od daleč navdajo z upanjem. Ker nas motivirajo, da se vztrajnost izplača. Ker iz takšne kombinacije veje jasno sporočilo, da je življenje nepredvidljivo in da je uspeh le redko plod naključja. Da vztrajni in dosledni na koncu vedno zmagajo.

Veter življenja bo namreč slej ko prej dvignil vsako krilo.

Srečno!

Za kolumno se je razpisal Edvard Kadič, predavatelj, coach in svetovalec na področju razvoja osebne karizme

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki