Edvard Kadič: Menjam martini za dober seks!

  • 26.12.2014

Verjetno se boste strinjali, če bom rekel, da je december daleč najdaljši mesec v letu.

(Foto: shutterstock)

Letos se je pričel že konec oktobra, pričakovati pa je, da se bo končal šele konec januarja. Takrat bo namreč že skrajni čas, da se naredi prostor za valentinove srčke.  Njim potem sledijo velikonočna jajca in zajčki, nato pride žar, pa prvomajski izleti in poletne plavutke ...  in potem je naenkrat spet tu čas za šolske potrebščin, saj kmalu zatem sledi ... veseli december!

Nekoč sem se na račun potrošniške evforije predvsem rad veliko hecal, zdaj iz leta v leto resneje pričakujem, da bom morda že sredi poletja dobil paket 'brezplačnih' novoletnih voščilnic. Saj veste, takšnih, ki jim je položnica kar priložena, da jih nato lahko 'po lastni volji' in bojda 'prostovoljno" tudi plačaš. Ker, če jih ne plačaš, nato gotovo živiš z bremenom 'nehvaležnosti' in stigmo 'pohlepneža' do konca svojih 'žalostnih' dni.

Občutek, da smo vedno znova nekomu nekaj dolžni, pa je dejansko nadvse zanimiv mehanizem. Nanj sem pred časom postal pozoren tudi sam in to čisto po naključju.

Nekoč sva namreč s prijateljico zvečer sedela v enem od znanih ljubljanskih lokalov. Med kramljanjem sva se prav prijetno zabavala. Opazil naju je znanec, za katerega sem vedel, da mu je moja prijateljica zelo všeč. Pridružil se nama je in nama želel priskrbeti pijačo, a je prijateljica njegovo ponudbo gladko zavrnila. Ko sva nekaj ur kasneje ponovno ostala sama, pa nisem več zdržal. Kar naravnost sem jo vprašal, zakaj mu ni dovolila, da bi ji plačal vsaj eno pijačo. Na moje začudenje, mi je zelo neposredno odvrnila, da ne želi, da bi ji plačal pijačo, ker si ne želi spati z njim.

Njen odziv se mi je sprva zdel pretiran. Najprej zato, ker vem, da ona ni ravno lahek 'ulov', potem pa tudi zato, ker sam dekletom pač ne plačujem pijačo z enim samim namenom, ki je: da bi si morda želel tudi spati z njo. Pa vendar je imela ta moja prijateljica tudi na nek način tudi prav.

Pa si poglejmo taisto dinamiko v malce drugačnem okolju.

Med vsem tem divjanju po trgovinah se je večina nas že kdaj ustavila tudi ob kakšnem pultu s promocijsko ponudbo, ki jo običajno predstavlja kakšno nadvse simpatično dekle. Recimo, da promovira sir, ki ga lahko spečemo na žaru ali v ponvi. Človek seveda najprej pomisli, da bo za potencialen nakup nove znamke sira štel le okus, zato je pripravljen to noviteto tudi poizkusiti ... željo po tem le še stopnjuje dejstvo, da ga tako pridno in prizadevno peče, reže in nudi ta zares neverjetno simpatična promotorka. In če bi, dragi fantje, bili malce bolj pozorni na svoja dejanja, bi ugotovili, da se premosorazmerno s časom smukanja okoli promocijskega pulta povečuje tudi možnost, da boste od njega odšli z zavitkom ali dvema prav tistega sira, ki ga tam prisotna dama nudi. To se bo zgodilo tudi, če sicer že redno kupujete konkurenčno znamko sira.

V načelo vzajemnosti se skratka ujamemo hitreje, kot bi si morda mislili.

Ste kdaj pomislili, zakaj vam je 'vaš' avtomehanik podaril okvirje za registrsko tablico, zavarovalnica vinjeto, dimnikar koledar ... lepa soseda pa potico? Hihihi, no, glede tega zadnjega se seveda hecam. Ali pa tudi ne.

Skozi načelo vzajemnosti v drugih hote (ali nehote) sprožamo občutek, da so nam nekaj dolžni. Bodimo zato pozorni, kako podarjamo svoja darila, kakšne vrednosti so in komu kaj podarjamo. Če ne bomo dobro premislili, bomo v drugih sprožili občutek, da nam nekaj dolgujejo in to ne glede na to, kako dober je bil v osnovi naš namen.

No, naj za konec pristavim še svoj lonček. Drage dame, če mi boste kdaj plačale kakšno pijačo, vam obljubim, da tega ne bom razumel kot obvezo, da se vam moram za vsako ceno nekako oddolžiti.

Vseeno pa nikoli ne reci nikoli.

Srečno!

Za tokratno kolumno se je razpisal Edvard Kadič, predavatelj, coach in svetovalec na področju razvoja osebne karizme

Pogledi in razmišljanja, ki so objavljena v rubriki Kolumne, se ne skladajo nujno tudi s stališči uredništva Playboya.

Sorodni članki