»Ne želite si, da bi se vas lotil Peter Božič,« je Vlado Miheljak kdaj pa kdaj koga posvaril v svojih kolumnah, saj naj bi se bil Božič sposoben skregati celo s tistimi, ki se z njim strinjajo. Da je, skratka, zelo vzkipljiv in zelo trmast.

V svojem 76-letnem življenju je bil Peter Božič že marsikaj. Najbolj seveda pisatelj in dramatik (romani: Izven, Na robu zemlje, Očeta Vincenca smrt, Chub­by was her itd.; drame: Vojaka Jošta ni, V šipi, Španska kraljica itd.) pa knjižničar in učitelj, novinar, urednik, uradnik na ministrstvu za kulturo, mestni svetnik in kulturni upokojenec ter neutruden zagovornik nogometnega kluba Olimpija.

Njegova dela niso 'lahka'. »Pisatelj tako kot v proznih delih tudi v dramah postavlja v središče ljudi z roba življenja. Njihove usode so obarvane z absurdom in grotesko, odtujenostjo, nemočjo in tragiko.« (Wikipedija) In z alkoholom, ki ga je, mirno priznava, v preteklosti popil precej, kot je tudi skadil cigaret, črnih francoskih gauloises, ki so ga kakšnih 15 let po tistem, ko je skadil zadnjo, pripeljale na onkološki oddelek Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali.

Ko sem ga poklical, nisem vedel, da je tam. Zanimalo me je pač, zakaj se tako žene, da bi Ljubljana dobila ulico, poimenovano po nekdanjem diktatorju in morilcu precejšnjega dela slovenskih sinov, kot bi rekli nekateri, pa o drami Šumi, ki jo je pred kratkim napisal. V njej nastopa Chubby, legenda ljubljanskega Šumija, pesnik in svobodni duh šestdesetih, ki je bil, če malo podeskate po medmrežju, menda prvi slovenski bolnik, ki je umrl za aidsom.

PB: Ali ima zgodba realno osnovo v osebi Vojina Kovača?

PB: Ne, ta Chubby ima realno osnovo v njegovem načinu življenja. On je bil dosleden v ideologiji, da se je odpovedal vsemu, odrekel materialnemu življenju, ni pa bil čudak. Bil je normalen šumijevec, ni bil kakšen posebnež. Poseben je bil vendarle, ker te ideologije ni nikoli zapustil in je potem tudi umrl.

PB: In vi ste ga, v nasprotju z junaki v romanu, poznali?

PB: Ja, seveda, prijatelja sva bila. On je bil prvi, ki me je peljal v disko. Jaz prej nikoli nisem bil v disku in še takrat je bil hec. Točno ta proteza, ki jo imam zdaj, mi je, ko sem plesal tam z eno punco, padla iz ust. Vsi smo bili pijani in jo je potem neka druga prinesla v toaletnem papirju in rekla: »Gospod, vi ste pa zobe izgubili.« [smeh]

PB: Kdaj je bilo to?

PB: To je bilo nekje na začetku osemdesetih.

PB: Že takrat ste nosili protezo?

PB: Že, že. Veliko alkohola, veliko adrenalina in potem jih prej vzame vrag.

PB: Je bil Chubby deklarirani homosek­sualec?

PB: Ne, ni bil. Nihče sploh ne ve, ali je bil homoseksualec ali ne. Vem, da je imel žensko. Mislim, da so mu to homoseksualnost pritaknili. Mene to niti ni toliko zanimalo. Kolikor vem, je imel žensko, ker smo se tudi zajebavali iz tega, saj mu je segala do popka. Sem poznal njeno ime, pa sem ga pozabil.

PB: Od kod pa ta vzdevek Chubby, ki v angleščini pomeni debelušen, okrogloličen? Sodeč po fotografijah, je bil pravo nasprotje tega.

PB: [smeh] Mogoče je bil okrogloličen, ko je bil majhen. Kar sem ga jaz poznal, je bil suh. Je pa milje moje drame čisto avtentičen. Mislim, da je bil tudi njegov oče oficir, nisem pa čisto prepričan, pa to niti ni bistveno. Njegove osnovne osebne vrline so prav to: da je bil dosleden v svoji filozofiji. Ne bom rekel ideologiji. Edini, ki ji je ostal zvest, vsi drugi so postali državljani.

PB: Kakšno pa je njegovo izročilo? Mislim, da je ostala ena pesniška zbirka, pa še to izdana po njegovi smrti.

PB: Njegovo izročilo je Šumi. Vse to okrog Šumija simbolizira Chubbyja. Podobno kot Tito, pri katerem jim ne morem dopovedati, da sploh ne gre zanj, ampak da gre za tisto, kar njegovo ime simbolizira, in je nekaj drugega kot to, kar je on v resnici bil. Zato imamo te razprave o Titovi cesti, skrajno bedaste razprave, in tudi ljudje, ki nastopajo v njih, mi ne vzbujajo prav nobenega spoštovanja. To ni Tito, o katerem jaz govorim, to je ime Tito, ki simbolizira partizanščino, osvoboditev, vse tisto pozitivno, kar je on predstavljal.

PB: Je bil Šumi bife?

PB: Bil je bife, ki je nastal, ker je bil 'preko puta' Drame in so začeli tja hoditi igralci. Pesniki, pisatelji in alternativci smo imeli pa tudi dosti zvez s teatrom, in kar nenadoma je začel Šumi živeti kot nekakšna umetniška beznica. Ampak to ni bil kakšen vidmarijanski salon. Tam notri se je dogajalo vse, kar je kaj pomenilo na kulturnem nebu. Od revijalnega tiska, ukinitve revij, do katerih je prišlo. In Chubby je to simboliziral.

PB: Se udeležujete Šumijevih obletnic?

PB: Ne. Bom zelo odkrito povedal. Jaz ne pijem že desetletja. Lahko grem kamorkoli, ne da bi pil, ampak na tej obletnici pa ne maram treznjačiti. Ne spodobi se, da bi bil tam trezen.

PB: V pripravah na intervju sem naletel na zgodbo o tem, kako je Chubby skupaj z Matjažem Hanžkom ob ruskem vdoru na Češkoslovaško leta 1968 za­žgal partijsko zastavo, misleč, da zažiga rusko. Ste bili zraven?

PB: Ja, bil sem zraven, seveda. Šli smo v študentsko naselje, kjer je govoril Stane Dolanc, potem so mu pa ti fantje – jaz sem stal tam zraven in gledal – pred nosom zažgali partijsko zastavo. Kaj so s tem naredili? Izenačili so okupacijo Češkoslovaške z okupacijo partije slovenskega naroda.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 2.

• 11. julij. 2009, 3:42 | tonek:

  TITO je Božiča v zahvalo poklical k sebi, ker mu je zrihtal spet ulico nazaj v Ljubljani.

  Bog naj mu da večni mir in pokoj.

• 11. julij. 2009, 7:40 | ignac:

  Peter Božič je postal legenda že za časa svojega življenja. Prav zavemanje za simbolno je bistveno,ker simbolno vpliva na realno. Realna svoboda je možna samo če si svoboden na simbolni ravni. Biti toleranten je premalo, svoboden pomeni tudi ne strinjati se z drugim a zahtevati debato, ne pristajati na spletkarjenje.