Mlajšim bralcem in vsem štirim Kreslinovim otrokom priporočam posnetek na Youtubu iz leta 1987 s koncerta Martina Krpana v Križankah. Ne, njihov oča niso bili vedno uglajen gospod v belem s klobukom na glavi, ki prepeva 'nenavadne žalostinke', kot je nekoč Kres­lina napovedal akademik Ciril Zlobec. No, pa še v tistem belem gvantu ni zdržal, da se ne bi na glavo pognal na nekaj desetletij mlajše pare rok.

Nekoč sem nekje slišal, da je Prek­murje slepo črevo Slovenije. To precej več pove o tistem, ki je to rekel, in tistih, ki tako mislijo, kot o samih Prekmurcih in Prek­murju. Ljudje okrog Mure do pred kratkim res niso premogli poštene ceste do dveh središč vesolja (Maribora in Ljub­ljane), dajo pa zato prej in več na mizo kot kje drugje v naši domovini, pa še okusno je. In čeprav res nekoliko glas­neje govorijo (in za večino Slovencev nerazumljivo) pa hitreje pijejo, kot pravi Vlado, še nisem slišal, da bi, recimo, len­dav­ski nogometni huligani pulili sedeže na kakšnem stadionu. Kreslin je letnik 1953, rojen v Beltincih, ki jih, če se vam ne da, ni treba sklanjati. Zdaj že kar nekaj časa živi v predmestju Ljubljane, v hiši, iz katere ima lep razgled na Savo. Pogovor sva začela s klepetom o koncertu Nicka Cava.

VK: Ma, vraga sem bil. Zamudil sem. Spet sem bil raztreščen med deco in ... Mali je želel iti na košarkarsko tekmo, ker trenira pri Olimpiji. Šel sem po njega in zamudil. Vsaj tri komade da ulovim, sem si rekel, zadnje, da vsaj slišim. Ampak sem prišel tja, ko je bilo vsega konec.

PB: Menda je bilo fajn.

VK: Ja, pa saj si težko predstavljam, da bi lahko bil slab. Čeprav ga imam rajši v onih starih pesmih, ampak, dobro, jebiga zdaj. Te zasedbe, Grinderman, sploh nisem poznal. Zad­njič, ko sem bil na Dunaju, sem videl plakate, na katerih piše samo Grinderman, tukaj je bil pripisan še Nick Cave, ker njega pač poznamo, grindermane pa verjetno malo manj.

PB: Tudi jaz ne, moram priznati, sem moral na Youtube po njih ... Nič, bova začela?

VK: Dajva.

PB: Glede na približno tisoč intervjujev, ki ste jih dali, sem se zelo potrudil, da nisem pripravil popolnoma istih vprašanj ...

VK: Moram ti reči, da mi je dajanje intervjujev že prav muka. Nujno zlo. Zelo slab intervju­vanec sem. Lapam in vse skupaj zmešam, in ko potem preberem, vidim, da je vse narobe. Včasih tudi novinar malo našpiči tvoje besede in izpadeš pravi revolveraš. Poleg tega se bojim, da je Slovenija premajhna za politično nekorekten intervju. Stopiš iz hiše in srečaš ljudi, ki si jih nehote vmešal, in se moraš potem prepirati o besedah, ki si jih izrekel. Eni so kar zverzirani. Pa ne, da so zverzirani, taki tipi so. Zoran, recimo. Vsaka nje­gova beseda stoji. Fajn po malem govori, pa lahko vmes razmišlja.

PB: Pred kratkim je izšel prevod vaše pes­niške zbirke Namesto koga roža cveti v bosanščini. Bral sem spremno besedo Miljenka Jergovića ...

VK: Super je napravil.

PB: ... v katerem me je zbodel podatek, ki ga moram preveriti, in sicer: ali je res, da razbijate steklenice na glavi?

VK: Ah, ne, to se je zmotil.

PB: To naj bi slišal od Radeta Šerbedžije.

VK: Te urbane legende, ki gredo okrog ... Sem pa včasih kozarce grizel. Ko smo bili malo vzhičeni, sem jih obglodal. Ko pa sem se pri tem dvakrat porezal, sem nehal.

PB: Obgrizel in tudi pogoltnil?

VK: Ne, pogoltnil nisem. V bistvu sem ga samo malo obgrizel, pa sem bil že s tem za omizjem velik heroj.

PB: Poznal sem nekoga, ki jih je cele zgrizel in pojedel.

VK: Ja, tudi jaz vem za enega, ta jih je skupaj z dnom. To obgrizovanje kozarcev sem nekoč izvedel, ko je bil zraven Niko Grafenauer, in on to še danes opeva kot ne vem kakšno herojstvo. Ne vem, Rade je to s flašo nekje zamešal, šlo je naprej do Jergovića in je nastalo še eno herojstvo. [smeh] Huje je bilo tisto, kar sva včasih počela z Zoranom. Kozarce sva razvrstila po mizi in tup. [pokaže na udarec z dlanjo] Tup! Potem si je pa nekoč v Izoli Zoran prerezal dlan in smo šli v bolnišnico. Spomnim se, da so mu morali zašiti rano s sedmimi šivi, kar bi takrat stalo, recimo, pet jurjev, imela sva pa samo tri in je dobil samo pet šivov. [smeh]

PB: S Šerbedžijo in Jergovićem ste prijatelji, kajne?

VK: Jergović je moj velik fen. Enkrat sem imel koncert v Zagrebu pri Bošku Petroviću in Rade je bil tam pa pravi: »Miljenko, Miljenko ...« »Kakav Miljenko?« »Pa on, tvoj veliki fen, tamo sjedi ...« Spoznala sva se
in imela nekaj skupnih nastopov. Jaz svoje pesmi in on svojo literaturo. On je bil tudi na koncertu, ko smo bili s Krpanom prvič v Sarajevu, mislim, da leta 1983 ali 1984. Spomnim se, da so bili takrat Nadrealisti še na radiu, še niso bili na televiziji. S Krpanom smo šli k njim na oddajo, on je bil pa na tistem koncertu nekje med občinstvom, ampak je bil takrat še smrkavec. Tega se je spomnil v svojem predgovoru.

PB: Naletel sem na fotografijo, na kateri ste na odru z Zoranom Predinom, Emirjem Kusturico in Neletom.

VK: Zadnji pogo v Ljubljani.

PB: Poslovilni koncert Pankrtov?

VK: Ja, in tukaj bi rad nekaj povedal. Zadnjič sem bral intervju s Kusturico, v katerem je spet omenill da so jim prerezali električni kabel. Takrat smo igrali Krpani, oni, Avtomobili, Lačni Franzi, ne vem kdo vse, in jim je,
ne vem kdo, verjetno kak pijanec, prerezal kabel. Pa ne njim, ampak nam vsem, ki smo tam nastopali. On je pa to vzel kot ne vem kaj in nosi s seboj že 20 let in se mi zdi, da je bil to prvi kamen v zidu njegove anti­patije do Slovencev. Potem pa še pokopališče pri Novi Gorici ...

Komentarji