Pogovor s slovensko himalajsko legendo, ki bi lahko postal prvi Slovenec z vsemi 14 osemtisočaki (pa ni), ki je razkrinkal Toma Česna in njegov Lotse in ki je potegnil Tomaža Humarja z Nanga Parbata.

Ko bo izšla ta številka Playboya, bo Viki Grošelj že v Katmanduju, na svoji novi, že 19. himalajski odpravi. Cilj sam po sebi tokrat niti ni tako zanimiv, zanimiva pa je zasedba, saj so se spet zbrali še aktivni udeleženci prve slovenske uspešne odprave na osemtisočak. Šest starih sabelj oziroma prdcev, kot pravijo v plezalskem žargonu, ki so leta 1975 sodelovali na drugi jugoslovanski odpravi v južno steno Makaluja, se bo pod njegovim vodstvom septembra in oktobra trudilo povzpeti po normalni smeri na Ama Dablam (6838 m), eno najlepših gora v pokrajini Solo Kumbu. Verjetno je zgolj slučaj, da je z nje lep razgled na nekatere največje uspehe, ki jih je dosegel v svoji 30-letni himalajski karieri. Na že omenjeni Makalu pa na Lotse in Everest ter Čo Oju, na katerem je stal dvakrat, če omenimo bližnje osemtisočake.

Med alpinističnimi kolegi Grošelj nikoli ni slovel kot ekstremni plezalec, si je pa prislužil spoštovanje vsakogar, ki je kdaj v redkem zraku velikih višin skušal držati njegov tempo. Kot da bi nad 5000 metri preklopil na dizel ali poseben varčevalni program in se mirno, kot je v navadi v njegovi naturi, sprehodil mimo zasoplih sotrpinov.

Rodil se je leta 1952 v Guncljah blizu Ljubljane, ki so tako danes po njegovi zaslugi vas z največjim številom osvojenih osemtisočakov v Sloveniji. Od Guncelj do Turnca pod Šmarno goro in njegovih stenic ni prav daleč, pa ga je plezanje okužilo že v osnovni šoli. Kot vsi slovenski alpinisti je opravil šolanje v domačih in višjih evropskih gorah in se pri triindvajsetih udeležil svoje prve himalajske odprave. Pod vodstvom Aleša Kunaverja je bil eden tistih, ki so vzpon čez južno steno Makaluja (8463 m) kronali z vrhom in s tem vzponom slovenski himalajizem spravili na svetovno raven.

Njegova naslednja himalajska odprava je bila tragična. Na Manasluju (8163 m) leta 1983 se je v plazu nad baznim taborom smrtno ponesrečil soplezalec in prijatelj Nejc Zaplotnik. Odpravo so seveda končali in se vrnili domov, a je bil naslednje leto že spet tam in dokončal delo.

To sta bila torej (šele) dva, a čez dve leti je sledil Pakistan in Broad Peak (8047 m) ter Gašerbrum II (8035 m), pa je s štirimi zbranimi med najvišjimi gorami na svetu postal zanimiv za javnost. To je zaslutila tudi Planinska zveza Slovenije in ga z geslom 8000 plus uvrstila kot svojega predstavnika v akcijo Podarim-dobim. Slovenskim plezalskim ekstremistom je šlo v nos, češ, kaj bo ta, ki se »sprehaja« po osemtisočakih, a bi najbrž ostalo pri tihem nerganju, če ne bi Grošelj medtem prišel do francoske revije Vertical in v njej opazil svoje diapozitive iz južne stene Lotseja, podpisane z imenom Toma Česna.

Prav te fotografije naj bi dokazovale Česnov vzpon v tej steni. Obvestil je Planinsko zvezo Slovenije, ta Toma Česna, ki je besno udaril nazaj s tezo o starih silah, ki da mu strežejo po karieri in časti. Po zaslugi vrhunskih plezalskih kolegov, ki so se zvečine postavili na njegovo stran, pa slovenskega novinarstva, ki tako kot oni ni znalo ločiti dveh popolnoma različnih reči, kot je spor o usmeritvi slovenskega alpinizma in vprašanje, ali je človek preplezal južno steno Lotseja ali pa se je o tem zlagal, je bil precej časa v očeh večine Slovencev Grošelj tisti, za katerim je treba vpiti »držite ga!«. Danes so stvari precej bolj jasne, čeprav odgovora na to, ali je bil Česnov Lotse alpinistični podvig stoletja ali le njegov največji nateg, še danes ni.

Opoziciji navkljub je Grošelj nadaljeval akcijo, dospel do desetih osemtisočakov, potem pa se mu je rodil sin in je zbiranje najvišjih gora, vsaj tako se zdi, opustil. Je pa še naprej pridno zahajal v Himalajo in se leta 2001 še drugič povzpel na Čo Oju in za nameček še odsmučal z njega.

Viki Grošelj je zaposlen kot učitelj športne vzgoje na osnovni šoli, a bi s svojim prijetnim glasom in retoričnimi sposobnostmi, ki si jih je pridobil na stotinah predavanj o himalajskih odpravah, najbrž do kruha prišel tudi kako drugače. Že zdaj vedno bolj postaja tisti, na katerega se je treba obrniti, ko se kaj zgodi v Himalaji in je treba nekoga spraviti pred kamero, da razločno in všečno pove kaj smiselnega. Prav tem njegovim sposobnostim (pa trudu seveda) se lahko Tomaž Humar zahvali za svoje življenje. Če bi Grošelj jecljal, bi on ostal v steni.

Playboy: V zadnjem času so po medijih Humarja zelo pogosto zmerjali s frazo »za nekatere junak, za druge bedak«. Kaj je za vas?

Grošelj: Ko smo ga morali reševati, se s tem nisem niti ukvarjal. Zame je bilo ključno, da ga dobimo dol, in takrat je bilo za vprašanje »junak ali bedak« več kot dovolj časa. Zdaj pa, ko analiziram zadeve, zame ni ne eno ne drugo. Bedak niti slučajno ne, junak pa v tem smislu, da je zdržal toliko časa, da je odigral svojo partijo maksimalno in se je lahko še pripel na helikopter. On je tudi pri reševanju napravil ogromno. Ne vem, ali bi malo bolj oslabelemu človeku to uspelo narediti. Ker pa je junak tisti, ki napravi nekaj ekstremnega, in ker njemu tokrat ni uspelo, v tem smislu ni junak.

Playboy: Varčnim Slovencem je šlo v nos tudi to, koliko je stalo to reševanje in kdo ga bo plačal.

Grošelj: Humarju je v Pakistanu uspelo pokriti vse stroške reševanja do prihoda vojske, kar pomeni, da je pokril tiste prve polete, ki so bili kar dragi. Stali so približno 20.000 dolarjev. 6000 dolarjev je itak moral že prej položiti kot varščino za morebitno reševanje, drugo je šlo pa iz njegovega zavarovanja pri švicarski zavarovalnici Elvia. Edini strošek, ki trenutno razburja slovensko javnost, je milijon tolarjev in pol oziroma 6000 evrov. Toliko so stale tri letalske karte za švicarske reševalce, ki so šli v Pakistan z redno linijo. Z redno linijo pa zato, ker je bila najhitrejša. To je za zdaj odprto. Garancije za druge stroške je dal Mobitel, ta milijon in pol pa leži na slovenskih davkoplačevalcih, kot temu radi rečemo.

Humar sam mi je zagotovil, da se bo pregriznil, da to sam plača, ker jim noče biti dolžen. Za strošek, ki ga je imela z reševanjem pakistanska vojska, ta glavni strošek, katerega številke ne vem natančno, je pa Humar dobil zagotovilo predsednika Pakistana, da ne bo šel naprej. Ker da je to, da so rešili človeško življenje in prišli na prve strani svetovnih časopisov z geslom »turizem in ne terorizem«, sto ali pa tisočkrat več vredno. Tako da lahko potolažimo vse slovenske davkoplačevalce in jih obenem spomnimo, da pa plačujemo za vse gorske nesreče pri nas, vse ljudi, ki imajo težave z drogo, s pijačo pa ponesrečene v prometnih nesrečah. Kot dodatek in malo v Humarjev bran bi rad povedal še to, da je možakar na humanitarnem področju prav tako ekstremen kot pri alpinističnih dosežkih. Govorim o konkretnih dejanjih. Ne nazadnje je družini umrlega soplezalca Janeza Jegliča pomagal dograditi hišo.

Komentarji