Pogovor Tadeja Goloba in Esada Babačića z utemeljiteljem slovenskih smučarskih uspehov o, jasno, Bojanu Križaju, Roku Petroviču, Mateji Svet, Filipu Gartnerju, Janezu Šmitku pa o odbojkaricah mariborskega Branika, treh resnih zvezah z ženskami in tistih vmesnih ter o letanjih s cveta na cvet.

Kako smo že rekli – gorenjske noge in štajerska pamet –, ko smo skušali opisati čudežno navezo Bojana Križaja in Toneta Vogrinca, ki je slovensko smučanje potegnila v svetovni vrh, južneje slovanskim narodom pa dokazovala – in to v časih, ko je kazalo, da bo Jugoslavija večna – da smo Slovenci pametnejši, marljivejši in bolj nobel. Tona bi temu rekel kombinacija naravnih predispozicij in organiziranega sistema dela. Prve je prispeval Križaj, drugo pa Vogrinec, ki je leta 1972, ko se je zaposlil v državni smučarski reprezentanci, ostro odpravil vrtičkarstvo in svojim varovancem zastavil en sam cilj: biti prvi na svetu.

V dobrih tridesetih letih šefovanja slovenski smučariji je preživel marsikaj, odhod Bojana Križaja, spore s tem in onim tekmovalcem ali trenerjem, in tudi sam presenečeno opazoval trajanje slovenske smučarske pravljice. Potem ga je doletela osamosvojitev, ki je smučanju odvzela skoraj ves nacionalni naboj, v zadnjem času pa še slabi rezultati. Te sicer spremlja z direktorskega položaja smučarskega sklada in zanje ni odgovoren, a to tiste, ki jih fehta za denar za smučarijo, bolj malo briga. Čakata ga še dve leti tega dela, potem pa ... Hm, penzija? Nekako si ga človek ne zna predstavljati kot upokojenca.

Tone Vogrinec se je rodil v Mariboru (in njegov zaščitni znak je vsaj toliko kot ona poltisočletna čmiga na Lentu ali Zoran Predin) pred 62 leti, tam treniral najprej tenis in rokomet, dokler ni spoznal alpskega smučanja. Kot tekmovalec je bil ziheraš, znal je »prilagoditi hitrost razmeram na progi«, pa je brez večjih težav preživel vse klasične smuke stare celine in bil je dovolj brihten, da je kot trener doumel, da to ne pelje nikamor.

S kolegom Esadom sva se z njim pogovarjala dan po slovenskem nogometnem fiasku za Bežigradom. Po začetnem žogobrcarskem ogrevanju smo zavili na bele poljane. Časopisje je tisti dan pljuvalo čez Prašnikarja in njegove, pa smo to uporabili kot iztočnico.

Playboy: Tudi smučanju se je začelo dogajati nekaj podobnega.

Vogrinec: Mi smo se tega zavedali, zato ni bilo bolečine, saj je bilo jasno, da bodo – takoj ko se bo ta prostor odprl tudi za druge športe – šteli edino uspehi. Že nekje sredi svoje trenersko-menedžerske kariere sem razmišljal, da tako ne more iti naprej, ampak vedno znova sem bil presenečen, da je v valovih trajalo trideset let, kar je bil jasen dokaz, da vse skupaj ni bil slučaj. Tudi takrat, ko smo začenjali, je veliko ljudi reklo, da se Križaj rodi le enkrat in da bo, ko bo on nehal, tako vsega konec. Pa ni bilo. Vse do današnjih dni.

Jasno pa je, da je družina Kostelić primazala klofuto slovenskemu smučanju, čeprav tudi to ni nič nenavadnega. Pred tridesetimi leti so bile pomembne domače razmere za ukvarjanje z določenim športom, danes pa šteje le denar. Tako lahko tudi nekdo iz Vojvodine postane vrhunski smučar, skakalec ali hokejist, čeprav tam razmer za to sploh ni. Toda če imajo njegova družina, njegov klub ali njegova pokrajina dovolj denarja, da tega mladca že pri dvanajstih pošljejo na trening na Novo Zelandijo, pa če je še oče tako zagrizen, kot je Gips, potem ima lahko tudi Vojvodina Kosteliće.

Playboy: Od smučarskih varovancev ste drugače kot Prašnikar vedno zahtevali smučanje na nož. Kdaj ste spoznali, da le tak način dolgoročno daje rezultate?

Vogrinec: Sam sem bil aktiven smučar, celotno desetletje sem bil član jugoslovanske reprezentance, štartal sem na vseh tekmah, ki se še danes vozijo, ni bilo smuka, ki ga nisem odpeljal. Med letom šestdeset in oseminšestdeset, preden sem se poškodoval in šel k vojakom, sem se odlično naučil, kako se ne sme delati. Kajti mi smo dejansko vse delali narobe. In če deset let potuješ okrog in opazuješ konkurenco, kaj, kako in s kakšnimi potenciali dela, skušaš vse to posnemati in narediti še bolje.

Ko sem leta 1972 prevzel mlado ekipo, je bila teorija jasna: naš cilj je biti prvi na svetu, čeprav ni realno, da bomo to kdaj dosegli, toda če si ne bomo postavili takšnega cilja, bomo ostali v ozadju. Tako smo zastavili že po kategorijah, takrat je bilo namreč zelo poudarjeno zgod-nje selekcioniranje, h kateremu se počasi vračamo, ker je bilo takrat tako uspešno. To pomeni, da že pri najmlajših kategorijah, že pri 14- in 16-letnikih, sestaviš reprezentanco in izbranim omogočiš najboljše razmere.

Vzpostaviš zelo ozko bazo, iz katere gre piramida navzgor. Sam sem vse življenje treniral, da bom med prvimi petimi Jugoslovani, kar mi je vedno uspevalo. Jugoslovanski prvak sicer nisem bil, zato pa sem nekajkrat osvojil medaljo in bil slovenski prvak. Realno gledano pa sem bil ves čas med tretjim in petim mestom. Ko smo nastopali zunaj, je bilo važno premagati katerega od naših, pa četudi je bil on dvainšestdeseti, jaz pa oseminpetdeseti, samo da sem bil pred njim. Takrat smo že pri najmlajših poskušali z drugačno filozofijo, po kateri ni bilo več tekmovanja med nami, ampak z drugimi.

Playboy: Sami torej niste sodili med pretirano napadalne smučarje?

Vogrinec: Moja taktika je bila uvrščati se med boljše Jugoslovane, ker je bil svetovni vrh nedotakljiv. Imel sem sicer nekaj rezultatov, ki so nekaj obetali – spomnim se, da sem bil enkrat sedmi, ampak takrat jih je ogromno padlo. Imam še nekaj krožnikov iz Wengna, ki sem jih dobil v kombinaciji, ki je bila že takrat podobna današnji, ko se na koncu uvrsti osem tekmovalcev. Krožniki so bili točno določeni: od ena do tri takšen, od štiri do deset malo manjši, tako da sem dobil malega.

Komentarji