Pogovor s komediografom, pisateljem, šefom Borštnikovega srečanja, nekdanjim gledališkim direktorjem in poslancem, ozdravljenim alkoholikom. O vsem tem.

Tone Partljič bo šel v zgodovino kot eden najplodovitejših in najbolj priljubljenih slovenskih komediografov. Ko kritika imenuje njegovo najboljše delo, izbere komedijo Moj ata, socialistični kulak, s čimer se tudi sam strinja. Zgodba o Maleku, pravzaprav svojem očetu, ki se vrne iz ruskega ujetništva in mu povojna oblast dodeli zemljo bogatih kmetov, ki jo s švejkovsko držo obdeluje in pognoji tako, da bo najvišje zrasla koruzna zvezda, je v osemdesetih potolkla vse slovenske rekorde v gledanosti in po številu uprizoritev. (Nisem prepričan, da je gnojenje zvezde tudi v gledališki predstavi, v Klopčičevem filmu, ki je nastal po Partljičevem scenariju, pa gotovo.)

Poleg te komedije je za teater spisal še približno 20 drugih, s prvo, Ščuke pa ni, pa je sploh zaslovel (tudi ta je doživela zelo gledano televizijsko uprizoritev, v kateri je glavno vlogo odigral prav letošnji dobitnik Borštnikovega prstana Peter Ternovšek). Pravkar končuje najnovejšo, ki bo na odre prispela spomladi in jo je poimenoval Za nacionalni interes.

Ta naslov nakazuje na dve ljubezni našega sogovornika. Prva je Ivan Cankar, čigar literaturo je oboževal kot otrok in s katero si je pomagal pri dekletih v rosni mladosti (menda so vžigali verzi: Iz moje samotne, grenke mladosti vse polno je ponižanja, polno je bridkosti, se svetijo tiho tvoje oči), in druga je ljubezen do politike. Zaradi nje je upokojenskim letom dodal tri poslanske mandate in pol, ki jih je preživel v parlamentu kot vojak LDS, svoja opazovanja pa pridno beležil v humoreskah, kolumnah in predvsem gledaliških igrah (Gospa poslančeva, Politika, ljubezen moja, Štajerc v Ljubljani ...).

Iz politike se je umaknil dan pred nastopom novega šefa Jelka Kacina, da bi lahko v miru lovil ribe, užival v penzijonu in nabiranju denarja za Borštnikovo srečanje, najelitnejše tekmovanje slovenskih gledališč. To vsako jesen za nekaj časa okiti Maribor z naslovom kulturne prestolnice Slovenije, kar sicer v teh časih ne pomeni prav veliko, bo pa moralo zadostovati do takrat, ko se bodo uresničile tisočletne štajerske sanje in bo mesto ob Dravi tudi dejansko postalo naše glavno mesto.

Partljič je zelo prijeten sogovornik, hvaležen, kot temu pravimo, ker je v svojih odgovorih zelo odkrit in izčrpen. In to v tako širokem razponu tem, kot so Borštnikovo na eni strani in različne oblike alkoholizma na drugi.

Playboy: Ste zadovoljni z letošnjim Borštnikovim srečanjem?

Partljič: Čeprav bo mogoče kateri od bralcev pomislil, da sem pač že star in tudi že konservativen, sem zelo zadovoljen, da je Borštnikovo takšno, kakršno je, in da ga ne spreminjamo iz leta v leto. Pred dvema letoma smo šele prvikrat v novi državi sprejeli neke vrste dokumente. Pravilnik BS. Delno je na to vplivala ministrica za kulturo v Drnovškovi in kasneje v Ropovi vladi Andreja Rihter, ki je nekateri kulturniki nimajo v najbolj prijetnem spominu (jaz pa se od tega distanciram). Ona je – morda tudi po strankarski liniji, ker je šlo za župana Pelhana v Gorici in Soviča v Mariboru iz njene stranke – še dvema gledališčema dodelila status slovenskega narodnega gledališča.

Prej je tak status imela samo ljubljanska Drama, Maribor je pa imel ta naslov, ampak je bil delno občinski, delno državni zavod. Maribor je zaradi visokih stroškov gledališče ves čas rinil državi. Rihterjeva pa je ob tem razrešila tudi problem BS tako, da je med obveznosti, ki jih ima ta novi državni zavod, v katerem sediva, dodala tudi dolžnost kadrovsko, tehnično in računovodsko servisirati Borštnikovo srečanje. Tega smo se malo ustrašili, ker nas je skrbela suverenost odločanja, vendar pod sedanjim direktorjem Danilom Roškerjem vzorno sodelujemo. Umetniško suverenost in avtonomijo pa zagotavlja omenjeni pravilnik.

Playboy: S čim pa niste zadovoljni?

Partljič: Še nekaj bi rad omenil, vztrajanje pri doseženem, pa se mogoče vsi ne bodo strinjali. Pravijo mi, da se moramo internacionalizirati, postati evropski festival. Potem seveda ne bi govorili več o istem denarju. Zdaj da ministrstvo 12 milijonov, prav toliko tudi mesto, festivala pa nisem sposoben izpeljati pod 51, 52 milijoni. Se pravi, da moram kakih 27 milijonov zbrati sam. Zaradi tega je srečanje tudi zelo ranljivo … Čeprav moji nekdanji kolegi interpelirajo prav ministra za kulturo, a bi si kdo drug bolj zaslužil, naj povem, da je gospod Simoniti malo bolj naklonjen Borštnikovemu srečanju kot njegovi predhodniki. Če pa bi radi vabili predstave iz Barcelone, Berlina ... se mora pa za to res odločiti državna kulturna politika, ker to pomeni čisto drugo denarno zgodbo.

Sam sem prepričan, da potrebujemo Slovenci v času evropeizacije, ki je pozitivna, in globalizacije, ki je delno pozitivna, nacionalni festival, saj moramo vendar pokazati, kaj zraste najboljšega na naši nacionalni njivi. In to pokazati gostom in gledališkim menedžerjem iz sveta. Zelo me živcira, ko me sprašujejo, kaj bomo pri Borštnikovem spremenili. Jaz se bojujem za to, da ne bi ničesar spremenili. Seveda so lahko boljše predstave, seveda lahko festival bolje izpeljemo ... Nogomet v Ljubljani se je v zadnjih letih zelo spremenil, pa nisem prepričan, da imamo kaj od tega. Gledališki festival ni politika, da bi ga spreminjali, kadar se spremenijo politične elite.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 5.

• 10. februar. 2009, 15:27 | ana:

  grd je

• 10. februar. 2009, 15:27 | ana:

  najgrši na celem svetu
  

• 10. februar. 2009, 15:27 | ana:

  najgrši na celem svetu
  

• 10. februar. 2009, 15:27 | ana:

  najgrši na celem svetu
  

• 10. februar. 2009, 15:28 | sanja:

  ne vem no.. malo si grd strinjam se z ano