Tokratni Playboyev sogovornik se lahko pohvali z 32 milijoni prodanih plošč, več kot deset tisoč koncerti, desetimi nastopi pred Titom in s tem, da je imel nekoč na isti dan v istem mestu na koncertu več ljudi kot Rolling Stonesi. In da je avtor največkrat in najpogosteje igrane skladbe na svetu!

Danes se nam zdi, da je narodnozabavna glasba od vedno. No, saj mogoče tudi je, a ne takšna, kot jo poslušamo ob nedeljskih opoldnevih, tam nekje v času kosila. A kdo ve, ali bi bila »izumljena«, če ne bi splet okoliščin in naključij pred točno pol stoletja pripeljal Slavka Avsenika najprej v Ljubljano, tam pred radijske mikrofone in naprej na poroke, veselice, koncerte, kjer v izvedbi drugih glasbenikov veselo vztraja še danes, dvanajst let po prenehanju delovanja originalnih izvajalcev. In če so posnemovalci njegove glasbe pametni, začnejo svoj program z Golico, po nekaterih izračunih največkrat izvajano melodijo na svetu.

Slavko Avsenik se je rodil 26. novembra 1929 v Begunjah na Gorenjskem, v vasici, ki bi bila brez njega danes znana le po tem, da tam stoji nekdanji ponos slovenske industrije, Elan. Tako pa večina Slovencev ve, da se Begunje nadaljujejo v Drago, kjer »murke cveto in ptički pojo«, nad to dolino »s krvjo prepojeno« pa se pne Begunjščica in na njej Roblek, kamor je treba »ljub’co vzet s seboj«. Od tam pa, itak, povsod, kamor človeku »seže pogled, lepota zasanjana. Kje najti še lepši je svet, kje lepše je kot doma?«

Pri triindvajsetih se je odpravil v Ljubljano, kjer je dobil službo v tekstilni tovarni Tonosa (prva tovarna, ki je v Sloveniji izdelovala najlonke). Tam bi za statvami verjetno ostal, če ne bi bilo njegovega brata Vilka (druge polovice te uspešne zgodbe), študiranega glasbenika, ki ga je spravil na radio, ko je nekoč zbolel znameniti harmonikar Avgust Stanko in je Slavko namesto njega v oddaji Četrtkov večer domačih pesmi in napevov s harmoniko pospremil prepevanje Franca Korena, kasnejšega dolgoletnega pevca Avsenikov.

Tu se naključja še ne nehajo. Čez dve leti, ko so Slovenci že uživali v Avsenikovih avtorskih izdelkih, se je ob Vrbskem jezeru na Koroškem sončil Fred Rauch, glasbeni urednik bavarskega radia. Prižgal je celovški radio in prvič zaslišal zvoke trobente, ki so opevali Golico. Zdrvel je v uredništvo radia, presnel Golico, z njo navdušil bavarsko poslušalstvo in se odpravil po Slavka in njegov Gorenjski kvartet (že preimenovan oziroma preveden v Oberkrainer kvartet) s pogodbo za 60 koncertov. Na turnejo se je Slavko, ker njegovi v skupini niso dobili dopustov, odpravil sam, podprt z nemškimi glasbeniki.

Danes je v Nemčiji, Avstriji in Švici več gorenjskih kvartetov, kvintetov ..., kot je vseh narodnozabavnih ansamblov v Sloveniji, in ki preigravajo glasbo, za katero bodo eni rekli, da je naša, avtohtona, slovenska in so nanjo ponosni, drugi pa, da je univerzalno goveja. Zanimivo je to, da med temi največkrat ni glasbenikov. A tudi tisti, ki jo devljejo v najhujši nič, bodo morali priznati, da če drugega nič, »paše k župi«, če si lahko sposodimo citat iz druge veje umetnosti.

S Slavkom Avsenikom smo se pogovarjali na njegovem domu v bližini bežigrajskega stadiona v Ljubljani, kjer stanuje že pol stoletja, a se še zmeraj počuti Gorenjca (in še zmeraj govori po gorenjsko). V nasprotju z nekaterimi »svetovljanskimi« in »modernimi« Slovenci ni imel nikakršnih zadržkov do Playboya, ki ga pozna v nemški različici. Le fotografirati se ni pustil. »To ni za stare ljudi,« pravi. Fotografije so zato iz njegove zbirke.

Playboy: Zakaj ste pravzaprav izbrali harmoniko? Vem, da ste jo začeli igrati že kot šestleten otrok. Je res, da ste se nekoč odpravili na Bled na koncert filharmonikov in bili razočarani, ker tam ni bilo harmonik?

Avsenik: Ja, takrat še nisem vedel, kaj ta izraz, filharmoniki, pomeni. Mislil sem, da gre za to, da tam igra »fil harmonik«, veliko harmonik, skratka, in sem šel tisto gledat. Kar se harmonike tiče, to je bila meni ... Oče je želel, da bi bil harmonikar, meni je bil pa instrument tudi všeč. Najprej mi je kupil diatonično harmoniko, s katero nisem bil najbolj zadovoljen, kasneje sem pa dobil klavirsko. Z diatonično harmoniko lahko odigraš samo nekaj durov, nima poltonov, ki jih zdaj sicer dodajajo, ampak prej ni bilo tega in z njo ni bilo mogoče melodije odigrati tako, kot bi jo jaz želel.

Playboy: In to ste vedeli že kot šestleten otrok?

Avsenik: Ja, seveda, saj to slišiš. Gledam zdaj naše ta male, pa isto vse slišijo.

Playboy: Še eno prigodo, povezano s harmoniko, bi rad preveril na začetku. Je res, da ste nekoč kot vojak devet dni potovali domov, prav po harmoniko?

Avsenik: Ja, v Tetovu je bil takrat, ko sem bil tam pri vojakih, neki izbor za muzikante in za športnike in sem rekel, da igram harmoniko. Imel sem srečo, da so me z vlakom spustili domov. To je takrat trajalo devet dni. O teh stvareh pravzaprav ne govorim rad, ker so bile bolj tragične kot zabavne. Nisem imel denarja, nič jesti ... En velik revež sem bil na tistem vlaku, v uniformi (smeh). S seboj sem imel sir pa čebulo, tako osnovno vojaško hrano.

Playboy: In ali je res, da takrat svoje harmonike pravzaprav sploh niste imeli?

Avsenik: Še takrat, ko sva z bratom že ustanovila ansambel, ko sem prišel v Ljubljano, je nisem imel. Potem smo ustanovili Gorenjski kvartet (predhodnik ansambla bratov Avsenik, op. p.) in je tudi še nisem imel, za seboj sem imel že nekaj turnej, ko smo začeli hoditi po Sloveniji, pa je tudi še nisem imel, šele čez kakšno leto, dve sem dobil svojo harmoniko. Ni bilo denarja zanjo. Mojo prvo harmoniko mi je pravzaprav podaril gospod Kavalar z Jesenic, ker mu je bila moja muska všeč, Hohnerjevo, ki jo imam še zdaj. Od takrat sem tudi pri tej znamki harmonike.

Komentarji