Pred Primožem Kozmusom smo imeli Vlada Keva, ki je že metal čez 70 met­rov, pred njim pa, mislim, da nikogar, ki bi ga bilo treba posebej omenjati, ko govorimo o metu kladiva na Slo­venskem. Kozmus je, kot veste, svetov­ni in olimpijski prvak, in kar se tiče us­peha in priljubljenosti te panoge, pri nas spominja na Dejana Zavca.

En boksar – en svetovni prvak, en me­talec kladiva – en ...

Videti je bilo kot pravljica. V nekaj letih je premagal svetovno elito, še tisti najboljši preostali (Tihonov in Devjatov) so odpadli kot dopingiranci in pot do naslednje olimpijske medalje ter celo svetovnega rekorda (doseženega v osemdesetih, ko se na Vzhodu ni ravno šparalo z dopingom) se je zdela na široko odprta. Nekaj malega več kot štirje metri so 'nam' manjkali, in če vsako leto odščipnemo meter, bi se 'nam' do naslednje olimpijade ravno izšlo. Potem pa poslovilno pismo in obrazložitev: »… ker nočem stagnirati, pa čeprav na svetovnem vrhu, rekord se mi zdi pa nedosegljiv ...« In smo Slovenci ostali brez atletske zlate medalje iz Londona 2012.

Po manj kot letu dni se je Primož vrnil. Brez Vlada Keva, s katerim sta kot »stara zakonca«, pravi njegov prvi in vnovični trener Marjan Ogorevc, ki je prej skrbel za Primoževo mentalno pripravo, »ki zlepa ne bosta več prišla skupaj«, sicer pa s staro ekipo in s prejšnjo voljo po dobrih rezultatih in zmagah. Ali, za začetek, vsaj uvrstitvah v finale svetovnega prvenstva avgusta letos in potem, kdo ve, kaj in kako v Londonu, ki ni več tako zelo daleč. Zdi se, da je Primož doumel, da se bivanju na svetovnem vrhu ne reče stagnacija.

Rodil se je pred 31 leti v Novem mestu, zdaj pa stanuje v Brežicah. Visok je 188 centimetrov, na katere je nabil tam okoli 110 kilogramov mišic, ki so nekaj več kot sedem kilogramov težko kroglo na žici vrgle do 82 metrov in 30 centimetrov, kolikor je njegov osebni rekord. Zlata medalja v Ptičjem gnezdu na kitajskih olimpijskih igrah je bila tudi prva in doslej edina slovenska zlata atletska medalja.

Pogovarjali smo se prvi ponedeljek po začetku šolskih počitnic, ko je množica Slovencev oddrvela na morje, on pa je disciplinirano vstal ob šestih zjutraj, malo potelovadil, se prijazno pogovarjal z nami, fotografiral, nato pa odšel na atletski stadion pri brežiški srednji šoli in tam sam kot duh premetaval krog­le po poligonu. Pogovor smo začeli z ne najbolj posrečenim vprašanjem. Kakšen je kaj njegov delovnik ...

PK: Pa pester. Vse je še vedno podrejeno športu, ob katerem so pa še druge reči, tako da je potrebnega nekaj več prilagajanja. Tu je družina in vse drugo, čeprav še vedno podrejeno športu. Zjutraj vstanem relativno zgodaj, ob šestih, sledi malo razmigavanja, ob desetih trening pa popoldne še en, vmes pa počitek. Zvečer naj bi bil spet na vrsti počitek, je pa dostikrat tako, da so takrat tudi še kakšne obveznosti.

PB: Koliko časa traja posamezen ­trening?

PK: Dve uri vsak. Ne grem še na polno, ni še tiste intenzivnosti, ker se mi zdi pomembno, da se počasi vrnem v staro formo, sicer bi se lahko hitro preforsiral. Čez tri tedne bom končal prvi pripravljalni ciklus, ki mu bo sledilo piljenje za svetovno prvenstvo konec avgusta. To je zdaj glavni del, ko se fejst dela.

PB: Gre vse po načrtih?

PK: Ja, kar. Imam nekaj tehničnih težav, ampak me ni strah. Te načrtujem odpraviti v zadnjem mesecu pred svetovnim prvenstvom. Takrat bi moralo iti na bolje.

PB: Se pravi, da je zdaj že odločeno, da se udeležite tega svetovnega ­prvenstva?

PK: Ja, tak načrt imam, razen če bi se pokazalo, da se mi ne bi uspelo stabilizirati na dolžinah okoli 77, 78 metrov. V tem primeru pa ne bi šel.

PB: Na zadnjem tekmovanju v Izmirju ste vrgli 72,77 metra ...

PK: Ja, saj pravim. Precej težav imam. Kak­šen dan mi gre dobro, drugi dan slabo. Lovim se še. Prej se mi to sicer ni dogajalo, ampak mislim, da gre samo za pomanjkanje občutka. Sicer sem pa letos na tekmovanju vrgel že 77 metrov, na treningih pa konstantno mečem tam okoli 74, 75 metrov.

PB: Gre na tekmovanjih kladivo dlje kot na treningu? Ste kdaj na treningu že vrgli čez 82,30 metra?

PK: Ne, nikoli. Mislim, da sem na treningu samo enkrat vrgel čez 80 metrov.

PB: Ob vrnitvi ste rekli, da ste prepričani, da lahko spet mečete kladivo čez 80 metrov, vendar ne na enak način. Kaj pa je bilo narobe s starim načinom?

PK: Saj ne, da bi bilo kaj narobe, sem pač malo starejši, telo ne dela enako kot prej in zato je potreben drugačen pristop. Takrat sem lahko šel tudi z glavo skozi zid, zdaj pa to ne gre več. Regeneracija je zdaj precej počasnejša in bolj moram poslušati telo. Prej pa, tudi če me je kaj bolelo, sem kar delal.

PB: Je zdaj trening bolj raznolik?

PK: Precej podoben je, nekaj več je regeneracije, se pravi počitka, sicer pa ni nič kaj bolj raznolik, kot je bil. Vse vaje, ki sem jih prej opravljal, so še tu, le na tisti nivo jih moram spraviti, na katerem sem že bil. To je bistveno.

PB: Ko ste po Pekingu razmišljali o svetovnem rekordu, je vaš prejšnji trener Vlado Kevo povedal, da morate zanj povečati trening dvigovanja utežis 1200 na 2000 ton na leto, da morate pridobiti tri kilograme mišične masein izboljšati specifično moč za 30 odstotkov. Sliši se zelo ... količinsko?

PK: Ja, saj to ne bi šlo in sem tudi sam videl, da je s takim pristopom, kot smo ga imeli, ta svetovni rekord zame nedosegljiv. Telo mi je v zadnjih dveh letih s poškodbami kazalo na to. Material ni prilagojen za svetovni rekord.

Komentarji