Pogovor z Danom Lenardom, letnik 1968, rojenim Ljubljančanom, ki je sledil svoji brezkrajni ljubezni do morja in postal eden najboljših, če ne kar najboljši navtični oblikovalec na svetu, izpod prstov katerega prihajajo najbolj ekstravagantne, mondene in najmodernejše megajahte na svetu. Tiste s televizije.

Blizu Trevisa, dobrih 20 kilometrov od Benetk, stoji sredi slikovite ravnice vasica Scorze` , kamor sta se večkrat pripeljala Gianni Versace in Giorgio Armani, koder se je potikal največji svetovni jeklar Lakshimi Mittal in kjer zadnje čase videvajo Stevena Spielberga.

Kot oni tudi midva s fotografinjo pritisneva na zvonec pred nizkimi steklenimi vrtnimi vrati in s povišanim srčnim utripom strmiva v zlati napis na steni modernistične vile: Nuvolari – Lenard. »Si, prego?« »Akhm, zmenjena sva ...« in že nama drsna vrata odprejo pot proti ogromnemu vodnjaku, ki – tako kot morje otok sredi oceana – obkroža navtični studio, kjer nastajajo ene najbolj perverznih stvaritev današnjega sveta. Še nekaj korakov nad vodo in, ne da bi koga videla ali slišala, že stojiva v sprejemni avli.

Minimalistično pohištvo vrhunskih oblikovalcev, številne slike in na desetine mednarodnih nagrad na stenah spominjajo na umetniško galerijo. Smrtna tišina. Naenkrat se nad stopnicami, ki vodijo v prvo nadstropje, zasliši enakomerno škripanje, ki postaja vse glasnejše. Na stopnicah se pojavi visoka postava v debeli rjavi usnjeni jakni, žametnih hlačah in tekaških športnih copatih ter se nama na široko smeji:

»A slišita, kako škripam? Celo noč smo jadrali od Šibenika do Portoroža, pa mi je počil 'air' na copatih, vanj je prišlo morje in sedaj imam 'water' superge, hehe.«

Hura, tak je, kot je bil, ko smo se kot otroci med poletnimi počitnicami skupaj preganjali po Kornatih! V trenutku nama Dan že razkazuje svojo pisarno, arhitekturni biro in umetniški atelje hkrati. Delovni prostor genija je njemu primeren – urejen kaos. Ogromna miza se šibi pod stotinami risb, s katerih se prav nič sramežljivo šopirijo še nerojene večtisočtonske krasotice, ki nestrpno čakajo, da čim prej osrečijo tistega, ki bi bil pripravljen odšteti nekaj milijončkov, da bo čez nekaj let lahko v svojo slavnostno zalučal šampanjec ob splavitvi. Prav vse so narisane ročno.

»Sam še vedno vse rišem na roko, računalnika niti ne znam uporabljati. Čeprav so programi izvrstno dodelani, lahko še vedno samo človeška roka ustvari linijo, ki prevzame, ki je nekaj več.« Kljub več kot dvajsetim letom, odkar je Dan profesionalno v navtiki, vse to razlaga z neverjetnim zanosom in lahkotnostjo, kot da bi gledal otroka pri likovnem pouku, ki riše čoln svojih sanj.

»Tu čez je Carlova pisarna, ampak danes ga ni več v službi,« omeni svojega partnerja Carla Nuvolarija, s katerim sta pred 20 leti ustanovila podjetje Nuvolari – Lenard, kjer je danes zaposlenih 16 ljudi. Kako, prosim, tako malo ljudi dizajnira take megalomanske barke?! »Da, to je skrajna številka, pri kateri tim še lahko deluje in izmenjuje mnenja in zamisli. Vse, kar naredimo, je delo vrhunskega tima, in ne Dana Lenarda in Carla Nuvolarija, kot si nekateri napačno predstavljajo,« poudari in se nameni v sosednji prostor, kjer potreplja po rami svojo desno roko, Jalna, poleg Dana edinega Slovenca, ki je zaposlen v studiu.

DL: Malo sem utrujen od tega jadranja, ker danes nismo skoraj nič spali. Včeraj smo startali iz Šibenika, kamor se sploh ni dalo normalno priti, ker je bila avtocesta zaradi orkanske burje zaprta. Mi smo seveda šli čez hribe, ker smo bili odločeni preskusiti jadrnico v ekstremnih razmerah. Jasno, na morju smo bili sami [smeh], a iz Šibenika do Portoroža smo prišli v 18 urah!

PB: Kakšna pa je ta jadrnica?

DL: To je PY 47, moja 47-čeveljska karbonska jadrnica, ki pri tej dolžini tehta samo 8 ton in jo lahko vozi običajna družina. Pravzaprav je neke vrste provokacija, prototip, ki ga nikoli ne bodo delali serijsko. S Prelogom (Mizarstvo Prelog, op. a.), ki jo je izdelal, smo hoteli pokazati, da lahko z vrhunskim mojstrom in oblikovalskim timom sredi Slovenije naredimo jadrnico, ki je ne morejo narediti v najboljših svetovnih ladjedelnicah. Gre namreč v vsako morje in ima licenco A za prečkanje oceanov.

PB: Ravno to je zanimivo, da imamo Slovenci tak talent za pomorstvo. Projektiramo vrhunske barke, jih celo sami izdelujemo. Od kod, misliš, to prihaja?

DL: Ko barka vpluje v pristan, je tako, kot bi nekaj osvojila, novo ozemlje, nov svet. Ker prihajamo iz tako maj­hnega okolja, nas morje kot tako ogromna stvar mora fascinirati. V sedemdesetih, ko so se pojavili plastični materiali, je bila v Sloveniji prava navtična revolucija. Ogromno samogradenj, kot da bi hoteli vsi pobegniti iz tega našega majhnega akvarija. Jahting je bil takrat res pristen, ljudje so na svojih barkah jedli sardine iz konzerve in pili mleko, danes pa je postalo vse skupaj samo šopirjenje in statusni simbol.

PB: Ampak znanje smo vedno imeli ...

DL: Znanje se je rodilo pozneje, z izkušnjami. Na začetku smo imeli pač srečo, da je Jadran tako prijazno morje, gor na Baltiku bi se to vse potopilo. [smeh]

PB: Za tako velikansko megajahto (pokažem na modelček 120-metrske lepotice, ki jo imamo pred seboj na mizi, op. a.) moraš biti 'taužentkunstler'! Biti moraš fizik, strojnik, umetnik ... Ti vse to obvladaš?

DL: Popis znanj tukaj ne šteje več. Predvsem moraš biti radoveden! Toliko različnega znanja, oblik, materialov je, da moraš preprosto radovedno spoznavati in se učiti, kaj lahko iz česa narediš. Skozi leta sem se ogromno naučil, ampak še enkrat poudarjam, da je studio en organizem. Okoli mene je tim najboljših znanstvenikov, s katerim pridemo skupaj do vrhunskih rešitev.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 1.

• 15. maj. 2009, 15:10 | Duel:

  To je Jack.

  Uber.

  Jasno, v Sloveniji neznan ali pa ignoriran, saj bi ob tem, kar dela, vse od Jakopinov v navtiki pa do lokalnih herojev industrijskega oblikovanja, zgledalo mizerno.

  Tako pa po stari slovenski segi: vse kar je boljse od nas ignoriramo, da ostanemo "kings of the hill".

  Ta clovek bi moral predavati, ne pa dajati intervjuje.