Poznate tisto misel ameriškega izumitelja žarnice Thomasa Alve Edisona? Da pomeni inspiracija (mi bi rekli talent) samo en odstotek uspeha, za vse drugo se lahko v svojem življenju zahvali trdemu delu. Če velja ta misel za katerega od naših intervjuvancev (pa pustimo pri miru odstotke), potem velja za Mikija Mustra. Le da bi on trdemu delu rekel »zicleder«.

Če bi obveljala materina, bi Slovenija dobila nezadovoljnega arhitekta, ki sovraži ravnilo, pa k sreči ni. Če bi poslušal profesorje na akademiji, bi imeli še enega kiparja več, pa ni, hvala bogu. Če bi bila Slovenija v petdesetih odprta in svobodna dežela, bi se Slovenci danes hvalili s tem, da ves svet gleda naše risane filme, kar bi bilo lepo, a najbrž ne bi poznali Zvitorepca. Vsaka stvar je tako za kaj dobra, in čeprav je Miki Muster za vse večne čase zameril komunizmu, ker ga ni takrat, ko je bil najbolj zagret, spustil k Waltu Disneyju, mu je kot ilustratorju in risarju stripov s časopisi in tedniki, ki so takrat obstajali in objavljali stripe, vendarle omogočil osnovno preživetje. Kar je v današnjih časih za ta »poklicni profil« skoraj nepredstavljivo.

To bi bilo sicer bolj kilavo preživetje, če se ne bi Muster znašel po svoje. Ker mu nihče ni znal svetovati, je skoraj dve desetletji sam risal, snemal, animiral, sinhroniziral ... in kar je še tega, da so se narisane sličice začele premikati in nato lepo enakomerno stekle v svet. Najprej je bila reklama za hlačne nogavice – muc, ki jih trga, dokler ne naleti na prave, ki ga potegnejo iz kadra. To reklamo je izdelal sam, brez naročila, a je bila tako uspešna, da so kmalu prišle druge. Med njimi tudi tiste, ki so znane še danes, kako desetletje po prenehanju prikazovanja na televiziji – za Šumijeve bombone visoki C, za Jelovičina vrata z geslom »ne bo vam uspelo, to je Jelovica«, pa odjavna špica po večerni risanki, zajčki cikcak, ki so nas med tednom nagnali spat, in mnoge druge.

Ne vem, koliko so takrat plačevali za te reči, domnevam pa, da mu, denarno gledano, na začetku sedemdesetih ni šlo slabo. A ker je še vedno hotel delati risanke, ne pa reklamnih anonimk, se je odpravil v Nemčijo, potrkal na vrata Bavaria filma v Münchnu in tam ostal 17 let. V tem času je ustvaril precej serij risanih filmov, od katerih so najbolj znani tisti, ki so nastali po stripovski predlogi karikaturista in humorista Guillerma Mordilla. Tak mali, okrogli možiček, ki teka za podobno okroglo ženico, če se prav spomnim.

Tik pred osamosvojitvijo se je vrnil v Ljubljano, kjer so ga (kot se pri nas spodobi, šele potem, ko ga je potrdila tujina) končno začeli ceniti. Nekaj let je delal kot karikaturist za Mag in živel sicer umirjeno življenje v lepi hiši v ljubljanski elitni Rožni dolini, dokler ni pričakal svoje 80-letnice in medijskega stampeda. Jasno, da tudi mi nismo manjkali.

Playboy: Kako prenašate medijski rompompom, ki se je sprožil ob vaši 80-letnici?

Muster: Zelo sem utrujen. V tem mesecu, v zadnjih dveh, treh tednih, sem imel vsaj en do dva intervjuja na dan. Na razstavi sem jih imel pa pet in na koncu se mi je kar zvrtelo v glavi. Če ne bi bilo sina in žene zraven, ki sta mi hitro pristavila stol, bi najbrž kar pogrnil. To ni zame, jaz nikoli nisem javno nastopal ali letal po množici, razen ko sem še pel. Mene moti publika.

Najraje sem doma in delam. To je bil zame velik stres. Tam je bilo 30 fotografov, ki so bliskali okrog mene, kamere, vsi so mi nosili tiste stvari podpisovat. Štiri ure sem podpisoval nonstop, odgovarjal na vse konce in kraje, in toliko, da me ni zmanjkalo.

Playboy: Si nikoli niste želeli biti slavni?

Muster: Slaven? Slaven sem postal s tem, ko vsi čitajo moje knjige. Meni več pomeni, če me vsi poznajo po imenu in vejo, da sem risal cikcak pa da sem risal Zvitorepca, kot pa da dobim ene kvazinagrade, ki si jih delijo med seboj. Jaz ne hodim po klubih, ne maram tistih večnih debatnih krožkov, pa ne vem kakšnih umetniških skupin, ki druga drugi prisojajo nagrade po principu – letos jaz tebi, drugo leto ti meni ...

Zato pa teh nagrad nisem dobil, razen viktorja za življenjsko delo in priznanja mesta Ljubljane, ampak to so stvari, ki sem jih dočakal po 50 letih dela. Za svojo publiciteto se nisem nič trudil, zanjo so poskrbeli Zvitorepec, Lakotnik in drugi. To pa res vsi poznajo. Če grem v mesto, me ljudje ustavljajo in vprašajo, ali lahko dobijo podpis, ali mi pa čestitajo za 80 let in moje delo. Ljudje, ki jih nikoli prej nisem videl. To so stvari, ki jih do zdaj nisem imel, kar naenkrat so prišle, zelo preveč.

Playboy: Prej tega ni bilo?

Muster: Saj intervjuji so bili že tudi prej. Ko sem se vrnil iz Nemčije, ko so ugotovili, da sem zunaj uspel, je bilo to nekaj časa bum. Nastopal sem na televiziji in povsod, ampak to je bilo pred 15 leti in občasno, potem se je pa spet umirilo.

Playboy: Zaradi medijskega izpostavljanja recimo vemo, da ste navdušen plavalec. Nekaj mi ne gre v račun – Prekmurec pa plavanje. Kako to?

Muster: Mene je voda prinesla. Ko sem se rodil, je bila Murska Sobota pod vodo, meter in deset centimetrov. Prav zdaj sem dobil zanimivo darilo iz Murske Sobote. Na vodogradbenem inštitutu, kjer hranijo arhiv, so mi poslali fotografijo Murske Sobote z dne 22. novembra 1925. Tole (pokaže fotografijo, op. p.), meter deset, in pek je razvažal kruh v čolnu, pravzaprav v kadi za pranje, ker čolna ni bilo. No, mene je tako rekoč voda prinesla.

V mladih letih smo plavali, tudi tekmovali, pozneje sem bil celo trener v Murski Soboti, ampak, saj veste, kako je bilo takrat, zimskih bazenov ni bilo, še poleti je bil samo dva meseca, ko smo imeli počitnice. Temu primerno je bilo tudi naše plavanje. Potem 40 let nisem plaval, ker sem ves čas delal, tudi v Nemčiji ni bilo časa. Ko sem se pa vrnil leta '90 in šel prvič na dopust, na morje, sem tam začel spet plavati in sem preplaval kilometer in pol, pa še nazaj kilometer in pol. Nič nisem bil utrujen, pa sem rekel: Izrabimo to.

Šel sem na plavalno zvezo po lestvico rezultatov najboljših desetih v Evropi in sem ugotovil, da se pravzaprav, če se malo potrudim, lahko uvrstim med prve tri. Ko sem šel naslednjič na morje, sem malo bolj treniral, s seboj sem vzel štoparico in ugotovil, da med prve tri ni problem. Potem sem šel na zvezo po svetovno lestvico v moji kategoriji, od 75 do 79 let. Pogledal sem rezultate in so bili prvi trije res malo boljši, no, potem sem šel pa na tekmo in celo zmagal.

Komentarji