Težave, ki jih ima Miha Mazzini z literarno kritiko, od katere je po lastnih besedah doslej dobil bolj malo pozitivnih recenzij, na kar je ponosen, so naslednje: A) že na začetku je prodal preveč izvodov svoje prve knjige (Drobtinice, 1986), da bi bila ta lahko kaj vredna, in B) teme, ki jih obdeluje, nimajo večje vseslovenske narodnobuditeljske vrednosti, pa še C) žanrsko se spogledujejo z grozljivkami in s podobnim sranjem. Plus D), v njegovih knjigah mrgoli čudakov, ki jih v normalnem življenju ne moremo srečati. Prešernove nagrade, ki so jih podelili kak dan pred našim pogovorom, mu – tvegamo napoved – nikoli ne bo usojeno stisniti v roko, tako kot, recimo, Petru Vilfanu (PB, januar 2003) ni bilo Bloudkove. To, da si uspešen (popularen) v svojem poklicu, med slovenskimi ocenjevalci kakovosti ni ravno pohvalno.

Negativne kritike so že marsikoga v tej deželi pahnile v objem alkohola in depresij, k sreči pa ne tudi našega sogovornika, ki pije čaj in kokakolo in je svoje romane raje poslal tujim založnikom. Prejel je nekaj deset zavrnitev (Stephen King pred izidom svojega prvenca okrog 200), potem pa le našel založnika, ki je prebral Telesnega čuvaja (Guarding Hanna) in ga poslal na zasičen ameriški knjižni trg. Roman je nominiran za prestižno mednarodno nagrado, ki jo v sodelovanju z dublinsko mestno knjižnico in mestnimi oblastmi podeljuje IMPAC, zasebno podjetje za izboljšanje storilnosti. Strokovna žirija bo maja razglasila zmagovalca, ki bo mesec dni zatem prejel 75 tisoč evrov, kar je približno 19-krat več kot znaša nagrada za kresnika, za katerega nominacijo Telesni čuvaj ni bil primeren.

Širše množice Mazzinija poznajo kot scenarista in promotorja filma Sladke sanje, nagrajenca portoroškega festivala slovenskega filma (2001). V prihodnje bi rad kakšnega tudi režiral (njegov režiserski prvenec, kratek film Svobodna si, odloči se, je leta 2001 dobil nagrado za najboljšo režijo na festivalu Highgate v Londonu), ker pa je za to v teh logih bolj malo upanja, se je s scenarijem odpravil v Berlin in z njim pomahal pred nosom tujim producentom.

Dvainštiridesetletni Jeseničan se je pred kratkim po dvajsetih letih svobodnjaštva zaposlil v hčerinski Mobitelovi firmi, za katero razvija neke računalniško-telefonske zadeve, pa so bralci Monitorja ostali brez kolumnista. Živeti je treba in od literature se na Slovenskem pač ne da. Tako je tudi prav, slovenski literat mora biti namreč pijan in neuspešen. Le tak lahko ljudem kaj da. Pa zamorjen, seveda. Razumljivo potemtakem, da Miha Mazzini nekako štrli iz tega.

Playboy: Za nami je slovenski kulturni praznik. Kaj takrat počnejo pisatelji? Gredo ven, se ga napijejo, peljejo družino na izlet, prepevajo Zdravljico?

Mazzini: Sam ne storim prav nič. Nobenega odnosa nimam do tega.

Playboy: Vas pred podelitvijo Prešernovih nagrad kdaj obide občutek pričakovanja: »Letos pa mogoče jaz ...«

Mazzini: Ne, nikoli. Dvoje, no. Prva stvar: zdi se mi – mogoče sem samovšečen – ampak se mi zdi, da imam v Sloveniji poseben status. Sem edini pisatelj, ki je izdal osemnajst knjig, pa nisem bil niti enkrat povabljen na televizijo v katerokoli kulturno oddajo. Niti enkrat. Po petnajsti knjigi so me vprašali, ali bi jim dal 20-sekundno izjavo, pa se mi matematika nekako ni izšla. Zdelo se mi je preveč, več kot sekundo na knjigo. Hkrati sem pisatelj, ki je praktično ves svoj opus napisal v času, odkar obstaja nagrada kresnik, pa tudi tam nisem bil niti enkrat samkrat nominiran. To je fenomenalno. Telesni čuvaj je izšel v Ameriki, nominiran je za nagrado IMPAC, ki je svetovna nominacija za roman, za kresnika pa ni bil. In tretjič, Društvo slovenskih pisateljev me samoiniciativno nikoli ni nikamor poslalo. Tako da se mi zdi, da imam poseben status in sem pred Prešernovo nagrado varen. Ne pričakujem nič. Imel pa sem lep načrt za razstavo. Hranil sem namreč vabila na Prešernovo proslavo. Prvo vabilo je bilo takšno: tretji balkon, zadnja vrsta. Naslednje leto je prišlo vabilo: tretji balkon, predzadnja vrsta, in tako naprej. Pred štirimi leti sem bil že na drugem balkonu, zadnja vrsta, potem sem pa spet padel na tretji balkon in zdaj, v zadnjih dveh letih, nisem več dobil vabila.

Playboy: Ste šli kdaj na proslavo?

Mazzini: Ne, nikoli. Ta vabila sem spravljal, da bi kdaj napravil pregledno razstavo »Miha Mazzini, eine Kariere«. Počasi, kako je raslo do drugega balkona in se potem umikalo. Na žalost so zgorela v požaru.

Playboy: Čemu pripisujete tovrstno ne-uspešnost? O sebi verjetno nimate slabega mnenja?

Mazzini: Ne, nimam ga. Imel sem že tudi, hude napade dvoma, zato je bila moja edina možnost, da si pridobim neodvisno mnenje o svojem delu v tujini. Da bi prebral recenzije ljudi, ki jih ne poznam, ki se jim nisem zameril in ki ne vedo, kdo sem. To je bila moja glavna motivacija za pošiljanje Telesnega čuvaja tujim agentom. Čemu pripisujem ... Včasih napišem kak opazen članek, po katerem je ponavadi zmeraj tišina. Pred tremi, štirimi leti sem pisal serijo člankov za Sobotno prilogo, ki se je imenovala Slovenska kulturniška laž in v kateri sem malo poseciral te stvari. Enkrat sem pisal o tem, kako je prejšnja komisija na filmskem skladu izbirala scenarije. Morate se zavedati, da so takrat izbrali scenarije, kot so Patriot in podobne nebuloze. In imena v vseh teh žirijah se povečini ponavljajo, veste.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 1.

• 27. februar. 2010, 10:26 | ASJA:

  Tip je zakon !!!!!!