Playboy: V Dnevniku je po portoroškem festivalu izšel intervju z vami, in sicer z naslovom Spregledani biser Portoroža. Ste tudi sami dobili občutek, da je bil film v Portorožu spregledan?

Pevec: Hm ... Veste, to so pa tako subjektivne stvari. Človek ima svoje stvari zelo rad. Svoj film imam rad, čeprav zdaj ni več moj. Privoščil bi mu kar se da največ. Moram pa povedati, da sta oba nagrajena, najbolj nagrajena filma, dobra. Jokal sem, ko sem gledal zmagovalni film Otroci s Petričkega. Zakaj bi imel kakršenkoli slab občutek? Svojemu filmu bi privoščil več, ampak kapo dol pred Petričkom.

Vsaka žirija odloča po svoje. Je pa malo nenavadno, da tekmujejo igrani filmi proti tako pretresljivemu dokumentarnemu filmu. V takem kontek­stu igrani film nima možnosti. Izpade umeten. Izpade narejen, kar v primerjavi z dokumentarnim filmom seveda tudi je. Portorož je pokazal samo, da je slovenski film močan. Ta hip.

Playboy: Za eno glavnih vlog ste izbrali Silvo Čušin, ki je nedvomno odlična igralka, je pa, kar se filmskih vlog tiče, nekako spregledana. Ponujate kakšno razlago, zakaj je tako?

Pevec: Težko bom odgovoril. Silvo imam v svoji glavi, odkar sva pred davnimi, davnimi leti na moščanski gimnaziji igrala v gledališki predstavi Vklenjeni Prometej. Od takrat vem, da je odlična igralka. Zakaj pa nekateri odlični igralci in igralke v slovenskem filmu ne dobijo prilož­nosti, je seveda drugo vprašanje, ki je najprej povezano s preskromno količino slovenske produkcije.

Prepričan sem, da bi, če bi produkcija štela vsaj sedem ali deset filmov na leto, tudi Silva Čušin prej dobila priložnost. Tako je pač … Ni edina, še nekaj igralcev podobno čaka na priložnost ali pa ne morejo ponoviti dobre vloge. Tako tudi seveda nimamo priložnosti, da bi se igralci v slovenskem prostoru uveljavili z neko vsaj relativno zvezdniško dimenzijo, ki bi pomagala tudi filmu. To se doseže s ponovitvami,

s kontinuirano navzočnostjo.

Playboy: Da se ljudje navadijo?

Pevec: Tako.

Playboy: Zahtevno vlogo ste v tem filmu zaupali otroku. Mnogi režiserji se pregovorno izogibajo delu z otroki in z živalmi.

Pevec: Živalim se tudi jaz izogibam, otrokom pa ne. Zdi se mi, da obstaja pri otrocih samo ta težava, da jih je treba poiskati. Ko pa ga najdeš, je z otrokom zelo lahko delati. Pri teh otroških vlogah sem imel zelo dolge avdicije, ki so trajale pol leta, in navsezadnje sem otroka našel v …

Playboy: … Makedoniji.

Pevec: V Makedoniji, ja. Ampak potem pa s tem otrokom ni bilo nobenih težav, prav tako lahko je bilo delati z njim kot s profesionalci ali pa celo še laže. Bil je popolnoma predan, dosleden, bi rekel, profesionalno formiran igralec. Nobenih posebnih manipulacij nisem potreboval, čeprav je to pogost princip pri tretiranju otrok v filmski igri.

Playboy: V Sloveniji pa ni bilo pravega kandidata?

Pevec: Jaz ga nisem našel. Je pa imel zato Marko Kovačevik (izbrani igralec, op. p.) potem na avdiciji številko, ki je presegala tisoč. Jaz ga nisem našel. Nobenega od teh otrok, ki sem jih preveril, si nisem znal predstavljati v tej vlogi. Tega fanta pa takoj. Laže mi ga je bilo naučiti slovenščine, igrati violino, naučiti ga bosanščine ...

Playboy: Od kod pa pravzaprav ideja za ta film, za to sledenje violini?

Pevec: Hmmm ... Zgodba ima anekdotičen start. Nekje sem slišal zgodbo o deklici, ki ji je starejša bogata gospa poklonila violino, otrok je začel igrati, vzljubil je inštrument, gospa si je pa premislila in potem je bilo hudo. Zaslutil sem, pa tudi v takem obdobju sem bil, ko mi je bila tudi violinska glasba zelo všeč, in sem zaslutil, da se za to zgodbo skriva zanimiv problem. In sicer ta nenavadna blasfemija, ki jo v svojem lepem lesenem telesu skriva vi­olina.

To je lahko blazno drag inštrument, hkrati najnežnejši in z glasom, najbolj podobnim človeškemu. Tudi glasba kot ena najbolj vrhunskih umetnosti je zelo podvržena tržnim zakonitostim. Sploh v vrhunski glasbi je tako, da polovico vsega predstav­lja glasba, polovico pa denar. To se mi je zdel zanimiv, intriganten problem. Pri tej violini se pojavi vprašanje: kaj je na njej vrednejše, njen zvok ali njena finančna vrednost? Očitno kakor za koga, zato se okrog tega problema splete konflikt, ki se mi zdi tudi sicer zelo aktualen za današnji čas, tudi širše. Ljudje se zapletejo in začnejo ceniti denar po sebi.

Danes je pridobivanje denarja, širjenje tega finan­čnega imperija imperativ, ki mu podleže zelo veliko ljudi, medtem ko je na drugi strani kakovost življenja zapostavljena. Zato se mi je zdel ta motiv intriganten, zgodba pa je potem v celoti izmišljena in zelo dolgo, dolgo razvijana. Nisem je razvijal sam, ampak tudi v sodelovanju najprej z Abdulahom Sidranom, bosanskim scenaristom, potem pa še z angleškim 'script doktorjem' Garethom Jonesom. Od prvotne verzije do dokončne sem scenarij skoraj popolnoma spremenil. Osnovna ideja se seveda ni spremenila oziroma ni se spremenil motiv, zaradi katerega sem se lotil zgodbe.

Playboy: Glavni junak zgodbe je pravzaprav violina, ki zamenja lastnika.

Pevec: Samo enkrat ga zamenja in takrat usodno. Obstaja film, The red Violin, ki nekoliko bolj mistificira to violinsko zgodbo in spremlja slovito rdečo violino od njenega rojstva pa do konca, do neke dražbe – film z zvezdniško zasedbo. Nisem hotel delati tega, ker je to zelo nevarno, saj v tem primeru funkcijo glavnega junaka prevzame kos lesa, kar je za film zelo zelo nerodna reč. Za roman ne. Most na Drini je lahko junak v romanu, v filmu pa je to precej teže izpeljati, kajti gledalec potrebuje identifikacijo, s samim inštrumentom se pa težko identificira.

Komentarji