Mislim, da se enkrat samkrat nisem strinjal z Marcelovim 'zelo za', kar bi pomenilo nekje pet plus, ki ga je v Mladini prisodil filmu, ki se je meni zdel zanič. Kar je glede na količino kritik, ocen, recenzij pa člankov, intervjujev, publikacij, knjig in ene televizijske oddaje na teden pravzaprav čisti čudež.

Ne poznam človeka, ki bi lahko tako zelo bruhal iz sebe (vse omenjeno), in to ne bi bilo za en drek. V razponu od iskanja vogala, na katerem je nastala pesem Eagelsov Take It Easy v Winslowu v Arizoni, do povojnega poboja domobrancev. Pri tem je Marcel Štefančič, jr. (ta jr. zadnje čase opušča) eden redkih na svetu, katerega slog ne trpi branja za seboj, ali pa se nam vsaj zdi, da tega ni bil deležen in da je tako prav.

Podobno kot piše tudi govori, neverjetno energično, podirajoč pri tem vsa pravila o nevdiranju v intimni prostor sogovornika, ki v teh krajih pomeni tri četrt metra, pri njem pa kakih petnajst centimetrov. Človek ob tem (in ob njegovem čopu) nehote preveri na Googlu, ali je res let­nik 1960, oče dveh hčera, ene celo že odrasle, in bo torej prihodnje leto prepeval tisto o najlepših letih.

Tisti, ki ne berejo, ga poznajo kot voditelja Studia City (čeprav ti najbrž ne gledajo te oddaje). Nastala je pred 20 leti kot neke vrste slovenski urbani televizijski eksperiment in po težko razumljivem čudežu dočakala današnje svetle dni.

Marcel je pri njej od prvega dne, najprej kot filmski kritik, zadnjih enajst let pa kot voditelj (v dvajsetih letih ni zamudil niti ene oddaje), ki od svojih gostov terja, naj bodo bolj 'ameriški', se pravi zanimivi, kar na Slovenskem zahteva svojevrstno garanje. Po nekem čudežu mu to celo uspeva, kar je opazila tudi Akademija Viktor (ali kaj je že), in mu že drugič prisodila kipec za najboljšega voditelja informativne oddaje.

Pogovarjala sva se v njegovi družinski hiši na Vrhniki, Na klancu, v neposredni soseščini še enega znamenitega Slovenca.

PB: Prejeli ste viktorja za vodenje informativne oddaje. Trudil sem se, ampak nikjer nisem zasledil utemeljitve ...

MŠ: Saj je ni. Samo dobil si, izgubil si. Z viktorji je tako: ko si prišel, ju nisi nikjer opazil. Dva sta. Imam ju zelo diskretno skrita, da ne vznemirjam ljudi. Ko dobiš viktorja, imaš zaradi njega samo težave, in bolj ko ga kažeš, več jih imaš. Če nočeš imeti težav, ju moraš skriti, da tudi tisti, ki prihajajo k tebi na obisk in so ti najbližji, ne pridejo preveč v stik z njima.

PB: Zakaj?

MŠ: Slovenija je tako majhna, da se mi zdi, da nagrajevanj zvezdništva in slave preprosto ne prenese. Amerika ima dimenzije. Če dobiš oskarja v Los Angelesu, ni v Minnesoti nobene zavisti, ker je to tako daleč stran, da je ta distanca abs­traktna. Tukaj smo drug drugemu preveč neposredni partnerji, preveč konkretni soprebivalci, da bi to držalo vodo. Zato je v Sloveniji treba ohranjati blazno nizek profil, sicer rineš v nesrečo.

PB: Je Studio City informativna oddaja?

MŠ: Na drugačen način informativna. Prišla je kot alternativa tistemu, kar je bilo dotlej mogoče videti na socialistični televiziji, in zdi se mi, da ji je uspelo ohraniti enak status. Zdaj je pač alternativa kapitalistični televiziji, tej, ki deluje na tržni osnovi.

PB: Vodenje oddaje ste prevzeli, ko se je je Bojan Krajnc naveličal in je doživ­ljala hude kritike, da rine v rumeno?

MŠ: Torej, Krajnc me je v tistem času nenadoma poklical, češ da morava nujno na kavo, in mi out of the blue, kot se reče, z neba, ne da bi jaz karkoli slutil, rekel, da bi bilo dobro, da bi prevzel Studio City. Da se je sam naveličal, da ima dovolj, da ne vidi sebe kot voditelja in da razmišlja, da bi jaz prevzel. Takrat sem ga takoj skenslal, brez kakšne večje debate.

Po pol leta me je spet poklical, scenarij se je ponovil, le da mi je takrat rekel, da je napravil malo re­searcha in potipal ljudi, kaj mislijo o tem, da bi jaz postal voditelj Studia City, in da so bili odgovori pozitivni, razen Igorja Vidmarja.

On me še zdaj, po enajstih letih vodenja te oddaje, odstavlja. Rekel sem: »Ja, morda ...« In za koliko časa misli, da bi jaz to počel. Da za kaki dve leti. Potem sploh nisem vedel, kdaj bo on nehal. Mislim, da niti sam ni vedel tega. Neki dan me je poklical in mi rekel: »V ponedeljek vodiš oddajo.« Bos in gol sem zlezel v njegove čev­lje oziroma poskušal obuti svoje. Ni bilo dobro, tudi zato, ker smo snemali vnaprej. Oddaje snemati vnaprej je dizaster.

PB: Uvedli ste svoj slog, zelo prepoznaven, s hitrim govorjenjem, in doživeli hude kritike ...

MŠ: Ja, so bile. Na eni strani so bili tisti, ki so v tem videli blazen preobrat, in na drugi tisti, ki so videli Krajnca, ki je bil boljši od mene. Krajnc je bil visoko pozicioniran v glavah ljudi. Mene je ubijalo to snemanje vnaprej. Ko snemaš vnaprej, adrenalin ni pravi, vse skupaj je videti kot generalka. Ti sam imaš tak občutek in – kar je še huje – tudi gostje imajo tak občutek.

PB: Da lahko popravijo, če bo šlo kaj narobe?

MŠ: Seveda. Vsi mislijo, delajo in so le napol skoncentrirani. Tudi ti si napol. Ko začenjaš, si pa itak pod dodatnim stresom, ker še nisi v liku, ker ga moraš šele oblikovati, kar traja, ker ljudje nismo igralci, pa še ti potrebujejo svoj čas. Ves čas imaš občutek, predvsem ko začenjaš, da moraš paziti na to, kaj vprašati, da gost ne bo preprosto ušel. Ko se oddaja snema, ti lahko reče: »A ne, čakaj, čakaj, na to pot se pa ne bova podala.«

Ali pa: »Čakaj, brezveze je, da me to sprašuješ ...« Ves čas se bojiš, da ti bo gost to naredil. V živo tega ne bo nihče storil, vsak gre na polno. Ni napak. Itak nihče ne ve, kaj si še hotel vprašati poleg tega, kar si vprašal, in nihče ne ve, kaj je gost še hotel reči poleg tega, kar je rekel. Če pa snemaš, si pod dodatnim stresom, da je že posneta oddaja še pred teboj, šele bo na televiziji, in se ves ta čas, ko čakaš na predvajanje, tolčeš po glavi, kaj vse bi ga še lahko vprašal, kaj bi on lahko rekel, in to te dodatno obremenjuje.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 2.

• 11. maj. 2009, 14:01 | Darko:

  Marcel je enkrat rekel, da ne misli posneti svojega filma, ker so že vsi vse povedali. to me spominja na očeta bratov Wright, ki je bil predsednik zbornice izumiteljev, ki je prav tako napovedal, da se naslednjih 200 let v znanosti ne bo več kaj veliko zgodilo. tudi filmov je bilo kar nekaj dobrih posneto...

• 12. maj. 2009, 9:42 | Tatjana Malec :

  ODMEV NA ODDAJO STUDIO CITY, 11.5.2009

  Besnilo, kakršnega smo doživeli na Studio City 11. maja spada v golobjak, kjer se golobi kljuvajo med sabo, ker so se preveč razmnožili. V bodoče priporočam, da vodja oddaje Marcel Štefančič ponudi pomirilo in kozarec vode nastopajočemu intervjuvancu. Človekov biološki kokon je kulturni kokon, kakor mu ga sproti razširja njegova beseda. In kar je demokratični svet, kot vrsta neke kulture ustvaril filogenetičnega, to vselej vnovič ustvarja posameznik ontogenetično na črti svojega individualnega življenja in razvoja. Človek vselej zastrmi in se zamisli nad izrečeno besedo tistega, ki jo je izrekel. To se mi je zdelo vredno poudariti.

  Primer je zares potreben obravnave psihiatrije, saj gre najverjetneje za anksizonost, ki v bistvu pomeni stanje živčne napetosti, ki zahteva zdravljenje, kot pljučnica ali sladkorna bolezen. Asociacije, ki jih je nastopajoči intervjuvanec vzbudil, spominjajo na jeznega prepirljivca in brezbrižnega obrekovalca, ki je razumljen tako, kot ga je Žižek označil.

  Panoramski pogled odzunaj navznoter v studio, ki kaže na nepotrpežljivost in nestrpnost, pomeni izgubo priložnosti za oblikovanje pozitivne samopodobe o sebi in da bi si človek ne mislil, da takšne interpretacije kažejo na nestabilnost in so milo rečeno onkraj civilizacijskega nastopa in predstavljajo podcenjevanje javnosti. Lahko bi ga razumeli tudi kot kontinuiteto besednjaka, ki ji je namen zatreti demokratično soudeleženost drugega pri oblikovanju predlogov za upravljanje družbe in razmišljanje o lastni usodi naroda, ki se utaplja v reki povampirjenih pohlepnežev in genealogiji naključij sumljivega izvora, ki spominu niso tuja. Vsaka nadrobna razlaga primera je odvečna, kajti očitno gre za primer obupa nad lastno nemočjo in nesposobnostjo.

  Poslušamo melodijo, na katero se je izpelo vse, kar se je državljanom ob volitvah obljubljalo, zato je boljše, da zlata trobenta obljub na ustih utihne, kajti zrem te skozi ledeni zaslon. Avtor vsega stoji kot stražar na stolpu in se utrjuje z apokaliptično sliko neizogibnega, ob tem pa se sam ne vpraša ali v sebi ne nosi negativ filma psevdohistoričnega dogajanja, ki osveščenemu ni tuje. Apokalipsa in afirmacija se spravita z ontologijo propadanja. To je eksorcizem tesnobe, ki se zrcali kot nasilje nad svobodo drugega, ki je vsaki demokratični družbi samoumevna.

  Zgodi se tudi, da je dolžina vladanja včasih lahko veliko krajša, kot je dolžina študija. Identiteta izpovedi je socialna antropološka kategorija. Spregledano ni izhodišče, da nobena stvar ni večna, če tudi ji zamenjaš preobleko.

  Zvoki besed so tropi, ki veliko povedo o človeku, ki jih je spregovoril. Svoboščina kot revolucija volje, da se odreagira na nasprotno mnenje in tistega, ki ga je izrekel, pljuvalniško od/reagirano, še preden ga je ljudstvo slišalo in videlo, kaže na nek stari vzorec totalitarističnega obnašanja in demoniziranja drugače mislečega. Arhitekturni design nastopa na Studio City je kazal ne neučinkovito in neprofesionalno vodenje političnega gospodinjstva, ki izgublja živce in potrpljenje v lastnih vrstah.

  Končno tudi vsega vajeni človek v vseh teh formah političnega politeizma in slogov vladanja otrpne in okamni pred tako nasilnim in vsiljivim samopotrjevanjem in ponavljanjem samoohranjanja, ki hoče prodati svojo lastno senco za zlato, zato je zagotovo to nekaj iztirjenega in neozdravljiva konfuzija, ki zazanava obrise bližajočega se konca.

  Lahko bi mirne duše ugotovili, da se takšen diskurz odmika neposrednemu človeškemu dojemanju in sprejemanju, ker razburja javnost z nevrotičnimi in jeznimi nastopi, kar je za današnjo stopnjo civilizacijske politične kulture in demokratično javnost nekaj nesprejemljivega. Diskurz se odmika neposrednemu človeškemu dojemanju in sprejemanju. Artikulacija misli mora vsekakor upoštevati »subtilitas intelligendi« in »subtilitas explicandi«, torej veščino razumevanja in pojasnjevanja razumljenega, denimo javnosti na civilizacijsko kulturen način. Gnev je odveč. Izkušnja ni prva. Spomnimo se volilnih kampanj. To ni samo točka v času, temveč točka, ki nas spremlja skozi čas in strahotno utruja.

  Usmrtitev drugega je v kazenskem zakonu prepovedana, kar pa nasprotno ne velja za politični umor ali samomor. Vendar če koga jeza in bes pripeljeta do takega dejanja, ne delajte tega pred očmi javnosti, ker to je vaša osebna zadeva in to opravite pod varnim okriljem molka pred ljudmi, med svojimi vrstami. Mutacije in reinkarnacije očitno niso več mogoče ali vsej učinkovito sredstvo za urejanje družbenih razmerij, ker se politična kuhinja odreka transplantacijski medicini demokracije priznavati tiste pravice drugemu, ki si jih je zase uzurpirala v svojem fevdu kot samo njej pripadajoči privilegij.