Pogovor z edinim slovenskim zvezdnikom, o katerem vemo vse razen tega, ali se je tudi sam preveril na poligrafu, zakaj je imel v času študija rad Shakespearja, ali se mu še da ukvarjati z blogi, koliko idiotov potrebuješ za dobro partijo pokra in kateri je boljši, Izmet ali Angelina Fekali.

O Jonasu Žnidaršiču obstaja knjiga, neavtorizirana biografija, sestavljena iz časopisnih člankov, intervjujev in komentarjev sodobnikov, tudi nekdanjih deklet. Že pred časom jo je napisala Alenka Sivka, a je še danes zanimiva. Kot je še danes zanimiv tudi Jonas, ki je nekako tudi naš edini hollywoodski zvezdnik, vsekakor pa edini, ob čigar imenu ne potrebujemo še priimka, a vseeno vemo, za koga gre. Na kratko si jo oglejmo.

Spremljamo ga od Videošpona, ki ga je na TV Slovenija vodil šest let in v katerem je takrat še socializma vajenim najstnikom delil nasvete za uspešno pecanje najstnic (in obratno) in zaradi katerega nam je dobro poznana tudi njegova predvideošponska zgodovina.

Da se je, sicer Ljubljančan, januarja 1962 rodil v Novem mestu, da se je septembra 1979 z nekdanje Šubičke oziroma Gimnazije Ivana Cankarja zaradi neopravičenih ur prepisal na Gimnazijo Vič, da je bil istega leta sprejet kot tehnik na Radiu Študent in da je to delo opravljal profesionalno in pedantno.

Da se je ukvarjal z meditacijo in hodil na Maharišijeve kampe v tujino, da se je vpisal na fakulteto za matematiko, študij opustil in se prepisal na AGRFT in doštudiral kot igralec, prejel Borštnikovo nagrado za najboljšega mladega igralca, se vpisal še na študij režije, ki je ni končal, je pa požrl živce mladim igralkam, ki jih je nekje režiral.

»Pil jim je kri,« pravi v Sivkini biografiji Boris Cavazza. Da je nastopal v Živadinovih eksperimentih, pa tudi v megauspešnici Klinika Tivoli, predhodnici vseh današnjih stand up variant, pa tudi v različnih filmih.

Da je vojsko odslužil v mesecu dni, ker se je nag pojavil na jutranjem pregledu in so ga kot nemotiviranega poslali iz Strumice v Ljubljano. Da je torej leta 1992 prevzel vodenje oddaje Videolestvice na naši takratni edini televiziji, ki se je kmalu preimenovala v Videošpon, da je ustanovil in urejal najstniški časopis Ž, igral kitaro, biljard, poker, začel pa z računalniki in vstavljanjem slovenskih sičnikov in šumnikov.

Da je vodil Milijonarja, hodil z Metko Albreht, ki je Jonasa – tako je dejala sama – dobila v paketu z nekim avtom kot nagrado za naslov mis Slovenije, da je zaradi njenih golih, menda precej pornografskih fotk (tako Sivka), najel pretepače iz Fužin, ki so se znesli nad nič krivimi fotografi, ki so jih po njegovem naročilu razvili, in jih potem na kolenih prosil, naj ga ne prijavijo policiji.

Da je vozil harley­ja in corvetto pa pozneje lotusa, da kar nekaj časa ni hotel niti slišati za svojo prvo hčer in se je moral Magnifico zelo potruditi, da ga je pregovoril, in da je, če gre soditi po fotografijah, ki so zaokrožile po internetu, kadil marihuano.

Nič od tega mu ni škodilo, kot mu ne bo niti vodenje Trenutka resnice, kviza, v katerem si reveži s samoponiževanjem prizadevajo priti do svojih pet minut bleščave in nekaj denarja. Dvomim, da bo komu padlo v žep več kot Jonasu, ki je znal za svoje delo menda vedno doseči tudi pošteno plačilo.

PB: Na spletni strani TV3 sem prebral, da je prijavljenih že 1600 kandidatov. Je to res?

JŽ: Tudi če pride producent oddaje do mene in mi to pove, mu odgovorim, da je to čisto njihova stvar in da se me čisto nič ne tiče. Nočem vedeti. No, zdajle sicer vem, ampak se nisem sam pozanimal. Vem, kako stvar poteka, vem, da gredo na poligraf, vem, da imajo izbrane, da jih sprašujejo, da so zelo temeljiti.

To vem zato, ker dobim pred oddajo predse list ... tri, štiri liste življenjepisa in na njih vse, kar so jih vprašali. Vidim, da so tu zelo pridni. Podrobnosti pa res ... Ne da se mi.

PB: Pa lahko razumete, zakaj so ljudje pripravljeni nastopiti v takšni oddaji?

JŽ: Težko. Samega sebe si sploh ne znam predstavljati v takšni vlogi. Niti v snu. Predstavljam si pač, da se oni prijavijo, naši jih izprašajo, iz življenjepisa zaslutijo, da bi lahko kaj bilo, tudi tisto, česar oni sami niso povedali, in potem na poligrafu vprašajo, potipajo tam, kjer domnevajo, da bi se lahko skrivala kakšna skrivnost. Tako si to predstavljam. Zdaj pa, zakaj ti ljudje pridejo ... Najbrž je denar eden od razlogov.

PB: Toda prav v prvi oddaji se je pokazalo, da ni šlo za denar.

JŽ: Ja, to je tudi mene presenetilo. Mislim, da se bo sčasoma naredilo rešeto teh prijavljencev. Videli bodo, kako to zgleda, kaj lahko pričakujejo, in vsi tisti, ki nas kaj takega niti v sanjah ne zanima, se ne bomo prijavili. Ostali bodo najbrž samo ekshibicionisti in verjetno tudi del koristolovcev.

PB: V prvi oddaji je človek padel na sorazmerno preprostem vprašanju, ali se je prijavil zato, da bi bil slavnejši od svoje žene. In ko je padel, je bil videti iskreno presenečen. Ali ta poligraf zaznava podzavestne želje?

JŽ: Ne vem. Sam se nisem še nikoli dal preveriti. Sem mislil, da bi šel zdaj, ko imam priložnost. Če bi bil poligraf tam v zaodrju oddaje, bi rekel: Daj še mene priklopi, da vidim. Da bi pa nekam šel, na neke institucije, in se tam priklapljal na poligraf, me pa ne zanima.

Kot laik vem, da se odzove na vlažnost kože, da ima tak in tak odstotek zanesljivosti in da se tega tekmovalci zavedajo, ko podpišejo pogodbo o sodelovanju. Rezultati poligrafa, kot razumem, so shranjeni in se jih da pregledati, če bi se pojavili kakšni pravni zapleti. In v oddaji je poligraf drugače pokazal, kot je on rekel. Druge resnice tu ni. Jebiga, kaj naj rečem? Lahko mi kdo reče, da mu verjame, lahko, da je prišlo do napake, ampak naj o tem odloča kdo drug. Jaz kot voditelj že ne.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 4.

• 29. maj. 2009, 22:05 | Sanela:

  Obozujem. :)

• 8. julij. 2009, 18:27 | Aleksandra:

  Super intervju:)

• 12. oktober. 2009, 23:28 | Roman:

  A se da to brati? Nekaj ni ok s tem intervjujem. Naslovi se ne ujemajo z odgovori.

• 14. oktober. 2009, 19:24 | Davorin :

  Roman, nekaj je bilo narobe, a smo popravili.