In ker mu je vseeno, na nekem debatnem klubu na zunanjem ministrstvu neprevidno izjavi, da je v Ameriki itak več socializma kot v Sovjetski zvezi. Srbi zahtevajo njegovo izključitev iz partije, pa ga Kardelj salomonsko, 'po kazni', pošlje prav v Ameriko, v ZDA, kjer leta 1952 postane ekonomski svetnik stalne misije Federativne ljudske republike Jugoslavije pri sedežu OZN v New Yorku.

Kot nekdanji partizan doživi topel sprejem, predvsem pri Judih in nekdanjih letalcih, ki so jih partizani po strmoglavljenju v Sloveniji spravili na varno. »Po rokah so me nosili,« pravi. Odpeljejo ga do številnih zvezd ameriške ekonomije, med katerimi so mnogi nobelovci. »Svetovali so mi, kaj naj preberem, mi posojali knjige,« se spominja. »Ta stvar je bila po vojni mnogo bolj familiarna, kot je danes.« Leta 1956 se vrne v Jugoslavijo, se posveti ekonomiji in postane direktor Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu, kamor vabi na predavanja številne znance iz ZDA.

Leta 1962 se vrne v Ljubljano in poučuje na ekonomski fakulteti, po potrebi pa spremlja zunanjega ministra Popovića na generalnih skupščinah OZN, kjer njegova udeležba ne ostane neopažena. Ponudijo mu službo in v letih 1965 in 1966 postane svetnik generalnega sekretarja Unctada (Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj), Burmanca U Tanta.

Ko Boris Kraigher leta 1966 sestavlja zvezno vlado, povabi vanjo tudi Stanovnika, ki za 'nezadovoljivo notranjo ureditev Jugoslavije' predlaga prehod na tržno gospodarstvo, a ker Kraigher umre, še preden zavlada, pade Stanovnik pod Miko Špiljka, s katerim je sanjarjenj o tržnem gospodarstvu hitro konec.

Medtem (leta 1968) U Tant napreduje do položaja generalnega sekretarja OZN in ponudi Stanovniku mesto izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo in naziv generalnega podsekretarja, po rangu drugega človeka OZN. V Ženevi ostane 15 let, do upokojitve. Leta 1987 mu predsednik Zveze borcev Bogo Gorjan predlaga, naj kandidira za predsed­nika predsedstva

Socialistične republike Slovenije. Na volitvah premaga tako Cirila Zlobca kot Mojco Drčar Murko in se z razkošnimi francjožefovskimi brki, ki jih nosi že od leta 1941 in ki so pomembno pripomogli k oznaki 'oče naroda', vseli v kasnejše Kučanove, Drnovškove in Türkove prostore na Erjavčevi v Ljubljani. V času njegovega predsednikovanja se zgodi marsikaj, od afere JBTZ do zborovanja v Cankarjevem domu v podporo rudarjem na Kosovu in napovedi mitinga resnice v Ljubljani, a kljub grožnjam z državnim udarom z juga in obtožbam o cincanju iz domačih logov pripelje državo do prvih večstrankarskih volitev.

Spomladi 1990 prepusti položaj prvemu demokratično izvoljenemu predsedniku, sosedu iz ljubljanske soseske Murgle, Milanu Kučanu. Zaradi skrbi za drugo ženo, s katero ima še dva sinova in ki po možganski kapi postane invalidka, se za 12 let umakne iz politike.

O vsem tem podrobneje zato, ker tega ne bomo več omenjali, čeprav bi bilo nedvomno zanimivo. (Srčno upam, da kdaj drugič.) Toda ker je Janez Stanovnik predsednik borčevske organizacije, ki mora danes bolj kot kdajkoli odgovarjati na očitke o upravičenosti, celo izvorni zločinskosti partizanskega početja med največjo vojno na slovenskih tleh, in ker je druga svetovna vojna preobsežna, pretežka tema, pa tudi preveč zanimiva, da bi jo odpravili s tremi vprašanji v slogu kakojepakajbilo, smo se vrnili v čas, ko si je takrat 19-letni bruc ljubljanske pravne fakultete v italijanskih zaporih začel puščati brke, da ga po izpustitvi na prostost domači izdajalci, ki so ga spravili tja, ne bi več spoznali.

Za izhodišče smo vzeli pogovor o razveljavitvi sodbe zoper škofa Rožmana na TV Slovenija, na katerem se je upokojeni škof Perko strgal z verige in 'partizansko' stran (Stanovnika, Pirjevca in Cerarjevo) zmerjal z opranimi možgani.

Playboy: Ob TV-omizju sem se spomnil na srednjeveške razprave teologov o tem, koliko zob ima konj ...

Stanovnik: Koliko angelov lahko pleše na vrhu igle ...

Playboy: ... in ki so iskali odgovore z brskanjem po svetih spisih, ne pa s štetjem. Pa me zanima, ali ste bili vi takrat, kot partizan, prepričani, da je škof Rožman na drugi strani?

Stanovnik: Popolnoma. To je bilo popolnoma nedvomno in se vleče še iz predvojnih časov. Ker ste mladi, vam lahko pokažem, kako je bilo pred vojno. Tako [pokaže fotografije, na katerih Rožman pregleduje postrojene uniformirance], kot so imeli fašisti svoje uniforme, tako so imeli uniformirane slovenske fante. Oni so imeli fašistične odrede že pred vojno. Rožman je bil šef katoliške akcije, ki je bila, kako bi vam rekel, parafašistična organizacija.

Papež Pij XI. je leta 1931 izdal encik­liko, ki je nosila ime Quadregesimo anno in ki je priporočala, naj se katoličani zavzamejo za izgradnjo korporativističnega sistema, ki je bil fašistični sistem, tak, kakršnega je v Italiji uvedel Mussolini in s katerim je dejansko razpustil sindikate in napravil tripartitne organe kolaboracije med kapitalisti, delavci in državo.

Naši, se pravi Rožman, so s to t. i. katoliško akcijo, ki jo je priporočil Vatikan, z napol fašistično organizacijo, zlorabili vero za ideološko osnovo. In to je bila predhodnica nesreče, ki se je potem razvijala v teku NOB, ampak, insistiram, samo v ljubljanski škofiji. Tega ni bilo niti v mariborski škofiji, še manj pa na Primorskem. Samo tretjina Slovenije je bila zajeta s tem, jaz bi ga imenoval fašističnim valom.

Playboy: Ste prebrali knjigo dr. Bučarja Rojstvo države?

Stanovnik: Zdaj jo berem. Sinoči sem jo prebral približno do polovice.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 1.

• 9. april. 2009, 10:35 | bebe :

  Zanimiv članek.