Playboy Slovenija Vse kar moške zabava!

Pogovor z režiserjem Terminatorja, Osmega potnika, ­Titanika in težko pričakovanega Avatarja. O ­zunajzemeljskih dojkah, utapljanju Kate Winslet pri snemanju Titanika, ­potapljanju v morske globine in o svojih petih porokah.

Za filmskega scenarista, producenta in režiserja Jamesa Camerona je bil 21. avgust 2009 velik dan. Randevu z njim je bil glasno oglaševan, neskromno kot dan Avatarja. Ljubitelji znanstvene fantastike po vsem svetu oziroma vsaj tam, kjer premorejo IMAX-ove predvajalnike, so si lahko ogledali 16-minutni predfilm Cameronove zadnje stvaritve – 200-milijonskega znanstvenofantastičnega spektakla o bitki med človeškimi zavojevalci in prebivalci oddaljenega planeta. Mnogi ga že zdaj razglašajo za nov mejnik v razvoju fotorealistične tridimenzionalne računalniške grafike, pravilno dozirane, da pritegne občinstvo.

Zaradi skrivnostnosti, ki je obdajala Avatar, ni občinstvo pričakovalo nič manj kot vnovično filmsko vstajenje. V časopisih smo brali hvalnice režiserjev, kot sta Steven Spielberg in Steven Soderbergh (slednji je o filmu dejal, da gre za »najbolj noro sranje vseh časov«). Sonyjev šef ga je opisal kot film, ki bo »spremenil vaš pogled na zabavo«. Odzivi največjih oboževalcev na izdelek, s katerim je režiser filmov, popkulturnih mejnikov, kot so bili Terminator, Osmi potnik in Titanik, prekinil svoj 12-letni post, so bili neposrednejši: ta film naj bi nam »sfukal očesna zrkla«.

In tako je občinstvo približno štiri mesece pred premiernim prikazovanjem filma – v kinodvorane naj bi prišel 18. decembra – dobilo priložnost videti izsek iz filma in ga samo oceniti. In ga je: z nasprotujočimi si mnenji na Twitterju, Facebooku in na drugih medmrežnih portalih. Nekateri so omenjali polpraz­ne kinodvorane. Mnogi so bili zbegani in bi radi videli več. A največ je bilo tistih, katerih odziv je bil mlačen in njihova očesna zrkla nepoškodovana.

Cameron, fit pri svojih petinpetdesetih in neznansko bogat, se je navadil na nenehne dvome, podcenjevanja, ki spremljajo njegovo delo. Bolj malo jih je bilo, vsaj v Hollywoodu, ki bi ­veliko pričakovali od nekdanjega pekov­skega vajenca, čigar oče je bil elektroinženir, mati pa bolniška sestra in umetnica. Leta 1971 se je družina iz Kanade preselila v kalifornijski Fullerton, kjer je Cameron diplomiral iz fizike na bližnji California State University. Razpet med svojo ljubeznijo do filma, znanstvene fantastike in znanosti se je preživljal tudi kot voznik tovornjaka, medtem pa s prijatelji snemal kratke amaterske akcijske in znanstvenofantastične filme. Leta 1980 se je pridružil cvetoči filmski sceni okoli Rogerja Cormana, ki se je ukvarjala z nizkoproračunskimi filmi.

Stvari so se začele premikati leta 1984, ko je Cameron napisal scenarij in režiral futuristični akcijski triler, v katerega ni verjelo prav veliko ljudi – Terminator. Dosegel je ogromen uspeh, rodil nepričakovano zvezdo, Arnolda Schwarzeneggerja, in učvrstil Cameronovo zvezo s soscenaristko in producentko Gale Anne Hurd, ki je leta 1985 postala njegova druga žena (ločila sta se čez štiri leta). Po Terminatorju je Cameron nadaljeval s presenečanjem in je režiral nekatere najuspešnejše filme osemdesetih in devetdesetih, kot so Osmi potnik, Resnične laži, Terminator II, Sodni dan in Brezno. Leta 1997 so mu napovedali propad zaradi uničujoče drage in zahtevne produkcije ­Titanika, pa je film postal fenomen, osvojil 11 oskarjev (tudi za režijo), Leonardo DiCaprio pa je z njim postal filmski idol. Zaradi Cameronove izjave ob podelitvi režiserskega oskarja – »Jaz sem kralj sveta!« – so mnogi ­dvignili veke, toda kaj drugega so pa pričakovali od največjega hollywoodskega moneymakerja?

Cameron slovi po perfekcionizmu, po tem, da od svoje ekipe in igralcev ogromno zahteva, da prav manično obdeluje detajle in da tudi od drugih zahteva popolnost. Številni znani igralci naj bi se tako zakleli, da nikoli več ne bodo delali z njim. Na to se preprosto ne ozira. Požvižgal se je na ponudbe, s katerimi ga je zasul Hollywood, in se odločil sofinancirati podjetje za posebne filmske učinke, Digital Domain, ter leta 2002 predstavil niz podvodnih dokumentarnih filmov (Cameron je tudi sam predan potap­ljač), kot so Odprava Bismarck in ­Duhovi iz brezna, ki so prikazovali legendarne potopljene ladje. Playboyev novinar Stephen Rebello se je s petkrat poročenim režiserjem pogovarjal v njegovi vili v Malibuju.

PB: Tehnične novosti, ki jih prinaša vaš novi film Avatar, narejen s stereoskopsko 3D-tehniko in računalniško ustvarjeno sliko, so mnogi v filmski industriji primerjali s tistimi ob prihodu zvočnega in barvnega filma. Filmu so napovedali tudi to, da bo postal kulturni fenomen. Vas kaj skrbijo komentarji na medmrežju ob prikazovanju predfilma?

JC: Tisti, ki so bili do filma najbolj kritični, bodo ob premieri v dvorani, vam kar obljubim. Najbolj me skrbijo oni, ki še niso slišali za film. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je 95 odstotkov ljudi navdušenih nad doslej videnim. Največji delež med tistimi petimi negativnimi odstotki pa so fanatični fani, ki so si že pred ogledom v svoji glavi zgradili predstavo o filmu in težko sprejmejo, da to ni njihov, ampak moj film.

PB: Ali vas to kaj spomni na leto 1997, ko so številni napovedovali 'potop' vašega Titanika, ker je trajalo tako dolgo, da ste ga posneli, ker ste pri snemanju presegli proračun in ker v njem ni nastopila nobena velika zvezda?

JC: Ljudje vedo, da je bil Avatar drag, pa kaj potem. Moji filmi vedno stanejo veliko denarja, ljudem so vedno všeč in si želijo, da bi jih še snemal.

Komentarji